Po opravljenem pripravništvu in sekundariatu v SB Murska Sobota decembra 2019 je začel s specializacijo iz travmatologije in ortopedije v celovški bolnišnici. O tem, kako se je znašel na avstrijskem Koroškem, o tem, kako te lahko specializacija osrečuje in ti dnevno vliva motivacijo, ter o izbiri specializacije in življenjske poti – Gorazd Kovač.
Si že med študijem, ko si bil na izmenjavi v Würzburgu, razmišljal o tem, da boš šel kasneje v tujino?
Že od malega sem bil tesno povezan z nemščino, saj imamo sorodstvo na Dunaju. Ne le to, tudi eden mojih najboljših prijateljev živi tam. Tako sem med počitnicami že od malega preživel veliko časa v Avstriji, kjer sem bil primoran uporabljati nemščino. Prav tako sem se na ta način nekako zbližal s tujino in zabrisal meje. Dodatno je pripomogla še bližina Avstrije, saj leži moj domači kraj le 15 minut vožnje do državne meje. Misel, da se kar iz domače vasi zapeljem čez mejo na delo, je bila tako vedno oprijemljiva. Izmenjavo v Nemčiji, Würzburgu, sem izbral načrtno – tam sem še izpopolnil nemški jezik in tako odpiral vrata morebitnemu delu v nemško govorečem prostoru. Torej – veliko sem razmišljal o tujini, a vseeno do zadnjega nisem bil prepričan, kje bom pristal.
Kaj je najpomembnejše vplivalo na tvojo odločitev za specializacijo?
Pri delu so mi pomembni predvsem raznovrstnost in izzivi. Čeprav opravljam specializacijo iz travmatologije in ortopedije*, sem po duši bolj travmatolog. Všeč mi je, da nikoli ne veš, kaj te čaka oz. kaj bo prišlo skozi vrata. Spopadaš se s poškodbami od glave do nog, pokrivaš ogromno področje in to zahteva veliko prilagodljivosti. Vedno sem si tudi želel delati v terciarni ustanovi, ki bi pokrivala vsa področja travmatologije, saj mi je posebej pri srcu hrbtenica; v Celovcu je to tudi mogoče. Ta pestrost in izzivi so mi verjetno všeč zato, ker sem od nekdaj dokaj aktiven, športno dejaven in nikoli ne morem biti pri miru. Pričakovanje novega izziva me žene naprej in prav to mi omogoča travmatologija.
Zakaj si izbral Celovec? Bi se še enkrat odločil enako?
V Celovcu sem pristal pravzaprav povsem po naključju. Med opravljanjem sekundariata v Murski Soboti, kjer sem se – mimogrede – počutil odlično in so me hoteli obdržati, se je odprlo mesto na travmatološkem oddelku na kliniki v Celovcu. Ravno na tem oddelku je le nekaj tednov prej dobil mesto študijski kolega in dober prijatelj, ki me je stalno vabil in spodbujal, naj se prijavim na razpisano mesto. Na začetku temu nisem posvečal veliko pozornosti, a bolj kot se je moj sekundariat v SB Murska Sobota bližal koncu, bolj negotova se je zdela moja prihodnost. V Murski Soboti me je predstojnik videl na žilni kirurgiji; travmatologija je bila kadrovsko zapolnjena in bi se le težko našlo še eno dodatno mesto. Sekundariat bi končal novembra, naslednji razpis specializacij pa bi bil šele spomladi. Kaj početi med tem časom? Sobni zdravnik? Bo spomladi sploh razpisano mesto, ki bi si ga želel? Porajalo se je veliko dvomov; po drugi strani pa je bilo odprto travmatološko mesto v Celovcu, v tretji največji bolnišnici v Avstriji. Tako sem končno – misleč, da nimam nič izgubiti – na zadnji dan roka oddal svojo prijavo v Celovcu. Že po dveh tednih sem imel v Avstriji razgovor in mesto je bilo moje. Nobenih zapletov, nobenih dvomov. Ob tem se moram zahvaliti tudi svoji punci, ki me je spodbujala in se je bila pripravljena preseliti z mano v tujino, saj da take priložnosti ne gre izpustiti iz rok. Tudi ona je sčasoma prišla do lepe službe in kot magistra farmacije sedaj opravlja delo v bližnjem laboratoriju. Tako sva tako rekoč z danes na jutri spakirala stvari in se preselila v Celovec. Povsem po naključju in nevede sva sprejela eno najboljših odločitev, ki je do danes niti malo ne obžalujeva. Od delovišča oz. oddelka, kjer delam, pa do mesta Celovca, kjer živiva, bi si v tujini težko želela boljšega kraja. Kot rad pravi moj šef – živimo in delamo namreč v okolju, kjer drugi dopustujejo.
Kaj se ti zdi pomembno pri odločitvi za specializacijo?
Vsako jutro se že skoraj nestrpno oblečem, pozajtrkujem in se odpravim v službo v pričakovanju, kaj me bo tam čakalo. Ker smo osrednji travmatološki center na avstrijskem Koroškem, včasih še širše, sprejmemo vse najtežje primere in težko dosežemo neko enoličnost. Tako se vedno sprašujem, kaj so kolegi sprejeli prejšnji dan, katere operacije nas čakajo, kateri izzivi … Sem razpisan kot asistenca? Kot operater? Katero delovišče me pričakuje? Seveda sem velikokrat že prej obveščen, da se na delovišče lahko ustrezno pripravim. Želim povedati, da te mora specializacija osrečevati in ti dnevno vlivati motivacijo. Področje te mora zanimati in ustrezati tvoji osebnosti. Sam sem si vedno želel razgibanosti, torej mi ustreza travmatologija. Pomembno je tudi, koliko odrekanja je človek pripravljen sprejeti, saj je od specializacije do specializacije veliko razlik. Je zate težava, če te nekdo sredi noči vrže iz postelje in čez 30 minut stojiš v operacijski, ti ni nič pomembnejšega od udobja domače postelje? Pomisliti je treba tudi, ali si pripravljen na določene neuspehe in na zavedanje, da se v nekaterih primerih stvari ne da rešiti.
Med posegom implantacije endoproteze kolka na minimalno invazivni način po zlomu stegneničnega vratu.
Kako izgleda tvoj delovni dan?
Z delovnim dnem začnemo ob sedmih zjutraj, ko se celoten oddelek sreča na sestanku, kjer pregledamo vse radiološke posnetke in predebatiramo vse sprejete paciente, vse paciente, ki bodo tisti dan operirani, in tudi večino ambulantnih primerov. Tu si po navodilih vodje oddelka vzamemo čas, da se res nič ne spregleda, da se sprejmejo optimalne odločitve in da so/smo vključeni tudi mlajši kolegi ter se tako karseda veliko naučimo. Tudi kakšnim šefovim teoretičnim vprašanjem ne uidemo, tako da moramo biti pozorni in pripravljeni. Na koncu sestanka se pogleda, na katera delovišča smo dodeljeni, nato sledi vizita. Tu smo razdeljeni v štiri večje skupine – vsaka za en oddelek. Po viziti sledi hitro pisanje odpustnic, ob 9. uri pa se začnejo ambulante. Mednje spadajo prevezovalnica, splošna ambulanta (za kontrole), mavčarna in štiri specialne ambulante (ambulanta za hrbtenico, za koleno, za ramo in za roko). Drugače je, ko si razpisan v urgentno ambulanto ali v operacijsko – takrat vizito preskočiš in jo opravijo ostali kolegi. Večinoma je vmes tudi kaj časa za hitro kosilo s kolegi ali za kavico. Ob pol dveh je ponovno skupni sestanek, kjer se spet predebatira primere tistega dne. Po sestanku še postoriš, kar je potrebno, večinoma delo na oddelku ali branje in podpisovanje izvidov, in se ob normalnem dnevu ob 15. uri odpraviš domov.
Pogosto potekajo različna interna izobraževanja – šef ima vsako sredo učno uro za mlajše kolege, kjer razlaga raznovrstne vsebine v smislu predavanj o določeni temi, za katere se mu zdi, da pri njih mogoče še pešamo, ali pa predstavi kakšen zanimiv primer. Spomladi in jeseni imamo vsak torek ob 14. uri še izobraževanje, kjer vedno eden od specializantov ali specialistov predstavi temo po lastnem izboru.
Dnevi, ko si dežuren, so spet malo drugačni – dežurstvo se začne ob 7. uri in konča naslednji dan ob 8. uri, traja torej 25 ur. Doleti te približno 5-krat mesečno. Delavnik poteka enako kot vsak drug dan, po 15. uri pa se prilagajaš razmeram – pristaneš v operacijski ali v urgentni ambulanti. Pri nas se namreč pogosto operira od jutra do večera. Glede na to, da smo osrednji travmatološki center v regiji, so dežurni hkrati vedno trije – po pravilu je eden izkušen specialist, ki pride spočit ob 12. uri, ostali dve mesti pa variirata – po navadi še en mlad specialist in specializant ali pa dva specializanta, ali en specialist in t.i. Turnusarzt, ki v tistem času kroži pri nas … Odvisno od razpoložljivega kadra in od dneva. V soboto bodo recimo vedno dežurni trije iz naše stalne ekipe, saj se po nepisanem pravilu takrat največ dogaja. Med tednom je do 19. ure v službi še en dodaten specialist ali izkušen specializant, ki skrbi samo za t.i. »šok sobo«, kamor pripeljejo tiste najtežje poškodovane iz celotne avstrijske Koroške – po navadi akutne paciente, občasno pa tudi premestitve iz drugih bolnišnic, če jim zmanjka prostora. V ogenj si vržen kar hitro – sam sem imel dežurstvo že svoj tretji dan zaposlitve. Je pa poskrbljeno, da nisi sam – ostala dva kolega te podpirata in lahko vedno priskočita na pomoč.
Kaj zate označuje kakovostno delovno okolje?
Na našem oddelku smo praktično vsi na »ti«, razen seveda s šefom. Vlada kolegialno vzdušje, tudi najizkušenejši specialisti so vedno na voljo in pripravljeni pomagati, tudi če rabiš pomoč ob treh ponoči. Ogromno in hitro se učiš, trud in napredek je opažen in po navadi poplačan s kako operacijo, pri kateri ti specialisti z veseljem asistirajo. To se mi zdi bistvo kakovostnega delovnega okolja, saj s temi ljudmi preživiš ogromno časa in sproščeni odnosi zelo olajšajo dolge ure v bolnišnici.
V našem poklicu je pomembno tudi učenje, kar mi tukaj omogoča ogromno notranjih in zunanjih izobraževanj. Poleg že prej omenjenih notranjih je zaželeno (in omogočeno) tudi, da se udeležimo nekaj obveznih zunanjih izobraževanj, kot so kirurgija roke, operativni pristopi v travmatologiji, artroskopija itd. Stroške teh izobraževanj, ki po navadi niso nizki, skoraj v celoti plača bolnišnica oz. oddelek.
Tudi sami pogoji dela v smislu dostopa do različnih preiskav ob vsaki uri se razlikujejo od domačih ustanov. Radiološke preiskave, konziliji, anestezija, operacijska … ob utemeljeni indikaciji praktično karkoli, kadarkoli.
Vsak kirurg nosi v sebi pokopališče – komentar?*
Vsak kirurg se mora zavedati, da vseh pacientov ne more rešiti, da včasih tudi nima vpliva na potek dogodkov, da je morda kdaj že prepozno ali pa da kake operacije ne izpelje optimalno. Praktično ni kirurga, ki bi opravil čisto vsako operacijo popolno oz. povsem brez napak. Tudi mene je ob povečanem število posegov tu in tam že doletela kaka revizija. So me pa starejši kolegi hitro prizemljili oz. me pomirili, da je normalno, da z večjim številom operacij pride tudi večje število revizij. Predvsem v travmatologiji pridejo pacienti nepripravljeni na operacije, z mnogo pridruženimi boleznimi in pogosto že pred operacijo diši po zapletih. Mnogi pravijo tudi (sicer v hecu), da vsak kirurg napolni eno pokopališče. Pri nas se sicer sila redko zgodi, da nam kdo na mizi umre, ni pa tako redko, da predvsem geriatrični pacienti umrejo v nekaj dneh po operaciji. Mlajši, tudi hudo poškodovani pacienti, ki prispejo v bolnišnico, načeloma skoraj vedno preživijo, se pa vedno poraja vprašanje, do katere mere bomo lahko poškodbe sanirali, da se bodo bolniki kar najbolj vrnili v normalno življenje.
Jaz razumem ta rek tudi malo širše – vsaka posledica našega posega, pa tudi same bolezni ali poškodbe, ki jo je utrpel pacient in zaradi katere ima določene težave, se ti – kot kirurgu – vsaj za nekaj časa vtisne v spomin. Od vsakega posameznika je odvisno, kako se s tem spopade, koliko si to jemlje k srcu in ali se zaveda, da ni vsemogočen in da se neuspehi, pa tudi napake, godijo vsakemu. Na nas je, da se iz teh napak nekaj naučimo, in to bi moralo biti edino, kar bi se nam od teh primerov moralo vtisniti v spomin. Žal pogosto ni tako.
Kaj zate predstavlja odgovornost do sebe, odgovornost do bolnikov, odgovornost do družine, odgovornost do družbe?
Kar najbolj ustrezno razporediti svoj čas in energijo na vse strani. Če zdravnik ne pogleda na sebe, je izmučen, kar se odraža v odnosu s pacientom, nato se lahko ta nervoza stopnjuje, kar se odraža kasneje doma v odnosu do družine. Biti pripravljen na delo, recimo na operacije, si vzeti doma čas, preštudirati stvari, da si prihraniš živčnost, da ponudiš pacientu optimalno oskrbo, a da si še vedno vzameš čas za svojo družino oz. ljudi, ki so ti pri srcu. Ob tem pa najti tudi čas za sebe. Prav ta odgovornost je pogosto največji razlog stresa in pritiska, saj poskusiš vsem ugoditi, ob tem pa pozabiš nase.
Tri najpomembnejše stvari v življenju?
Na prvo mesto bi seveda dal svojo družino in zaročenko, ki so moji stebri in me podpirajo na vsakem koraku. Marsičesa brez njih ne bi zmogel. Njim gre veliko zaslug, da sem si sploh upal v tujino. Starši so me podpirali in omogočili enoletno izkušnjo že med študijem, ko sem bil na izmenjavi v Würzburgu. Zagotovo se sam tudi ne bi odpravil v Celovec – lahko se zahvalim svoji Tini, ki se je brez oklevanja podala z mano in s tem žrtvovala veliko stvari.
Nato so tu seveda prijatelji, ki mi pomagajo predvsem odklopiti se od delovnega vsakdana in »resetirati« glavo. Glede na to, da imam čas, ki jim ga lahko namenim, le dva vikenda v mesecu, saj preostali čas ostajam v Avstriji in vikende velikokrat preživim v službi, se je pogosto težko srečati z vsemi. To je zagotovo minus, ki ga prinaša tujina, saj večkrat minejo tudi meseci, preden se srečam z nekaterimi prijatelji. Je pa toliko slajše, ko se po daljšem času spet vidimo.
Na tretje mesto bi trenutno dal kariero. Da končam specializacijo in da bom nekega dne sam lahko t.i. »Hauptdienst« na našem oddelku, tj. tisti zadnji odgovorni travmatolog na avstrijskem Koroškem, h kateremu pridejo najtežje poškodbe, je zagotovo eden od mojih ciljev. Poleg tega bi se rad subspecializiral za kirurgijo hrbtenice in/ali roke, tako da poleg vseh vsakodnevnih obveznosti specializanta travmatologije vložim veliko energije tudi v ti dve področji.
Del travmatološkega tima celovške bolnišnice. Doktor Kovač je v zadnji vrsti tretji z leve.
Načrti za prihodnost?
Na službenem področju si še naprej želim karseda kakovostne izobrazbe in zaključek specializacije. Kot omenjeno, bi se rad subspecializiral za kirurgijo hrbtenice in roke – že zdaj se vzporedno izobražujem oz. usmerjam v kirurgijo hrbtenice in imam ob tem tudi podporo šefa oz. oddelka. Poslali me bodo recimo tudi na usposabljanje oz. »hands-on« trening na Nizozemsko, v Leiden, ki ga bodo v celoti krila medicinska podjetja, s katerimi sodeluje oddelek. V planu imam tudi kakšno hospitacijo na kateri izmed večjih klinik v Nemčiji, s katerimi je povezan naš oddelek, če se pojavi možnost, pa morda celo v ZDA.
Kaj so moji karierni cilji dolgoročno, si še ne upam trditi; kasneje ne izključujem niti povratka v Slovenijo, v domači kraj, saj z zaročenko izkoristiva praktično vsak prosti vikend, da obiščeva domače. V zasebnem življenju pa si čez čas želim karseda veliko kakovostnega prostega časa, kar bi z letom 2026 lahko postalo realnost, saj Avstrija načrtuje obvezen 48-urni delavnik za zdravnike in ukinitev Opt-outa (dokumenta, s podpisom katerega zdravnik poda soglasje za opravljanje dela izven zakonsko določene časovne omejitve). In s tem seveda veliko več časa za svojo bodočo družinico in prijatelje.
Misel kolegom, ki jih zanima delo v Avstriji?
Vsem kolegom, ki morda razmišljajo o delu v Avstriji in gojijo neke ambicije, lahko povem, da je največ še vedno odvisno od posameznika samega. Vložen trud se povrne. Kdor goji ambicije, kdor bo pokazal, da je sposoben in delaven, bo tudi opažen. Seveda so razlike od bolnišnice do bolnišnice in od oddelka do oddelka; moja izkušnja je, da naš oddelek in posebej starejši kolegi stojijo za mano, me učijo in mi dajo dovolj priložnosti, da se dokažem. To, da sem tujec, ne igra nobene vloge; trenutno imam tako operativno kot ambulantno morda več priložnosti kot marsikateri domačin.
Na oddelku smo vsi na »ti«, se šalimo, si pomagamo, se poskušamo družiti tudi izven dela … skratka, prijetno je. Glede ostalih stvari, kot sta plača in delovni čas, pa brez skrbi, tudi tu hitro napreduješ.
* V Avstriji sta že več let specializaciji za ortopedijo in travmatologijo združeni v eno samo specializacijo.
** »Every surgeon carries within himself a small cemetery, where from time to time he goes to pray – a place of bitterness and regret, where he must look for an explanation for his failures.« (René Leriche, La philosophie de la chirurgie, 1951)
Avtorica: Barbara Podnar, dr. med., spec. oftalmologije
