Pomoč pri samomoru in evtanaziji

Ostali načini prijave

Za pomoč pri prijavi, registraciji ali pozabljenem geslu pišite na našo tehnično podporo.

/ Odnosi z javnostmi / Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ)

Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja prinaša resna etična tveganja

Odbor za pravno-etična vprašanja Zdravniške zbornice Slovenije v celoti deli etično oceno in zaskrbljenost Komisije za medicinsko etiko RS v zvezi s sprejetim predlogom Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (v nadaljevanju sprejeti predlog zakona). Gre za veliko spremembo v dojemanju dostojanstva življenja, posebej krhkih in bolnih, ki se je premalo zavedamo.

Dodatno opozarjamo, da poskuša predlog zakona, v nasprotju s tovrstno pravno ureditvijo v svetu, vzpostaviti dolžnost zdravstvenih delavcev in sodelavcev, izrecno tudi zdravnikov, sodelovati v postopkih pomoči pri samomoru. Takšen korak je toliko bolj sporen, ker so predlagatelji v zakon izrecno zapisali, da je sodelovanje drugih, ki ne spadajo v zgornje poklicne skupine, pri postopkih po ZPKKŽ svobodno, odklonitev sodelovanja pa ne pomeni ugovora vesti. Posledice napak v postopkih pa so za sodelujuče kazenskopravne.

Oseba, ki bi zahtevala pomoči pri samomoru zaradi trpljenja, seveda ni dolžna sprejeti nobene druge možnosti lajšanja trpljenja. Pomoč pri končanju življenja lahko izbere kot prvo in edino pomoč za svoje trpljenje.

Pri odločanju o obstoju pogojev za priznanje pravice do pomoči pri končanju življenja bodo odločali organi, v katerih bodo smeli sodelovati le strokovnjaki, ki takšni pomoči ne nasprotujejo. To je po mnenju OPEV enak etični zdrs, kot če bi v teh istih organih odločali samo strokovnjaki, ki pomoči pri samomoru nasprotujejo.

Sprejeti predlog zakona iz nejasnih razlogov posega tudi v mrliško pregledno službo na način, da določa neposredni vzrok smrti. S tem posega v statistiko smrti v Republiki Sloveniji. Po sprejetem predlogu zakona bodo tudi trajne okvare zdravja (npr. slepota ali paraplegija) v Sloveniji neposredni razlog za smrt.

Na tej povezavi lahko preberete tudi mnenje Odbora za pravno-etična vprašanja pri ZZS o Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. >>>

(Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec) Muka zdravnika med dolžnostjo in vestjo

Zdravnik, ki je svoje življenje posvetil skrbi za bolnike, se danes znajde v hudi notranji razklanosti. Država mu nalaga sodelovanje pri postopku PPKŽ - pri asistiranem samomoru - ne da bi ga vprašala, ali to sprejema. Brez njegovega soglasja mu je naložena vrsta nalog, ki segajo globoko v njegovo vest, njegovo poslanstvo, njegovo človečnost.

Zakon govori o možnosti ugovora vesti, vendar popolne izločitve zdravnika, ki uveljavlja ugovor vesti, sploh ne dovoljuje. Res je, da zdravnik lahko odkloni možnost sodelovanja pri neposredni izvedbi, ga pa zakon obvezuje, da bolnika usmeri na naslov, kjer bo ta samomor s pomočjo izveden. Pokaže se, da je zdravnik, ki uveljavlja ugovor vesti, z zakonom izločen iz vseh postopkov odločanja, ni pa izvzet iz vseh postopkov, ki asistiran samomor omogočajo. Če torej prevedemo naslov Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja v ljudski jezik, je to Zakon o pravici bolnika do samomora in zakon o dolžnosti zdravnika, da mu pri tem pomaga.

Zakon je nastal brez sodelovanja zdravniške stroke, brez razprave z ljudmi, ki bodo morali ta postopek dejansko izvajati. Zdravniki niso bili povabljeni k oblikovanju etičnih, strokovnih in praktičnih okvirov. Zdaj pa se od njih pričakuje, da bodo brezbrižno prevzeli vlogo, ki je v popolnem nasprotju z njihovim poklicnim etosom.

Zdravnik se kot lev bori proti samomoru. V kriznih situacijah se ne umakne, temveč vztraja, svetuje, zdravi, spremlja. Po podatkih strokovnjakov zdravniki preprečijo kar 90 % poskusov samomora, in tisti, ki preživijo, v večini primerov nikoli več ne poskušajo. To je moč medicine, ki rešuje — ne končuje. Zdaj pa naj bi ta isti zdravnik pomagal pri samomoru? Naj bi iz zdravnika postal izvajalec smrti?

Slovenska družba nosi globoke rane samomorilnih izkušenj. Številne družine so zaznamovane s samomorom, ki pušča za sabo bolečino, krivdo, stigmo. Zakon, ki bi pomoč pri samomoru uzakonil, ne bi prinesel olajšanja — temveč bi poglobil rane. Namesto preprečevanja bi uvedli omogočanje.

Zdravnik, ki se upira, ne dela tega iz kljubovanja, temveč iz ljubezni do bolnika. Njegova pomoč ni v skrajšanju trpljenja s smrtjo, temveč v pomoči in dostojanstvenem spremljanju bolnika do njegovega naravnega konca. V tem vidi svoje najvišje poslanstvo: biti ob bolniku, ne da bi posegal v konec njegovega življenja.

V državah, kjer je dovoljena evtanazija, zdravniki sodelujejo prostovoljno, ob jasnih etičnih in pravnih okvirih. A nikjer na svetu zdravnik ni zakonsko obvezan sodelovati pri asistiranem samomoru. Slovenija bi s tem zakonom postala izjema – ne po naprednosti, temveč po brezbrižnosti do zdravniške vesti.

Tak zakon bi neizogibno pripeljal do izjemne razklanosti znotraj zdravniškega poklica. Nekateri bi se odločili za sodelovanje, večina bi se temu odločno uprli. A posledica bi bila razpad enotnosti, zaupanja in poklicne identitete. Zdravniško poslanstvo bi bilo uničeno. Bolnik ne bi več vedel, kaj mu zdravnik, ki ima v eni roki življenje in v drugi smrt, sploh ponuja. Bi mu pomagal živeti – ali bi mu pomagal umreti?

In nenazadnje: kdo ima pravico odločati, katero življenje je vredno življenja in katero ne? Ali je to res naloga zdravnika? Ali ni to breme, ki presega meje medicine, etike in človečnosti?

Zakon zdravniku nalaga, naj se prepriča, da bolnik odločitve ni sprejel pod pritiskom okolja. Se pravi, da so se pisci zakona na načelni ravni možnosti takšnih pritiskov zavedali. Vseeno bolnika in njegovo bolezen v izvedbenem postopku obravnavajo kot zaprto enoto, neodvisno od okolja. Tvorci zakona namreč trdijo, da se bo odslej bolnik lahko povsem avtonomno in povsem notranje svobodno odločal o svoji smrti. V resnici tega nikoli ni moč zagotoviti. Bolnik je nedeljivo povezan s svojim ekonomskim, političnim, fizičnim, zdravstvenim in psihosocialnim okoljem in v svoji ranljivosti od njega tudi povsem odvisen. Prav zato je Zakon tudi socialno izjemno nepravičen. V Sloveniji številni ljudje nimajo osebnega zdravnika, umirajo, preden pridejo na vrsto, čakalne vrste so dolge, v domovih starejših primanjkuje negovalnega osebja, dolgotrajna oskrba je šele v povojih. Država mora najprej poskrbeti za te ljudi — še posebej za starejše, ki so vse življenje plačevali prispevke za zdravstveno varstvo. Namesto zakona o pomoči pri samomoru potrebujemo zakon o paliativni oskrbi.

V paliaciji je za umirajoče poskrbljeno. Smrt je olajšana, ne pospešena. Bolnik je obdan z nego, toplino, strokovnostjo. Sicer pa veliko umirajočih mirno zaspi, o čemer se nikjer ne govori. Naravna smrt ni nujno trpljenje — pogosto je tiha, nežna, dostojanstvena.

Znano je, da imajo veterinarji – edini poklic z licenco za ubijanje – kar trikrat več samomorov kot druge poklicne skupine. Za ubijanje se mora vsak razčlovečiti. To ni mehanski postopek, temveč globoka rana v duši. Belgijska knjiga Euthanasia – Searching for Full Story, ki jo je napisalo zdravstveno osebje, ki že več kot dve desetletji sodeluje pri evtanaziji, poroča o strašnih depresijah, izstopih iz poklica, nočnih morah, dolgotrajnih umiranjih, ki niso “sladke smrti”. To ni medicina. To je medicina brez človečnosti.

Zato pravi: Etiam si omnes, ego non. Tudi če vsi, jaz ne. Tudi če zakon zahteva, tudi če družba pritiska – jaz ne bom. Ker to ni moje poslanstvo. Ker to ni medicina. Ker to ni človečnost.

(Prof. dr. Alojz Ihan) Volilci so volili za sebe ne vedoč, kaj so izvolili za medicino

Če verjamemo v demokracijo, moramo sprejeti dejstvo, da slovenski volivec želi imeti v rokah pravico do izbire, ki jo opisuje zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. To željo je izrazil na referendumu, njegovi predstavniki so jo izglasovali v parlamentu in isti »volivec« jo bo, glede na javnomnenjske raziskave, bržkone potrdil še na enem referendumu. Slovenski volivec si, torej, v določenih okoliščinah, želi imeti pravico do asistirane samousmrtitve! To je družbeno in politično dejstvo tega časa, ki ga zdravniki sicer lahko komentiramo ali iščemo vzroke (morda deloma tudi v nezaupanju do zdravstva in medicine), a zanikati ga ne moremo.

Po drugi strani pa je za zdravnike skrajno problematično, da so si pisci zakona uresničitev volivčeve želje po asistirani samousmrtitvi zamislili (brez sodelovanja in pristanka medicinske stroke) kot običajno zdravstveno storitev, ki jo bodo večinoma morali organizirati zdravstveni domovi podobno kot patronažno službo. Družinski zdravnik naj bi najprej napisal mnenje o prosilčevi bolezni (njeni terminalnosti), potem pa bi stekel postopek v ožjem krogu strokovnjakov (psihiater, notar, neodvisni zdravnik, diplomirana medicinska sestra). Vsa preverjanja (pravna, psihiatrična, zdravniška), ki se opravijo v postopku pridobivanja dovoljenja za samousmrtitev, so podobna pisanju izvedenskih mnenj. Ko je nato izdano »dovoljenje« državne komisije, lahko postopek izvrši (na prosilčevem domu, bolnišnici, DSO-ju…) zdravnik ali diplomirana medicinske sestra (v praksi verjetno patronažna sestra) in opravi asistenco pri samousmrtitvi kot vsak drugo drugo zdravstveno storitev, na primer pobiranje šivov po operaciji ali namestitev črpalke za infuzijo protibolečinskih zdravil.

Nič podobnega Švici torej, kjer so zdravniške organizacije odklonile idejo asistence pri samomoru kot zdravstvene storitve, zato tam to izvajajo specializirani zavodi zunaj zdravstva. Podobno tudi v Avstriji upravičenec lahko v lekarni dvigne pripravek smrtonosne učinkovine, nikakor pa ni to zdravstvena storitev, ker stroka ni bila za to in se je zakonodajacu to zdelo vredno upoštevati. Pri nas pa so pisci zakona mimo pristanka zdravniških organizacij in v namen izvršljivosti želje volivca, potisnili zdravnike in zdravstvene delavce v enega največjih doktrinarnih prelomov v medicinski zgodovini. Kaznivo in neetično dejanje, kot kot ga je medicina razumela tisočletja, je nenadoma postalo zapovedano kot zakonska obveza! Volja volilcev je pri tem lažen alibi – volivci so volili za sebe in svoj »interes« - imeti v rokah pravico do »izbire«. O tem, kaj je volivec v sledenju svoje želje »mimogrede« naprtili medicini, pa ta v resnici ni razmišljal in tudi v naslednjem referendumu ne bo. Zanj je to nepomembna tehnikalija. A prav zato se zakonodajalec nima pravice izgovarjati na voljo volivca, češ da je vse v zakonu njegova volja in v demokraciji je to svetinja. Volivec je v resnici ob odločanju sledil le osnovnemu namenu zakona, t. j. misli na novo pravico, ki bi jo v stiski lahko uporabil. Za nasilni prelom, ki ga zakon prinaša medicinski stroki, pa je v resnici odgovoren zakonodajalec, ki je pripravil neustrezen in z zdravniško stroko neusklajen zakon, ki bo žal za bodoče povzročal veliko težav.

Zakaj se ni zakonodajalec izognil tako velikemu nasilju nad medicinsko stroko z enostavno ustanovitvijo nekaj, od države financiranih centrov, v katerih bi lahko nekaj specializiranih strokovnjakov brezplačno izvrševalo v zakonu opisano željo volivcev? Glede na razmeroma maloštevilne potrebe po asistirani samousmrtitvi (izkušnje v Avstriji in Švici) bi za celo državo verjetno zadostovalo zgolj nekaj regionalnih »asistentov«, ki bi tudi razmeroma hitro pridobili izkušnje z novo »uslugo«. Namesto tega pa je v zakonu predvidena široka mreža potencialnih izvrševalcev asistence pri samousmrtitvi, ki bodo vsi po vrsti morali oditi na ustrezno izobraževanje in le počasi in poredko pridobivali izkušnje z novo »storitvijo«. Tudi zato bodo verjetno številne težave z ugovori vesti, ki jih bodo imeli direktorji zdravstvenih domov, saj bo novo »zdravstveno storitev« na vsak način potrebno organizirati. Zakon namreč nedvoumno uvaja zakonsko dolžnost zdravnikov, medicinskih sester in drugih zdravstvenih delavcev, da sodelujejo v postopkih pomoči pri končanju življenja. To izhaja že iz 4. člena zakona, ki razlikuje med osebami, ki v postopku sodelujejo svobodno, ter zdravstvenimi delavci. Na dolžnost sodelovati jasno kaže tudi v zakonu predvidena možnost ugovora vesti, saj zakon kot dolžnost nalaga dejanje, ki izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja pomoči pri samomoru. Vse napake v postopku, ki lahko pripeljejo do neizpolnjevanja zakonskih določil, in s tem do ravnanja, ki je kaznivo, pa so zato breme zdravnikov, medicinskih sester in drugih zdravstvenih delavcev.

Druga ovira, na katero bo zakon lahko naletel, bo izdelava kliničnih smernic (t.j. podrobnih »tehničnih navodil«) za asistenco pri samousmrtitvi. Te morajo v pol leta po sprejetju zakona sprejeti ustrezna strokovna združenja, vprašanje pa je, katero strokovno združenje bo »prepoznalo« asistenco pri samousmrtitvi kot svojo kompetenco. Bo ministrica ustanovila nov RSK? Ali pa neko za lase privlečeno osebno »svetovalno skupino« in s tem še naprej razgrajevala predvidljivost in transparentnost strokovnih medicinskih odločitev, kot smo temu nedavno že bili priča pri zakonu o psihoterapevtski dejavnosti?

Zakonodajalec, ki je tako grobo in brez njihovega pristanka postavil zdravnike v vlogo izvrševalcev postopka za končevanje življenja, bo težko pridobil nazaj njihovo zaupanje. Ali pa je predlagatelj zakona zaupanje zdravnikov že vnaprej namerno žrtvoval, kot je opazil že prof. Zwitter: »Predlagatelji zakona so izpustili načelo spoštovanja avtonomije zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev. To ni spodrsljaj, pač pa namerno zavračanje pravice, da poklicne skupine v zdravstvu (zdravniki, medicinske sestre in tehniki, lekarnarji) neodvisno oblikujemo strokovna in etična izhodišča za svoje delo. Spoštovanje avtonomije vsake poklicne skupine je osnovni pogoj za zahtevo po odgovornosti. Če torej družba pričakuje odgovornost, nam mora podeliti tudi pravico do avtonomnega odločanja. V nasprotnem primeru smo hitro lahko v položaju nacističnih zdravnikov, ki so se branili z besedami, da so le spoštovali zakonodajo.«

Družinski zdravnik Rok Ravnikar: “Ni mogoče zanesljivo ugotoviti, kdo se za evtanazijo odloča svobodno in kdo pod pritiskom.”

Rok Ravnikar je družinski zdravnik in podpredsednik Zdravniške zbornice Slovenije. Mnogi ga poznajo tudi kot prodornega komentatorja aktualnega družbenega dogajanja na družbenih omrežjih. Z njim smo govorili o tem, kaj bolniki resnično potrebujejo ob koncu življenja. Sogovornik nam z močnimi argumenti jasno pove, zakaj je evtanazija slaba ideja že sama na sebi in zakaj bi bila še zlasti problematična v Sloveniji. Vabljeni k branju!

Kaj vi kot zdravnik menite o zakonu, o katerem bomo 23. novembra odločali na referendumu?

Tako osebno kot tudi v zdravniških organizacijah smo do tega zakona izrazili jasno nasprotovanje.

Če začnem pri strokovnem vidiku: najbolj sporno je, da je bilo mnenje stroke pri pripravi in sprejemanju zakona ne le prezrto, ampak v celoti povoženo. To je zelo slaba popotnica. Hkrati pa zakon zdravnikom namenja izjemno pomembno, pravzaprav ključno vlogo. Kadar se pripravlja zakon, ki tako globoko posega v naše delo in poslanstvo, bi bilo nujno, da ima vsaj delno, še bolje pa večinsko podporo stroke – ne pa soglasnega nasprotovanja vseh zdravniških organizacij v Sloveniji.

To je prvi problem: način, kako je bil zakon sprejet, in vloga, ki jo je v njem predvidena za zdravnike.

Drugi, še pomembnejši problem pa je vsebinski. Pomoč pri samomoru je v temeljnem nasprotju z našim poslanstvom. Zdravniško poslanstvo ima več tisoč let tradicije. Ni naključje, da je že Hipokrat izrecno zapisal, da zdravnik bolniku ne bo nikoli predpisal strupa. To ni le zgodovinska zanimivost, ampak odraz temeljnega odnosa med zdravnikom in bolnikom – odnosa, ki temelji na popolnem zaupanju. Če postane zdravnik tisti, ki lahko bolniku prinese tako zdravilo kot strup, tega zaupanja ni več.

To presega dnevno politiko in posamezne zakonodajne razprave. Gre za vprašanje bistva našega poklica in za vrednote, na katerih zdravništvo stoji in jih želimo ohraniti.

Pomoč pri samomoru je v temeljnem nasprotju z našim poslanstvom.

Kako je torej sploh mogoče, da je bil tak zakon sploh sprejet? To je podobno, kot če bi v šolstvu sprejeli zakon ob popolnem nasprotovanju učiteljev.

Res se zdi neverjetno in tudi časovnica je zanimiva. Če pogledamo zadnja tri leta, so bile ves čas neke »bitke« z zdravniki: od vprašanja plač in Fidesa do zakona za omejitev svobode zdravnikovega dela. Ob tem pa je potekala še precej negativna kampanja, pogosto celo s pravo dehumanizacijo zdravnikov kot poklicne skupine. Javnost je postala neobčutljiva – zdravniki so bili vsak dan tarča kritik. Ko se to dogaja dlje časa, postanemo vsi nekoliko otopeli, tako javnost kot tudi sami zdravniki.

In potem ko pride ta zakon – ki ne zadeva več le plač ali delovnih pogojev, ampak samo srž zdravniškega poslanstva – je veliko ljudi preprosto utrujenih od stalnih sporov med zdravniki in oblastjo. In ravno to utrujenost je politika, po mojem mnenju, izkoristila. Rekel bi, da je to kar nekoliko zahrbtno.

A hkrati sem vesel, da je to marsikaterega zdravnika predramilo. Praviloma se zdravniki ne želijo neposredno vpletati v politične kampanje, kar je na nek načini razumljivo. Ko obravnavaš bolnika, te ne zanima, kdo je po imenu, barvi ali svetovnem nazoru. Zato se običajno umikamo iz konkretnih političnih razprav. Tokrat pa je bilo drugače. Mnogi posamezni zdravniki so se oglasili javno.

Posebej se spominjam dopisa profesorice Zvonke Zupanič Slavec, ki je bil izjemno iskren in pretresljiv. Takšna sporočila te prisilijo, da se vprašaš: »Čakaj malo, za kaj tu pravzaprav gre?« Takrat je med zdravniki znova zavel nov zagon. Morda tega v javnosti ni bilo toliko čutiti, a med nami se je zgodila sprememba – občutek, da se je vredno oglasiti in zavzeti stališče.

In danes imamo zato možnost, da o zakonu ponovno odločamo. Če te energije takrat ne bi bilo, bi bil zakon že sprejet.

Kje so največja tveganja tega zakona? Zagovorniki trdijo, da bo svoboda popolna in da so v zakon vključene vse varovalke. Kje vi, ki v praksi delate z bolniki, vidite možnost za zlorabe?

Najprej – že sam okvir razmišljanja, na katerem temelji zakon, je zavajajoč. Pobudniki želijo temo predstaviti kot vprašanje svobode odločanja. Koga z bolj liberalnim pogledom lahko razumem, ko reče: »Zakaj človek ne bi smel sam odločati o svojem življenju?« To zveni prepričljivo. A v resnici ta zakon svobodo prestavi na nekoga drugega – konkretno na zdravnika, ki naj bi to odločitev sprejel. Svobodna odločitev je tista, ki jo človek sprejme in uresniči sam, brez vpletanja drugih. Tu pa svoboda postane navidezna, ker vključuje sodelovanje druge osebe, ki jo postavi v moralno in strokovno nemogoč položaj.

Drugo tveganje je sprememba samega okvira svobode za ljudi v stiski. Danes ima bolnik z napredujočo boleznijo eno pot – zdravljenje, paliativo, podporo. Če pa se odprejo še druga vrata, je ta možnost stalno prisotna kot tih pritisk: »Zakaj pa ne bi izbral še te rešitve?« Gre za past, ki jo redko kdo zazna. Vrata, ki prej niso obstajala, se nenadoma odprejo in pri mnogih povzročijo občutek, da se morajo odločiti. Bolan človek, odvisen od nege in pomoči drugih, se hitro počuti kot breme. In to je zelo nevaren občutek.

Ko obravnavaš bolnika, te ne zanima, kdo je po imenu, barvi ali svetovnem nazoru. Zato se običajno umikamo iz konkretnih političnih razprav. Tokrat pa je bilo drugače.

Nihče nikoli ne bo javno rekel: »Odločil sem se za asistirani samomor, ker sem bil preveliko breme za svoje bližnje.« Tega ne bo pokazala nobena anketa, ne bo ga zaznala nobena komisija ali psiholog.

Ne bo mogoče zanesljivo ugotoviti, kdo se je odločil res iz popolne svobode in kdo pod pritiskom – čustvenim, družinskim, finančnim. In ravno v tem je nepravičnost zakona. Če bo samo eden sam zaradi pritiska izbral to pot, je zakon slab. Tako kot v pravu raje sprejmemo, da je deset krivih na prostosti, kot da bi en nedolžen končal v zaporu – podobno bi moralo veljati tudi tu.

Izkušnje iz tujine kažejo, da ko se ta vrata enkrat odprejo, se začneta nabor razlogov in upravičil širiti. Najprej gre za hudo bolezen, potem za starost, kasneje tudi za duševne stiske. Število primerov začne naraščati. Ni res, da gre le za nekaj posameznikov – gre za širši družbeni premik, tudi zaradi bremena nove “možnosti”.

Naša civilizacija je zgrajena na načelu, da skrbimo tudi za bolne, nebogljene, invalide … za tiste, ki ne prispevajo več ali niso popolni, karkoli že to po družbenih kriterijih pomeni. To nas dela ljudi. Če ta temelj spodkopljemo, spodkopljemo tudi lastno zaupanje v družbo.

Kolektivna odločitev, da bomo negovali ranljive, nam je dala varnost, da bo za nas poskrbljeno, ko bomo sami ranljivi. To zaupanje je civilizacijska osnova, na kateri smo lahko gradili vse drugo.

Države, kjer je evtanazija dovoljena, imajo pogosto zelo kakovosten zdravstveni sistem. Je slovenski sistem sploh na taki ravni, da bi bilo etično uvajati tako občutljiv ukrep?

Poslanstvo zdravnika je jasno: zdraviti bolezen, lajšati bolečino in stisko ter nuditi podporo. A vprašanje je, kako dobro je to danes sploh omogočeno znotraj našega sistema. Ali vlagamo dovolj energije, kadra in sredstev v paliativo, oskrbo in podporo, da bi imeli bolniki resnično izbiro?

Žal, če več kot 100.000 ljudi v Sloveniji nima osebnega zdravnika in več kot 200.000 žensk nima ginekologa, potem lahko sklepamo, da primanjkuje tudi paliativne oskrbe in dolgotrajne nege. V domovih za starejše primanjkuje prostora, dolgotrajna oskrba je neurejena, socialni sistem je preobremenjen. Ni področja, kjer ne bi škripalo.

Zato se mi zdi, da je v tako okrnjenem sistemu naravnost neetično, da politika ponuja zakon o pomoči pri samomoru kot »rešitev«, medtem ko ne zna urediti osnovne oskrbe za bolne in starejše. Če bi država resno pristopila k urejanju teh področij – paliative, dolgotrajne oskrbe, podpore družinam – verjamem, da bi imela široko podporo. Tak zakon pa je le nadomestek za tisto, kar bi morali že zdavnaj urediti.

Bolan človek, odvisen od nege in pomoči drugih, se hitro počuti kot breme. In to je zelo nevaren občutek.

Ko poslušamo zagovornike evtanazije, se zdi, da je v ozadju predvsem strah pred trpljenjem in smrtjo – strah, da ne bo dovolj paliativne oskrbe.

Strah pred trpljenjem je resničen in ga ne smemo podcenjevati. Gre za težke situacije in globoke človeške dileme. Pomembno je, da bolniku ves čas sporočamo: »Kakršenkoli bo naslednji dan, kakršnakoli bo bolečina – mi bomo s teboj.« Težava je, da tega danes pogosto ne moremo zagotoviti, pa bi morali.

Danes imamo na voljo sredstva, s katerimi lahko zelo učinkovito lajšamo telesno bolečino. Pogosto je duševna stiska težja. Če bi zdravstvenemu osebju zagotovili dovolj časa, kadra in virov, bi lahko naredili ogromno.

Zdravi ljudje radi razmišljamo hipotetično: »Če bi se meni to zgodilo, tega ne bi prenesel, želel bi si raje umreti.« A ko se človek res znajde v takšni situaciji, je to popolnoma nova izkušnja. Večina ljudi vsak dan znova izbere borbo, boj s težo dneva in z bolečino, a za to potrebuje okolje, kjer je sprejet kot trpeči, ne kot breme.

In res je, breme bolezni za svojce je veliko. Danes živimo v ritmu služba–družina–obiski, težka bolezen pa vse to poruši. Ko sistem ne nudi dovolj pomoči – dolgotrajna oskrba ni urejena, domovi so polni – se stiske prenašajo na družine. Takrat bolnik hitro pomisli: »Morda bi bilo za vse lažje, če me ne bi bilo.« Tega pritiska bi moral bolnega sistem razbremeniti, ne pa ga legitimirati.

Realen je tudi strah pred izgubo nadzora nad telesom in življenjem …

Seveda. To je del realnega človeškega strahu, a obstajajo načini, kako ga nasloviti. V Sloveniji imamo po Zakonu o pacientovih pravicah možnost vnaprej izražene volje, s katero človek določi, do kod želi, da medicina posega. Denimo, ali ne želi oživljanja, določenih invazivnih postopkov in podobno. Obrazec za to voljo prav izrecno določa vnaprejšnje situacije: za primer nesposobnosti odločanja o lastni zdravstveni oskrbi, za primer hude bolezni brez upanja izboljšanja , kjer bi zdravstvena oskrba samo podaljševala preživetje ne pa lajšala trpljenja ali pa bi zdravstvena oskrba podaljšala življenje v položaju, ko bo bolezen ali poškodba povzročila tako hudo invalidnost, da bi dokončno izgubil telesno ali duševno sposobnost, da bi skrbel zase. Ti mehanizmi obstajajo, a se po mojih izkušnjah zelo malo uporabljajo.

Ko huda bolezen že trka na vrata, je pogosto prepozno, da bi človek te stvari mirno urejal. Medicina danes zmore marsikaj, a človekovo dostojanstvo ni vedno usklajeno z vsemi tehničnimi možnostmi. Še posebej, ko ni več upanja na izboljšanje.

Poznamo tudi pretresljive zgodbe o bolnikih, ki krožijo po medijih in se jih uporablja kot argument za podporo zakonu. Še posebej v primerih, ko se želi s prsti kazati na zdravnike, so lahko te zgodbe preveč enostranske. Zdravnik ne sme javno pojasnjevati svojega dela ali odločitev v konkretnih primerih, zato v javnosti pogosto ostanejo le delne informacije.

Ne bo mogoče zanesljivo ugotoviti, kdo se je za evtanazijo odločil res iz popolne svobode in kdo pod pritiskom – čustvenim, družinskim, finančnim.

Mnogi zdravniki pravijo, da je naraven prvi odziv na invalidnost želja po smrti, ki pa sčasoma izzveni.

Drži. Zdrav človek zlahka reče: »Jaz ne bi mogel živeti kot paraplegik.« In res, v prvih tednih po nesreči marsikdo tako čuti. Potem pa iste ljudi vidiš čez nekaj let, kako se smejijo, tekmujejo na vozičkih, pišejo knjige … in spoznajo nove oz. drugačne dimenzije življenja.

Zato pravim: ne moreš vnaprej vedeti, kako boš razmišljal, ko se ti res nekaj zgodi. Zaklinjanje vnaprej – »jaz bi takrat to ali ono« – je nerealno. To izhaja iz teoretične, zdrave perspektive, ne iz resnične izkušnje bolezni. Spomnim se obiska v taborišču Dachau. Ko na licu mesta doživljaš pretekle grozote, pomisliš: »Tu ni moglo biti več upanja.« A potem vidiš ročno izdelane karte za tarok, narejene iz brezovega lubja. Človek je neverjetno bitje. Njegova pričakovanja, občutek smisla in sreče so izjemno prilagodljivi. Na Zahodu imamo en pogled, v afriški vasi drugega, v zaporu spet tretjega. Tudi v bolezni so stvari drugačne, kot si jih zdravi predstavljamo. Zato ni pošteno, da zdravi sodimo, kaj bi kdo v bolezni čutil ali želel.

Vi, zdravniki ste edini, ki imate »reprezentativen vzorec« saj dnevno delate z bolniki. Večina drugih nas ima le omejene osebne izkušnje. Zato je toliko bolj nenavadno, da se je zakon pripravljal mimo stroke.

Točno tako. In mi tudi vemo, kolikokrat se ob soočenju z diagnozo sliši: »Jaz ne morem več živeti.« ali pa »Jaz bi rad samo umrl/umrla.« Toda to še zdaleč ni odločitev, to je klic stiske. Takrat se delo šele začne – s pogovorom, podporo, zdravljenjem. Če pa imaš evtanazijo ali »pomoč« pri samomoru na dosegu roke, se ta proces lahko nevarno hitro spremeni v: »Izvoli, tam so vrata.« To je tanka in nevarna meja v pot brez možnosti povratka.

Poleg tega ne smemo pozabiti: Slovenija ima eno najvišjih stopenj samomorov in alkoholizma v Evropi. Kako bomo sploh spodbujali preprečevanje samomorov, če hkrati zakonito uvajamo pomoč pri samomoru? To ustvarja zmedeno in nevarno sporočilo. Slovenija za tak okvir ni primerna. Ne le zaradi šibkega zdravstvenega sistema, temveč tudi kulturno in zgodovinsko, zaradi našega odnosa do odvisnosti in samomora. V tej kombinaciji postane zakon še toliko bolj tvegano in boleče vprašanje.

Izkušnje iz tujine kažejo, da ko se ta vrata enkrat odprejo, se začneta nabor razlogov in upravičil širiti. Najprej gre za hudo bolezen, potem za starost, kasneje tudi za duševne stiske.

Torej – po vašem mnenju: so ta zakon sprejeli iz neumnosti, zlobe ali česa tretjega?

Po mojem nič od tega, prej iz banalnosti. Gre za ideološke teme, ker ni drugih vsebin. Če pogledamo zadnjih dvajset let, so se podobne razprave vedno pojavljale ob pomanjkanju resne politične vsebine. To so teme, ki polarizirajo, ustvarjajo čustva, razdelijo družbo na za in proti – in s tem nekaterim vzdržujejo politični obstoj. To je preživetvena taktika politike brez vsebine. Čustvena tema, ki ne zahteva argumentov, ampak identifikacijo.

Teoretično obstaja še en, bolj ciničen motiv – ekonomski. Največji delež zdravstvenih stroškov nastane prav ob koncu življenja. In če bi kdo od zagovornikov vsaj iskreno povedal: »Ne bomo več financirali dragih zdravil in oskrbe, denar bomo namenili drugam,« bi bilo vsaj jasno, o čem govorimo – čeprav bi s tem razbili civilizacijski temelj skrbi za ranljive.

Na spletu že krožijo primerjave: 10.000 evrov za evtanazijo proti 80.000 evrom za terminalno oskrbo. Ne vem, koliko so te številke točne – a logika, ki stoji za njimi, obstaja. Odgovorna politika bi, če že, o tem morala govoriti odkrito, ne pa prikrito spreminjati vrednotni sistem družbe.

To so teme, ki polarizirajo, ustvarjajo čustva, razdelijo družbo na za in proti – in s tem nekaterim vzdržujejo politični obstoj.

Če referendum uspe in se zakon zavrne, je to vendarle šele začetek. Kje bi vi osebno začeli s prenovo našega zdravstva?

Paradoksalno je imela ta kampanja ob sprejemanju zakona tudi nekaj pozitivnega: široko je odprla temo paliativne oskrbe. Zdi se mi, da se je v zadnjem letu ali dveh že nekaj premaknilo, a še vedno ne dovolj. Pokritost ni enakomerna; v nekaterih regijah Slovenije je paliativna oskrba bistveno slabše dostopna. Prvi korak bi moral biti torej poenotenje dostopnosti paliative, zlasti oskrbe na domu.

Drugi korak je jasna ločitev med zdravstvenim delom in dolgotrajno oskrbo. Dolgotrajna oskrba ni medicina, temveč osnovne življenjske potrebe – kuhanje, pranje, pomoč pri osebni higieni, to, kar so nekoč v razširjenih družinah opravljali svojci. Te ožje podporne mreže danes ni več, zato jo mora nadomestiti sistem. Tu se pravzaprav nihče ne bi smel upirati. Vsi vemo, kako hudo bolezen doživlja vsaka družina in kako težko brez sistemske podpore ohranja normalno življenje.

Tretji steber pa je psihološka podpora. Stiske so resnične, tudi kadar ne gre za neposredno medicinsko težavo. Žal se je razprava o zakonu o psihoterapiji znova zasukala v napačno smer, medtem pa ostajajo kapacitete za psihološko pomoč občutno premajhne.

Če želimo, da se nihče ne odloča za usodno potezo zato, ker ne vidi druge rešitve, moramo vse to zgraditi in se zavedati, da to stane. Oskrba hudo bolnih, paliativa in dolgotrajna nega so drage. Družba se mora iskreno odločiti, ali smo pripravljeni to zagotavljati in čemu se bomo zato odpovedali. Ne moremo imeti vsega in vsega zastonj.

Upam, da bomo kot družba dovolj bogati – tudi vrednostno, ne le finančno – da bomo to omogočili. Nočemo živeti v družbi, kjer starih in bolnih ni zato, ker preprosto ne preživijo. To so zgodbe iz prazgodovine, zmoremo drugače.

Vlagamo dovolj energije, kadra in sredstev v paliativo, oskrbo in podporo, da bi imeli bolniki resnično izbiro?

Kaj bi vi rekli svojemu pacientu, ki razmišlja, da je evtanazija zanj prava rešitev?

To so najtežji trenutki. Najtežje je povedati diagnozo, a skoraj enako težko je tisto naslednje vprašanje: »Kaj zdaj?«

Moja največja želja in hkrati največja bolečina zaradi sistema, je pomanjkanje časa. Da bi imel dovolj časa, da se z bolnikom že predhodno res spoznava, da bi najin odnos dozorel do te mere, da bi vedel, da lahko name računa. Da sem dosegljiv, da mu bom namenil vso pozornost, znanje in sočutje, da bova šla čez to skupaj.

Danes imamo pogosto pet- ali desetminutne obravnave in v tem času se o takih stiskah skoraj ne da govoriti. Frustrira me, ker vem, da človek danes vidi stvari drugače, kot jih bo jutri; proces sprejemanja je živ, dinamičen. Potrebuje čas in odnos.

Rad bi vsakemu bolniku dal zagotovilo: »Sem tu. Kar se dá popraviti, bomo popravili. Kar se dá olajšati, bomo olajšali. Skupaj bomo šli po tej poti.«

Ne želim, da bi kdorkoli rekel: »Nimam druge izbire. Bolje, da umrem.« Moja naloga in moje poslanstvo je biti z bolnikom ob prenašanju tega bremena.

(INTERVJU) Prof. dr. Marko Noč: “Taka terminologija največ pove o človeku, ki jo uporablja. Kaže namreč na njegov podcenjujoč odnos do zdravniškega dela.”

O referendumu in zakonu o tako imenovani pomoči pri prostovoljnem končanju življenja in kakšno breme so vladajoči politiki s tem zakonom naložili zdravnikom, o izkušnjah z bolnimi in umirajočimi ter o tem, kaj je zanj dostojna smrt in kaj evtanazija, pa tudi o njegovem profesionalnem delu in ugotovitvah, kako (ne)zdravi smo Slovenci glede srčno-žilnih bolezni, kako sprejema etiketiranje vladajočih, da je zdravnik dvoživka, ter o zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravstveni dejavnosti smo se pogovarjali z enim najuglednejših slovenskih kardiologov prof. dr. Markom Nočem.

Marko Noč je specialist kardiologije, vaskularne in intenzivne medicine ter redni profesor na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Medicinsko fakulteto je končal leta 1987 in se zaposlil kot mladi raziskovalec v Centru za intenzivno interno medicino v UKC Ljubljana. Leta 1989 je končal magistrski študij iz kardiologije in pričel specializacijo iz interne medicine. V letih 1991−1993 je bil raziskovalec na področju eksperimentalnih modelov srčnega zastoja in oživljanja na University of Health Sciences, The Chicago Medical School (ZDA). S tega področja je doktoriral leta 1994. Leta 1995 je opravil specialistični izpit iz interne medicine in se stalno zaposlil v Centru za intenzivno interno medicino v UKC Ljubljana. V zimskem semestru 1995−1996 je bil gostujoči profesor na Institute of Critical Care Medicine, University of Southern California, Los Angeles (ZDA), kjer je nadaljeval eksperimentalno delo iz Chicaga in bil mentor mlajšim raziskovalcem. V letih 1999−2000 je opravil subspecializacijo iz intervencijske kardiologije v bolnišnici Cedars-Sinai Medical Center v Los Angelesu (ZDA), med katero je postal tudi Fulbrightov štipendist. Med letoma 2002 in 2022 je bil predstojnik Centra za intenzivno interno medicino UKC Ljubljana. Njegovo znanstvenoraziskovalno delo je objavljeno v 180 člankih, ki jih citira mednarodna zbirka »pubmed«. Je tudi avtor 12 poglavij v priznanih mednarodnih učbenikih. Vsako leto je vabljeni predavatelj na najpomembnejših mednarodnih strokovnih srečanjih na področju srčnega zastoja, srčnega infarkta in intervencijske kardiologije. Je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) in Evropske akademije znanosti in umetnosti, nosilec državnega Zoisovega priznanja za vrhunske raziskovalne dosežke, najvišjega Hipokratovega priznanja Zdravniške zbornice Slovenije ter državnega priznanja »red za zasluge«.

Gospod Noč, za pogovor sva se dogovarjala ravno v času, ko smo izvedeli, da je zbrano dovolj podpisov za razpis referenduma o zakonu o tako imenovani pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Ste kot zdravnik zadovoljni s tem izidom? Rekli ste mi namreč, da čutite dolžnost, da nekaj poveste o tej žgoči temi …

Že skoraj 39 let delam na intenzivnem oddelku, kjer se vsak dan srečujeta življenje in smrt. Vso poklicno kariero sem se boril za človeško življenje in misel, da bi bolniku zavestno povzročil smrt ali pri tem sodeloval, mi je povsem tuja. Razpisa za vnovični referendum sem zato zelo vesel in upam, da bo tokrat dovolj časa za objektivno informiranje laične javnosti o tem, kaj bi tak zakon prinesel. Iskreno upam, da bodo ljudje tokrat poslušali zdravnike in ne politikov oziroma njihovih glasnikov.

Povejte našim bralcem, da bodo bolje razumeli, kakšno breme so vladajoči politiki s tem zakonom naložili zdravnikom?

Končanje življenja oziroma pomoč pri tem je povsem v nasprotju s Hipokratovo prisego, ki po mojem mnenju še vedno predstavlja enega izmed temeljev našega poklica. Tudi vse zdravniške organizacije in republiška komisija za medicinsko etiko so enotno proti temu zakonu. Take enotnosti med zdravniškimi organizacijami ne pomnim. In to pove vse. Poleg tega sem prepričan, da tak zakon ne bi usodno vplival le na medicino, ampak bi odprl »Pandorino skrinjico« sprememb, ki bi zamajale temelje slovenske družbe. Da ne govorim o mogočih zlorabah …

Se vam je že kdaj zgodilo, da bi kakšen od vaših pacientov oziroma bolnikov želel umreti?

Da bi kdo od mojih bolnikov res želel umreti, nisem nikoli začutil. Videl sem veliko bolnikov, ki so slutili, da se bliža konec. Mnogi so si želeli človeške topline, lepe besede, bližine tistih, ki so jih imeli radi. Morda še komu kaj naročiti, se za kaj opravičiti, kaj zgladiti … Mnogi si zaželijo tudi duhovnika. Tudi tisti, za katere sem mislil, da niso verni. In dober zdravnik se v tem obdobju bolnikovega življenja prelevi predvsem v čutečega sočloveka. Z medicinskega stališča pa v racionalnega zdravnika, ki ne izvaja brezupnih posegov, ampak predvsem skrbi za lajšanje bolečine, težkega dihanja in udobje bolnika. In seveda sočutno podpira in tolaži bolnikove svojce.

Kaj je za vas kot zdravnika dostojna smrt?

Včasih so ljudje umirali doma v krogu svojcev. To je bila veliko bolj humana smrt kot danes, ko večina bolnikov umre v bolnišnicah. Stran od najbližjih, praktično med tujimi ljudmi, pogosto priključena na številne aparature in uspavana s številnimi zdravili. Tak način umiranja, če temu lahko tako rečem, je poleg vsega pozitivnega v smislu daljšega in kvalitetnejšega življenja, prinesla sodobna medicina. Zdravniki s tem dobivamo dodatno nalogo, ki pa se je še premalo zavedamo in je včasih celo pomembnejša kot samo zdravljenje bolezni – da umiranje v bolnišnicah poskušamo narediti čim bolj naravno in človeško.

Evtanazija torej zagotovo ni dostojna smrt … Zagovorniki namreč trdijo točno to, da gre pri pomoči pri prostovoljnem končanju življenja za dostojen, neboleč konec.

Zame je evtanazija umor, pomoč pri prostovoljnem končanju življenja pa pomoč pri samomoru. Tak način obravnave hudo bolnih tudi ne zmanjšuje bistvenih problemov sodobne družbe, kot so odtujenost, osamljenost in pomanjkanje medgeneracijske solidarnosti, s čimer se vedno bolj srečujemo tudi v bolnišnicah.

In kaj vladajočim predlagate namesto tega?

Naj država raje opravi osnovne dolžnosti do bolnikov. Obstaja kar dolg seznam in dovolj dela verjetno za več vladnih mandatov. Naj omenim le številne ljudi brez osebnega zdravnika, ki jim sploh omogoča vstop v zdravstveni sistem, trpljenje bolnikov v čakalnih vrstah za diagnostiko in zdravljenje, večdnevno ležanje in žal tudi umiranje na hodnikih urgence ob zaprtih bolnišničnih oddelkih zaradi pomankanja sestrskega kadra. Vsak dan tudi beremo o vse večji agoniji nekoč zelo dobro stoječih regionalnih bolnišnic in grožnjah z zapiranjem urgentnih centrov. Da sploh ne omenjam nezadostne paliativne oskrbe, pomanjkanja kapacitet negovalnih oddelkov, hospicev, pomoči bolnim in onemoglim na domu, problemov domov za starejše … In še bi lahko našteval. Zato je prav groteskno, da se politika ob obilici naraščajočih problemov v našem zdravstvu loti prav prostovoljnega končanja življenja.

Verjetno so zagovorniki omenjenega zakona brez srca …

Mislim, da niso brez srca. Branijo pač svoje prepričanje, ki pa po mojem mnenju izhaja iz pomanjkanja izkušenj z umirajočimi bolniki. V nasprotju z nami, zdravniki.

Mogoče veste, koliko ljudem ste kot interventni kardiolog in zdravnik v intenzivni enoti dobesedno rešili življenje?

Se jih je kar nekaj nabralo. A veselje ob rešenem življenju, ki se težko primerja s čim drugim, tudi danes, po skoraj 40 letih zdravniške prakse, ni nič manjše kot takrat, ko sem vstopal na to poklicno pot. Svoj poklic zato jemljem kot poseben privilegij in nagrado za vse ure ob knjigah in računalniku, noči brez spanca, vikende in praznike brez najbližjih … in tudi za vse težke trenutke, ko zdravljenje kljub najboljšim namenom in požrtvovalnosti ne gre v pravo smer.

Kako (ne)zdravi pa smo Slovenci glede srčno-žilnih bolezni?

Točnih številk sicer ne poznam, a mislim, da v Evropi zelo dobro kotiramo. Dober rezultat je posledica našega načina življenja, prehrane in razvite kardiovaskularne medicine, tako preventive kot zdravljenja. Upam, da tako tudi ostane. Kljub spremembam v našem zdravstvenem sistemu, ki se dogajajo in so po mojem mnenju škodljive.

Na spletni strani Medicorja je objavljen tudi intervju iz revije Utrip srca, kjer ste dejali, da s posegi dodajate življenje letom, ne pa leta življenju. Lahko na kratko razložite, kako to počnete?

Ta intervju se je nanašal na specifičen poseg, in sicer vstavitev srčne zaklopke prek žile (TAVI), kar bolniku prihrani klasično srčno operacijo. Poseg dokazano podaljša življenje in izboljša njegovo kvaliteto. Gre pa praviloma za starejše bolnike s povprečno starostjo okoli 80 let. V pogovorih z mnogimi bolniki sem videl, da si želijo predvsem kvalitetno preživeti preostanek življenja in ne nujno dočakati 100 let. Največ jim pomeni, da po posegu lahko spet normalno dihajo in so znova lahko telesno aktivni. Spomin se bolnice, stare več kot 90 let, ki je po posegu že po 14 dneh spet zaplavala v morju, čeprav smo ji dejali, da vsaj kak mesec še ne sme.

Vam leva vladajoča politika pravi, da ste zdravnik dvoživka. Kako to razumete in sprejemate?

Sprva sem bil žalosten, nato sem se zgražal nad to »ulično« terminologijo, zdaj pa se že nekaj časa zabavam. Taka terminologija največ pove o človeku, ki jo uporablja. Kaže namreč na njegov podcenjujoč odnos do zdravniškega dela in zaskrbljiv komunikacijski in intelektualni nivo. Uporabljajo jo nekateri politiki in posamezni aktivisti, ki brez ustrezne izobrazbe in poznavanja »ljubiteljsko« urejajo naše zdravstvo. Moje sporočilo zanje je že pred skoraj 200 leti lepo zapisal Prešeren: »Le čevlje sodi naj kopitar.«

Če se ustaviva še pri zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravstveni dejavnosti. Je kakšna stvar v njem, ki ne pije vode, če se laično izrazim?

Glaven problem tega zakona je, da ne zasleduje cilja, da bi vsak bolnik ne glede na socialnoekonomski status dobil pravočasno in kvalitetno storitev, ki jo pokrije zavarovalnica, ki ji plačuje mesečni prispevek. V luči naraščajočih čakalnih vrst in vseh problemov v zdravstvu bi bilo zato potrebno, da zakon širi obseg javnih zdravstvenih storitev. A učinek bo zaradi nesmiselnega omejevanja dela zdravnikov v prostem času celo nasproten. Gre za prototip ideološkega zakona, ki utrjuje monopol državnih ustanov v sistemu javnega zdravstva in želi minimizirati vsakršno zasebno iniciativo, ki ji je del politike demagoško prilepil etiketo koristoljubja.

Kakšen je vaš nasvet?

Najprej je treba nehati zavajati javnost o privatizaciji medicine in ljudem jasno povedati, da je javni zdravstveni sistem definiran s plačnikom – Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), ki zbere naš davkoplačevalski denar, in ne z izvajalcem storitev, ki je lahko državni zavod ali zasebnik s pogodbo z ZZZS in ga imenujemo koncesionar. Bolniku zato pri njem ni treba plačati, saj storitev poravna ZZZS. Pri čistem zasebniku brez koncesije, ki torej ni del javne mreže, mora bolnik za storitev plačati iz lastnega žepa. Šele ko bodo razčiščeni ti pojmi in bomo vsi vedeli, o čem govorimo, lahko začnemo z reformami.

Kako vidite odnos med državnimi in zasebnimi izvajalci?

Med državnimi in zasebnimi izvajalci v sistemu javnega zdravstva vidim predvsem komplementarnost in sinergijo. Določene storitve bodo vedno v domeni državnega zdravstva, določene pa bo učinkoviteje lahko opravil zasebnik-koncesionar. Z odprtjem sistema javnega zdravstva za zasebni kapital bi lahko država brez dodatnih stroškov za proračun širila obseg javnozdravstvenih storitev, kar je še zlasti pomembno ob vse daljših čakalnih vrstah in agoniji vedno večjega števila državnih zdravstvenih ustanov.

Bi še kaj dodali?

Želim si sodoben model javnega zdravstva, kot ga poznam iz razvitih držav Zahodne Evrope. Namesto da bi pogledali čez Karavanke in preslikali ustrezne rešitve, mi raje znova izumljamo »toplo vodo«. In seveda, da bi v času predreferendumske kampanje več medijskega prostora dobili zdravniki in zdravniške organizacije, s čimer bi lahko bolj objektivno seznanili ljudi s tem, kaj bi prinesel zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

Intervju je bil prvotno objavljen v Demokraciji: https://demokracija.si/fokus/intervju-dr-marko-noc-taka-terminologija-najvec-pove-o-cloveku-ki-jo-uporablja-kaze-namrec-na-njegov-podcenjujoc-odnos-do-zdravniskega-dela/

Nada Hribar, specialistka klinične psihologije o ZPPKŽ

Kot klinična psihologinja, sem se v preteklosti v svoji delovni praksi v zdravstvu srečevala z mnogimi čustvenimi stiskami pri mladostnikih, otrocih in odraslih.

Predlog Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja(ZPPKŽ) bo žal imel negativne posledice na številne stroke, ki se ukvarjajo s človekom in humanističnim pristopom.

Zakon PPKŽ kot tak posega na koncept pomoči, ki jo razvijajo mnogi psihoterapevtski pristopi na področju duševnega zdravja. Mnogim psihoterapevtskim šolam je skupno, da terapevtom posredujejo načine pristopa trpečim, suicidalnim, ljudem v krizi ali obupanim, ki iščejo smisel življenja, nasploh pristope za preprečevanja samomora. Neznosno lahko trpijo tudi mladostniki v prehodnih stiskah v obdobju odraščanja.

Sprašujem se, kakšen smisel bodo imeli vsi ti pristopi, če se na drugi strani posamezniku ponuja pravica »do smrti, če je pogojena s trpljenjem«.

Nadvse zaskrbljujoče je, da bo ta neustrezni zakon o PPKŽ, kot tak posegel še na druge humanistične stroke in razvrednotil vrednote kot so : pomoč bližnjemu, altruizem in humanost ter v negativno smer spremenil psihoterapevtske pristope na področju duševnega zdravja. Strokovnjake v zdravstvu, ki zdaj uspejo lajšati bolečine in trpljenje, pa omenjeni zakon postavlja v pozicijo nemoči in edinega izhoda, »smrt brez bolečin«.

Medicinska sestra Ana Durič o ZPPKŽ

Sem upokojena med. s. Ana Durič, ki sem 42 let delala na orl odd. in spremljala veliko težko bolnih onkoloških bolnikov, ki so imeli raka na grlu in v ustih. Ko so bili operirani in smo jim vzeli grlo, so bili odrezani od soc. okolja. Niso mogli ne govoriti, od začetka tudi požirati ne. Si predstavljate, da se zbudiš in ne moreš nič več povedati. A se ne spomnim niti enega, ki bi rekel ubijte me. Ja človek reče, da bi rad umrl, ampak naravne smrti, ne s strupi. Ko so jih pripeljali na kontrolo že v terminalni fazi, na koncu pregleda vzame človek list papirja in napiše: »saj je še upanje, saj bo boljše«. Kdo ima pravico vzeti to upanje, kdo to zmore?

Spomnim se enega mladega pacienta, ki se je odločil, da se ne bo dal operirati, da bo umrl, ko je bilo še veliko možnosti za dostojno življenje. Po 6. mesecih je prišel in prosil, naj mu pomagamo, a je bilo prepozno. V človeka je položeno življenje, ki ga nima nihče pravice vzeti, nihče.

V zadnjem času spremljam in poslušam tudi žalujoče. Si ne predstavljate, kake stiske ostanejo po smrti. Po 15.letih ali več pridejo ljudje, ker jim stiska ne da miru, pa po naravni smrti, kaj šele če ubiješ svojega najbližjega, kaj bo šele če ga sami ubijejo, smrt jih bo gledala na vsakem vogalu in ne bo miru.

Zato dragi moji, ne ubijajmo ljudi in ne jemljimo svetega časa ne umirajočemu in tudi ne tistemu, ki ostane, oba morata priti do miru in slovesa.

Pismo zdravništvu prof. dr. Zvonke Zupanič Slavec

Drage kolegice, spoštovani kolegi v službi bolnikov!

Čutim dolžnost, da se v tem času, ki ga vidim kot enega ključnih v moji dolgi karieri, obrnem na vas, s katerimi sem preživela večino svojega odraslega življenja. Poklic zdravnika razumem kot enega najbolj častnih. Nobenega poklica nočem omalovaževati, ampak le redki poklici imajo možnost dela z ljudmi na način kot ga omogoča naš poklic. Ljudje nam zaupajo svoje zdravje in življenje. Največ, kar imajo.

Zato je naš poklic eden najbolj plemenitih, če ga sprejemamo z odgovornostjo, profesionalno odličnostjo in človeško zadržanostjo. In prepričana sem, da velikanska večina zdravstvenega osebja svoje delo opravlja na tak način. Ko se politika vmeša v zdravstvo, to načeloma ni dobro, še posebej, če pri tem ne upošteva strokovnih argumentov. V Sloveniji se to dogaja, žal, zelo pogosto. Na koncu breme in posledice političnih odločitev padejo na zdravstveno osebje in bolnike, mnogokrat tako, da se potem med nami ustvarjajo umetni konflikti, ki vsem škodijo.

Tako zelo, kot se je politika vmešala v zdravniški poklic v zadnjem času s t. i. zakonom o prostovoljnem končanju življenja, ne pomnim v svoji karieri. Za mene, ki se strokovno ukvarjam z zgodovino medicine, je morda to še toliko bolj šokantno, saj moja misel ob tem zakonu uhaja v najtemačnejša obdobja zlorab našega častnega poklica.

Zakaj je zdravništvo, ko je bilo resnično še v povojih, preko Hipokrata, kot posebno točko etičnega kodeksa izpostavilo: »da ne bom nikoli nikomur – tudi ko bi me prosil – zapisal smrtne droge ali ga z nasvetom napeljeval na tako misel?« Razmislite! To so bili časi, ko je bila neprimerno slabša protibolečinska terapija, kot jo poznamo danes; časi, ko so ljudje v mukah umirali zaradi bolezni, ki jih danes zlahka pozdravimo; časi, ko bi si lahko mislili, da je bila človeška civilizacija manj razvita, saj niso poznali stotine določil o človekovih pravicah. In imamo celo vtis, da je bilo človeško življenje takrat manj vredno kot danes.

Zakaj je torej zdravništvo na samem začetku zavrnilo in kot skrajno zavržno opredelilo sodelovanje zdravnika pri kakršnikoli usmrtitvi človeka? Odgovorite si! O teh odgovorih je bilo napisanih mnogo knjig. Ampak pomembno je, da si vsak zdravnik, vsaka medicinska sestra, vsak, ki dela v zdravstvu, sam odgovori na to vprašanje. Jaz sem si. Imam veliko odgovorov. Sedaj imamo možnost, da tudi z našo pomočjo to nevarnost ustavimo. Vem, takoj smo pred nevarnostjo, da nam očitajo, da se vpletamo v politiko. Takoj obstaja nevarnost, da se začne zdravstveno osebje deliti na leve in desne, politične in apolitične itn. Ali je bil Hipokrat lev ali desen, ali morda apolitičen? Ni pomembno, vemo pa, da je bil zdravnik, ki je postavil nadčasne standarde, ki so ohranili čast našega poklica in zaupanje v medicinsko osebje vse do danes.

V Sloveniji je več kot 30.000 ljudi, ki delamo v zdravstvu. Ali bomo v času, ko politika ruši temelje našega poklica in zaupanja vanj ostali tiho? Ali bomo križem rok gledali, kako se uničuje čast in plemenitost našega poslanstva? Prosim vas, ne! To bi bila naša zgodovinska napaka! Zgodovinska napaka zdravstvenega osebja v Sloveniji. Ne vemo, ali lahko preprečimo vsiljenje našega sodelovanja pri asistiranem samomoru, prepričana pa sem, da se moramo boriti in dati vse od sebe, da do tega ne pride. Edina učinkovita možnost za zavrnitev nesprejemljive vloge zdravnikov pri asistiranem samomoru je, da referendum zavrne sporni zakon z manipulativnim naslovom. Če te ne izpeljemo, zakon velja. Sedaj moramo biti operativni.

Vabim vas, da najprej množično podpišemo zahtevo za referendum, nato pa z vsemi razpoložljivimi silami naredimo vse, kar je v naši moči, da ljudje na referendumu ta zakon zavrnejo. Prepričana sem, da je od nas, zdravstvenega osebja, odvisen rezultat referenduma. Če bomo mi naredili, vse, kar zmoremo in znamo, sem prepričana, da bodo tudi ljudje na referendumu zavrnili ta škandalozni zakon. To bo naša zmaga za bolnike in zdravstveno osebje. Zmaga slovenskega zdravništva za ohranitev dostojanstva in spoštovanja do našega poklica.

Vaša kolegica, Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, dr. med. Predstojnica Inštituta za zgodovino medicine UL MF Članica Evropske akademije znanosti in umetnosti

(Prof. dr. Bojana Beović) Naše stališče je izraz odgovornosti

Razprava o tako zahtevni temi, kot je zakon o prostovoljnem končanju življenja, bi si zaslužila več mirnosti, spoštovanja in intelektualne poštenosti, kot smo jih deležni v zapisih nekaterih podpornikov zakona. Besedila, prežeta z obtožbami in poenostavljanji, žal ne prispevajo k razumevanju, temveč poglabljajo razdeljenost. Na takšno raven se zdravniki nočemo spuščati, smo pa dolžni seznaniti bralce z nekaterimi dejstvi.

Če se osredotočim zgolj na zadnji zapis Igorja Pribca Alenka, Janko in Vesna proti zdravniškemu paternalizmu, v katerem avtor primerja zdravniško etiko z nacizmom in zdravniki, ki so sodelovali pri zločinih, mi verjetno ni treba posebej poudariti, da gre za neprimerno in nedostojno primerjavo. Takšne zgodovinske zlorabe medicine, ki so nastale prav zaradi prisile politike nad zdravniki, so razlog, da danes zdravniki vztrajamo pri etičnih standardih in zavedanju, da ima vsak sistem, tudi zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, lahko svoje pasti.

Gospod Pribac se rad sklicuje na »voljo ljudstva«, a tudi številke posvetovalnega referenduma kažejo, da gre za tesen in deljen rezultat, ne pa za soglasno voljo večine državljanov. Zato v demokraciji takšna občutljiva vprašanja zahtevajo še več dialoga, spoštovanja in premišljenosti, ne pa t. i. moralnega zmagoslavja.

Zdravniki o konkretnih zgodbah posameznikov, ki jih navaja gospod Pribac, ne moremo govoriti, ker smo zavezani zaupnosti osebnih podatkov bolnikov. Skrbi pa nas, ko vidimo, da se osebne tragedije ljudi uporabljajo kot orodje za javno prepričevanje. Takšno razgaljanje tujih bolečin ni izraz etike, temveč njeno nasprotje.

Naše stališče je izraz odgovornosti. Zdravniki tehtamo med željo posameznika in tveganji, ki jih prinaša zakon za širšo družbo. Ne odločamo namesto bolnika, temveč mu stojimo ob strani tudi in zlasti takrat, ko je ranljiv, zmeden ali morebiti pod pritiskom. Če je vsak, ki na podlagi dejstev opozarja na posledice, paternalist, bi morali to oznako razširiti vsaj še na vse, ki v javnem prostoru konsistentno varujejo šibkejše. Pri tem se lahko nanašamo na invalidske in seniorske organizacije, ki so jasno opozorile, da bi se mnogi šibkejši lahko čutili dolžne zaprositi za postopek, ker nočejo biti breme. To je legitimna skrb in ne paternalizem.

Ob tem je treba spomniti na zapis v reviji British Medical Journal (BMJ, 1996), v katerem je bilo opozorjeno, da zakonu o pomoči pri končanju življenja sicer ne nasprotujejo vsi zdravniki, večina pa ga ne bi izvajala. Ne zaradi predsodkov, temveč zaradi etičnega prepričanja. Iz tega so ironično izpeljali pojem philosopher assisted suicide, torej pojav, ko tisti, ki nimajo poklicne odgovornosti za življenje in smrt, postanejo glasni zagovorniki odločitev, ki jih njim samim v praksi nikoli ne bi bilo treba sprejeti.

Zdravniki se zavedamo, da bomo, če bo zakon sprejet, morali spoštovati zakonodajo ali se odločiti za ugovor vesti. A dolžni smo opozoriti že danes, tudi zaradi zgodovinskega spomina. Molk je v trenutkih, ko se oblikujejo etične meje, vedno predrag.

***

Prof. dr. Bojana Beović, dr. med., predsednica Zdravniške zbornice Slovenije za Delo: https://www.delo.si/mnenja/pisma-bralcev/nase-stalisce-je-izraz-odgovornosti

(Dubravka B. Vidmar) Razmišljanje globoko prizadete in ogorčene dolgoletne zdravnice

Podajam ugovore na trditve zagovornikov zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ).

Zagovornikom ZPPKŽ, mnogim tudi iz akademskih logov, je skupna teza, da pretežni del slovenskega zdravništva izhaja iz t. i. katoliške vzgoje, ki jim jo je podelila Rimskokatoliška cerkev. Temu primeren naj bi bil seveda tudi njihov odziv na ZPPKŽ.

Za začetek torej odločno ugovarjam temu izhodišču. Mene osebno so vzgajali le lastna zdrava pamet, slovenske šole, na stotine prebranih knjig ter neskončna potovanja na vse konce sveta z namenom poglobiti se v tuje kulture in poskusiti odnesti nekaj njihove modrosti.

Torej me nikoli ni vzgajala Katoliška cerkev, dejstvo, da občudujem čudovite evropske gotske katedrale, pa izhaja iz estetsko-umetniških vzgibov.

S polno odgovornostjo trdim, da je takih kot jaz še ogromno slovenskih zdravnikov ter da je distribucija politične orientacije zdravnikov v Sloveniji približno enaka kot v splošni populaciji.

Ker se v Sloveniji največkrat izbrana stran v drugi svetovni vojni enači tudi z ideološko opredelitvijo, naj spomnim na uradni podatek, da je bilo število zdravnikov v slovenski partizanski vojski na število aktivnih borcev večje kakor v uradni ameriški armadi, ki je sodelovala na bojiščih druge svetovne vojne.

Če smo sedanji slovenski zdravniki njihovi potomci, verjetno o naši ideološki pripadnosti ne gre kar tako počez ugibati (zavajati). Sočasno moram jasno izjaviti, da osebno globoko spoštujem tudi vsa mnenja kolegov, ki izhajajo iz katoliške provenience, ki so dobronamerna, konstruktivna in namenjena visoki kvaliteti našega življenja na skupnem planetu.

Arogantnega in sovražnega zavračanja nasprotnikov katerekoli »provenience« kar tako ni na moji agendi in sem ga docela sita. Torej: za zavračanje ZPPKŽ od slovenskih zdravnikov ni kriva njihova ideološka usmerjenost in tudi ne »katoliška vzgoja«.

Glavni argument zagovornikov ZPPKŽ je, da »se človeku dodeli pravica, da sam konča svoje življenje, kadar – po lastni presoji – neznosno trpi«. To pravico naj bi z zakonom »dodali« na seznam že sprejetih človekovih svoboščin in pravic, kot so vse vrste enakosti in nediskriminacija iz kateregakoli vzroka.

Žal pa te pravice ni mogoče enačiti s preostalimi človekovimi pravicami. Če bi izhajali iz te logike, bi morali široko podpreti oz. dopustiti tudi vse druge samomore, saj so prav vsi, ki dvignejo roko nase, globoko prepričani, da neznosno trpijo in da zanje ni druge rešitve – sicer, verjemite, tega nikoli ne bi storili –, o tem se najbrž strinjamo.

Mi imamo, in vsi to podpiramo, celo široko zasnovano službo psihiatrov in psihologov, ki vse življenje posvetijo preprečevanju samomora (tega je v Sloveniji zelo veliko!). Izhajajoč iz pravice, da vsak lahko sam oceni, kdaj tako neznosno trpi, da si bo vzel življenje, bi torej to službo mirno ukinili. In morda pridobili te strokovnjake za kako drugo področje.

Zakaj pravice do tega, da vzamemo končanje življenja v svoje roke, ne gre enačiti z drugimi pravicami? Zato, ker so druge pravice sestavni del vsakodnevnega življenja. Odločanje o trenutku lastne smrti – razen z zornega kota samomorilca, ki mu, kot rečeno, želi pomagati cela četa strokovnjakov – je zunaj sfere človekovega dosega; rekli bi, da je »beyond and above«, morda v slovenskem prevodu še najbolj ustreza reči, da jo prepustimo naravi oziroma tisti sferi, ki je racionalno (še) ne moremo in ne znamo dojeti.

In zato je bolje za vse, da tam tudi ostane. Tisti trenutek, ko jo bomo vzeli v svoje roke, se bo nekaj zelo globoko spremenilo. Spremenila se bosta vsebina in pojmovanje življenja in posledice bodo nepredvidljive in neslutene. Možnost zlorab, na katere opozarjajo nasprotniki zakona, je samo del tega problema.

To seveda nikakor ne pomeni, da zdravniki hočemo in nameravamo zapustiti človeka, ki neskončno trpi. Verjetno širši javnosti, tudi vehementnim akademskim zagovornikom zakona, ni znano, kako zelo si v tej smeri poklicani segment zdravništva prizadeva za razvoj paliativne medicine, njeno uporabo na terenu (mobilni paliativni timi) ter edukacijo zdravništva s področja paliative.

Že kar nekaj let je od tega, kar smo v kurikule vseh specializacij zapisali obvezne tečaje iz paliativne oskrbe, sicer specializanti ne morejo pristopiti k specialističnemu izpitu.

Očitek zagovornikov ZPPKŽ zdravnikom, da njihovo nasprotovanje zakonu izhaja iz njihovega »paternalističnega« odnosa do bolnika, po mojem prepričanju izhaja iz globokega nerazumevanja odnosa med bolnikom in zdravnikom še iz pradavnega časa.

Kadarkoli bolnik nagovori zdravnika s svojimi težavami in ga prosi za pomoč (tako je že iz pamtiveka), slednji (zdravnik) prevzame popolno odgovornost za tega človeka (bolnika). Samo tisti, ki smo res sposobni prevzeti to odgovornost (jo odnesti domov, se ponoči zbujati zaradi nje, se z njo v nedeljo vzpenjati na Šmarno goro …), smo sposobni biti dobri in odgovorni zdravniki.

V tem se verjetno večina nas, zdravnikov, razlikuje od marsikaterega obsojevalca, ki v tem vidi »paternalistični odnos«, sam pa morda v življenju, razen za osebno dobrobit, še nikoli ni prevzel odgovornosti za usodo kogarkoli drugega. In ne pozabimo – tu gre za odgovornost odločanja o življenju in smrti!

Če se temu odnosu, ki ga predvsem akademski del zagovornikov zakona tolmači kot nekakšno nasilje zdravnika nad bolnikom, odrečemo, verjemite, ne bomo prišli daleč.

Tudi zagovorniki tega očitka bodo slej ko prej občutili posledice na lastni koži (četudi jim tega ne privoščim). Po desetletjih študija medicine je verjetno vendarle zdravnik tisti, ki o bolezni več ve – kar pa ne pomeni, da ne upošteva bolnika z vsemi njegovimi pomisleki, zadržki, potrebami in strahovi. To se nikakor ne izključuje!

Ne nazadnje pa – vsi ti očitki prihajajo od tistih, ki nikoli »niso pustili srca na terenu«, kot se v nogometnem žargonu izrazimo tisti, ki smo pustili za sabo neskončne noči v urgentnih centrih, prenapolnjenih ambulantah in bolnišničnih oddelkih s posteljami na hodnikih. Tudi ob umirajočih.

To je razmišljanje globoko prizadete in ogorčene dolgoletne zdravnice, ki je ni vzgajala Katoliška cerkev, ampak lastna glava.

P. S. Z vsemi trditvami v besedilu se strinja tudi moja še zelo razsodna 95-letna mati, potencialna »uporabnica dobrobiti« ZPPKŽ.

***

Dubravka B. Vidmar za Delo: https://www.delo.si/mnenja/pisma-bralcev/razmisljanje-globoko-prizadete-in-ogorcene-dolgoletne-zdravnice

Psihiatrinja prof. dr. Vesna Švab o ZPPKŽ

Pomoč pri prostovoljnem končanju življenja je pomoč pri samomoru. Gre za zlorabo psihiatrije, ki naj bi bila udeležena v postopkih ocenjevanja zmožnosti razumevanja posledic odločitve, kar je strokovno povsem nesprejemljivo. Potreba po oceni ali je človek dovolj psihično v redu, da se lahko odloči za samomor je za psihiatra zanikanje njegovega poslanstva in znanja. Tudi psihološko trpljenje je mogoče ublažiti ali preprečiti z sestavljenimi psihosocialni ukrepi. Stroka je v tem stoletju dosegla znanja in kompetence, da lahko pomaga tudi najbolj trpečim.

(Dr. Marko Pišljar) Ali bomo z zakonom depresivnim starejšim ponudili smrt namesto pomoči?

Ob soočanju z uveljavljanjem zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ), ki bi dejansko omogočal brezupno bolnemu samomor s pomočjo, se odpirajo številna nerešljiva vprašanja.

Posebej občutljivi bodo lahko starejši, obremenjeni z depresijo, saj je pogosto spregledana ter bodo lahko zdrsnili v objem lahke, »dostojanstvene« smrti. Samomorilno ogroženi v starostnem obdobju so pogosto depresivni, simptomi depresije pa so v starostnem obdobju lahko netipični in celo prikriti.

Misel na samomor je pri osebi z depresijo posledica trpljenja ob simptomih depresije ali celo blodnjavo izkrivljenih prepričanj: »da ni več rešitve, da so obubožali, da so neozdravljivo bolni«.

Včasih tudi svojci ne prepoznajo depresije ali tako kot depresivni bolniki sami zelo težko prenašajo duševno bolečino oz. trpljenje. V teh primerih se lahko vidi samomor s pomočjo kot rešitev.

Stroka tudi na tem področju opozarja, da gre v primeru depresije za nedopustno strokovno napako, saj opuščamo pomoč samomorilni osebi, ki v bistvu kliče na pomoč za odrešitev stiske. Na tem mestu je treba poudariti, da depresijo, tudi v starostnem obdobju, že nad 60 let, uspešno zdravimo, z zdravljenjem depresije pa tudi uspešno preprečujemo samomorilno ogroženost.

Več kot pol stoletja si je slovenska družba prizadevala za znižanje velike samomorilne ogroženosti. Umrlih zaradi samomora je v Sloveniji zaradi uspešne preventive bistveno manj.

Ob aktivnostih družbe za znižanje samomorilne ogroženosti v Sloveniji je sprejemanje zakonodaje, ki bi omogočala samomor s pomočjo, nerazumljiv paradoks in pravo nasprotovanje dosedanjim prizadevanjem družbe. Z uveljavitvijo ZPPKŽ bi obstajala možnost napačne odločitve za samomor s pomočjo, zaradi nepovratnega dejanja pa bo izpadla nadaljnja obravnava bolezni.

Medicina razpolaga z zadostnimi sredstvi za lajšanje trpljenja, ne da bi pri tem tvegala življenje. Obstajajo strokovne rešitve in programi, zlasti oblike sodobne paliativne oskrbe ter ustrezne oblike zdravljenja občutljivih skupin oseb, kot je depresija v starosti.

***

Dr. Marko Pišljar, dr. med., spec. psihiatrije za Delo: https://www.delo.si/mnenja/pisma-bralcev/ali-bomo-z-zakonom-depresivnim-starejsim-ponudili-smrt-namesto-pomoci

(Peticija) Ugovor slovenskih zdravnikov Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja

Spoštovane kolegice in kolegi, slovenske zdravnice in zdravniki!

Sedanji slovenski čas nas postavlja pred izziv ponovne opredelitve za naš poklic in poslanstvo.

Nedavno sprejeti Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) uvaja v odnosu naše družbe do življenja in smrti zakonsko radikalno spremembo, ki bistveno presega obstoječe pravne, etične in medicinske okvire.

Mnogi zdravniki se s tem ne strinjamo. Zato ponujamo v presojo in podpis peticijo z ugovorom takemu zakonu. Namen peticije ni zgolj pobuda za sklicevanje zdravnikov na ugovor vesti, kar je individualni način odklanjanja spornega zakonodajnega pritiska na strokovno in etično avtonomijo zdravniškega poklica. Gre za skupinski ugovor sprejetemu zakonu, izražen z argumenti, ki so bili v javnosti predhodno že večkrat predstavljeni in so povzeti iz dosedanjih stališč strokovnih zdravniških forumov.

S peticijo želimo podpisniki odločevalcem sporočiti, da zavračamo sprejeti ZPPKŽ in sodelovanje pri njegovem izvajanju. ZPPKŽ, ki mu nasprotujemo, bo stopil v veljavo januarja 2026.

Podpis peticije ne more nadomestiti udeležbe pri glasovanju na referendumu, z uglednim številom podpisov objavljena zdravniška peticija pa lahko predstavlja pomembno mnenjsko podporo pri odločanju volivcev na referendumu. Predlagatelja verjameva, da je peticija lahko tudi izraz stanovske solidarnosti in istovetnosti zdravniškega poklica in poslanstva! Peticija je zaprtega tipa (za podpisovanje le zdravnikom in zobozdravnikom) in je namenjena odločevalcem in javnosti.

Odprete, pogledate in podpišete jo lahko na spletnem mestu:

https://www.peticija.online/ugovor_slovenskih_zdravnikov_zakonu_o_pomoci_pri_prostovo ljnem_koncanju_zivljenja

Če se s peticijo strinjate in jo boste podpisali prosiva, da dostop do nje osebno posredujete kolegicam in kolegom, ki morda doslej še niso bili obveščeni!

Mir in dobro pri opravljanju vašega poslanstva vam želiva,

Janez Zaletel in Avguštin Mencinger, slovenska zdravnika

Odbor za pravno etična vprašanja proti predlogu Zakona o prostovoljnem končanju življenja

Seznanjamo vas s sklepi OPEV v zvezi z Zakonom o prostovoljnem končanju življenja, ki jih je potrdila večina članov OPEV.

Sklep

OPEV meni, da so ključni zadržki glede PPKŽ izraženi v mnenju KME 0120-77/2022-3 z dne 3. 5.2023 še vedno na mestu in jih OPEV podpira.

Po mnenju OPEV pomoč pri končanju življenja ni dolžnost zdravnika. Zdravnik zavrača evtanazijo in pomoč pri samomoru.

Sklep

OPEV meni, da je potrebno opozoriti predvsem na naslednje rešitve v osnutku ZPPKŽ dostopnem na spletni strani politične stranke Svoboda (https://gibanjesvoboda.si/svoboda/kaj-doloca-posodobljeni-zakon-o-pravici-do-pomoci-pri-prostovoljnem-koncanju-zivljenja/, dostop dne: 15. 1. 2025):

- v 2. členu (pomen izrazov):

Osnutek PPKŽ definira kot medicinski postopek, kar po mnenju OPEV pomoč pri samomoru ni.

- v 3. členu (temeljna načela):

Zakon opredeljuje načelo varstva največje zdravstvene koristi pacienta in unicum mundi definira smrt kot največjo zdravstveno korist pacienta z določenimi zdravstvenimi okoliščinami. To lahko implicira dolžnost ravnati v skladu z največjo zdravstveno koristjo.

- v 4. členu (sodelovanje v postopku in ugovor vesti):

Člen je v celoti neprimeren s stališča pojmovanja ugovora vesti v medicini (in na sploh): ugovor vesti se uveljavlja za zdravstveno storitev ali poseg, ki je lege artis, potreben in zakonit, pomoč pri samomoru pa ni ne lege artis in verjetno tudi ne potrebna.

Po mnenju OPEV nihče (tudi zdravstveni delavci in sodelavci) ni dolžan sodelovati v postopkih PPKŽ1 in nikogar ni moč diskriminirati, ker v postopkih ne sodeluje ali ker v postopkih sodeluje. Osnutek ZPPKŽ pa ustvarja neutemeljeno razlikovanje med zdravstvenimi (so)delavci, kateri morajo sodelovati v PPKŽ, razen če zaradi svojih prepričanj uveljavljajo ugovor vesti, ter drugimi osebami, ki skladno z 8. odstavkom 4. člena niso dolžni sodelovati v PPKŽ, pri čemer njihova odklonitev ne pomeni uveljavljanja ugovora vesti.

OPEV tudi meni, da je ločevanje na zdravnike z »ugovorom« vesti in tiste brez ugovora pri vprašanjih strokovnega odločanja (o npr. sposobnosti odločanja o sebi) neutemeljeno in diskriminatorno, strokovnosti pa se ne presoja skozi ugovor vesti.

- v 6. členu (pogoji za PPKŽ):

OPEV meni, da je v zvezi s pogoji potrebno ponovno opozoriti, da po osnutku ZPPKŽ oseba, ki bi lahko zahtevala pomoči pri samomoru zaradi trpljenja, seveda ni dolžna sprejeti nobene druge možnosti lajšanja trpljenja. Pomoč pri samomoru lahko izbere kot prvo in edino pomoč za svoje trpljenje. Prav tako pojmovno polje hude trajne bolezni in hude trajne okvare v medicini danes ni zamejeno in je zelo odprto. Pri odločanju o obstoju hude trajne bolezni in hude trajne okvare kot pogoja za priznanje pravice do pomoči pri samomoru bodo odločali organi, v katerih bodo smeli (tako osnutek zakona) sodelovati le strokovnjaki, ki takšni pomoči ne nasprotujejo. To je po mnenju OPEV enak etični zdrs, kot če bi v teh istih organih odločali samo strokovnjaki, ki pomoči pri samomoru nasprotujejo.

- glede uveljavljanja pravice do PPKŽ Poglavje III.

OPEV meni, da je breme pojasnitve, ki ga nosi lečeči zdravnik, nerazumno, saj zahteva poznavanje vseh možnosti zdravljenja, kjerkoli na svetu za bolezen ali okvaro, za katero je po istem osnutku zdravljenje izčrpano in vsakršno lajšanje trpljenja, razen končanja življenja, nesprejemljivo.

Prav tako osnutek breme pojasnitve možnih neželenih učinkov učinkovine za PPKŽ ali podpornih zdravil nalaga osebi, ki zdravil ne bo predpisala.

OPEV ponovno opozarja, da po osnutku ZPPKŽ povsem strokovna mnenja neodvisnega zdravnika ali psihiatra (vprašanje stroke) lahko podajajo le zdravniki, ki nimajo »ugovora vesti«, kar diskriminira med kompetentnimi za strokovno mnenje, z razlago, da je strokovnjaki z ugovorom vesti ne morejo izkazati videza nepristranskosti. A contrario: ga torej zdravniki brez ugovora lahko?

Osnutek ZPPKŽ določa, kaj je neposredni in osnovni vzrok smrti, s čimer osnutek nedopustno posega v statistiko osnovnega vzroka smrti v RS.

- 31.člen osnutka ZPPKŽ, ki spreminja 34. člen ZPacP:

Pisci med zdravstvene obravnave dodajajo »tudi postopke skrajševanja življenja«. Takšno določilo vpeljuje standard skrajševanja življenja, kot obstoječo obliko zdravstvene oskrbe, čemur pa ni tako.

------------------------------------------------------------------------

1Podobno kanadski, belgijski in avstrijski zakon ter nemško ustavno sodišče.

Kolumna dr. Alojza Ihana: Premik od evtanazije k asistiranemu samomoru

Kot družba moramo najprej premisliti, ali uvajanje asistence pri samomoru poleg pričakovanih posledic (dvig samomorilnosti s trendom naraščanja) lahko prinaša tudi za naše okolje specifične in izrazitejše družbene anomalije, ki bi bile za spoštovanje človekovih pravic hujše, kot je sedanje odtegovanje pomoči pri samomoru. Na primer kulturni pritisk (izrečen in neizrečen) na starejše, naj ne “odžirajo” svojim potomcem stanovanj in jim ne povečujejo stroškov s plačevanjem oskrbe in zdravljenja.

Mednarodna konferenca o pomoči pri samomoru in evtanaziji

spletna stran slika_konferenca o evtanaziji
Preko 200 zdravnikov in zobozdravnikov se je pretežno po video povezavi udeležilo celodnevne mednarodne konference o pomoči pri samomoru in evtanaziji.

Predstavitve so potekale v treh sklopih. V prvem so gostje iz Nizozemske, Švice, Avstrije in Španije predstavili njihove ureditve. V drugem sklopu so sledili pravni vidiki tematike, v tretjem sklopu pa so zdravniki spregovorili o pogledu zdravnikov na vlogo zdravnika ob umiranju, vplivu paliativne oskrbe na željo po prekinitvi življenja in tudi o tem, da kot zdravniki ne želijo sodelovati pri evtanaziranju.

Program konference je zasnoval Peter Golob, dr. med., univ. dipl. prav., predsednik Odbora za pravno-etična vprašanja pri zbornici.

Vabljeni k ogledu posnetkov vsebin!

Več informacij o konferenci >>>

Komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko o predlogu Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja

V Zakonu našteti pogoji posredno opredeljujejo primernost za prekinitev življenja. V opisanih slovenskih razmerah je v primeru sprejema Zakona mogoče utemeljeno pričakovati, da se bodo krepila pričakovanja oziroma pritiski na stare, nebogljene in dolgotrajno oskrbovane, da sami ali s pomočjo končajo svoja življenja. Ob tem KME RS posebej svari pred miselnostjo, da je življenje starega in onemoglega manj vredno.

V soočanju z evtanazijo je KME RS vedno pozivala, naj smrt brez bolečin, s čustveno in socialno podporo človeškega dostojanstva, omogoči paliativna oskrba. S tem stališčem do Zakona KME RS svoj poziv ponavlja. Prekinitve življenja, ki je v odnosu do življenja vedno nasilna, se v zdravstvu ne bi smelo institucionalizirati. Dolžnost lajšanja trpljenja mora prevladati nad dolžnostjo njegove prekinitve s smrtjo.
KME RS v zaključku meni, da določil Zakona ni mogoče uresničevati brez pomembnih družbenih posledic. Pri tako občutljivem področju, kot so načrtovane prekinitve življenja, pa čeprav pod plaščem dostojanstva in usmiljenja, in ob nepredvidljivi človeški naravi ter socialnih danostih, kljub zagotovilom predlagateljev, ne more biti učinkovitih varoval zoper etične dileme, zaplete in zlorabe.
KME RS ocenjuje, da Zakon spremlja visoko etično tveganje. Zakona ne podpira in mu soglasno nasprotuje.

Povezava na celotno mnenje v PDF obliki >>>

Stališče RSK za psihiatrijo glede predloga zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ)

Razširjeni strokovni kolegij za psihiatrijo ugotavlja, da predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja brez kakršnegakoli predhodnega dialoga s psihiatrično stroko, v več členih predvideva vlogo zdravnika psihiatra kot del samega izvajanja zakon.

Predlog zakona tako implicira, da mora psihiatrična stroka spremeniti eno od svojih paradigmalnih strokovnih zavez. Ta strokovna in etična zaveza je, da pomaga pacientu preseči ali vsaj delno omiliti samomorilno ogroženost s pomočjo zdravljenja duševne motnje in s so-oblikovanjem upanja oziroma glede smiselnosti življenja, tudi z aktiviranjem navezovalnih odnosov in ostalega okolja, ki je pripravljeno nuditi podporo. Posebno strokovno zaskrbljenost posvečamo tudi pacientom z demenco, ki so lahko v začetnem stadiju demence pretreseni zaradi svoje diagnoze in so lahko ranljivi glede sporočil okolja o smiselnosti njihovega nadaljnjega življenja oziroma glede zaskrbljenosti, da bodo ostali sami na poti slabšanja bolezni ali da bodo bremenili domače. Ena od nizozemskih raziskav o izvajanju evtanazije pri pacientih z demenco je tako med drugim navedla tudi zbeganost zdravnikov, ki pri mnogih pacientih niso opazili nobenih znakov neznosnega trpljenja.

Prav posebej poudarjamo, da je samomorilni količnik pri slovenskih starostnikih dvakrat višji, kot povprečni količnik ostalih članic EU.

Celotno stališče

Odkrito o: Vsi obrazi življenja s hudo diagnozo

Bolnik s hujšo diagnozo najbolje ve in čuti, kaj mu bolezen nalaga, kako se z njo spoprijema sam in z okolico ter kakšno je ob tem njegovo življenje. Srečuje se z bolečino, trpljenjem, stigmatizacijo, s trenutki nemoči, strahu, obupavanja. Morda pomisli tudi na to, da tako ne gre več naprej … Si v vsakem trenutku želi živeti? Ali pa so tudi trenutki, ko je teža (pre)velika? Kako se soočiti s tem? Za okroglo mizo »Vsi obrazi življenja s hudo diagnozo«, , ki smo jo organizirali 31. maja 2023, smo odstirali globoke teme in se samoizpraševali, od kod v stiskah človeku moč in energija za korak naprej. Pogovor je vodila prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec.

Vabljeni k ogledu izjav spodaj in celotne okrogle mize na tej povezavi >>>

Mag. Franci Rozman, matematik in nekdanji dializni bolnik s transplantirano ledvico.

Prof. Jože Faganel, slovenist, dolgoletni profesor retorike na AGRFT, Teološki fakulteti in v številnih slovenskih gledališčih, direktor Mohorjeve založbe Celje ter dolgoletni predsednik Društva hemofilikov in bolnik s hemofilijo.

Blaž Urbanč, študent, ki živi z mišično atrofijo.

Mag. Nataša Elvira Jelenc, jezikoslovka, je pred dvema desetletjema zbolela za redko in težko obliko raka dojk, ki ga je s pomočjo dragocene pomoči zdravstvenega tima uspešno premagala.

Odkrito o: Predlogu zakona o prostovoljnem končanju življenja

Smrt je sestavni del življenja zato jo je treba demistificirati, vrniti v življenje, se o njej pogovarjati in jo na naravni način tudi sprejemati. Ko se življenje izteče, ga tudi zdravnik ne podaljšuje. Sogovorniki na okrogli mizi »Vsi obrazi življenja s hudo diagnozo« so spregovorili tudi o tem, kako razumejo predlog zakona o prostovoljnem predčasnem končanju življenja.

Vabljeni k ogledu izjav na tej povezavi >>>

(POSNETEK) Javni posvet Etični in medicinski vidiki vprašanja evtanazije

V sredo, 14. junija 2024, je v Cankarjevem domu potekal Javni posvet Etični in medicinski vidiki vprašanja evtanazije.

Javni posvet smo organizirali: Zdravniška zbornica Slovenije, Slovensko zdravniško društvo, Slovenska medicinska akademija in Komisija RS za medicinsko etiko pri MZ v sodelovanju z Varuhom človekovih pravic RS.

Na posvetu smo želeli odločevalcem in zainteresirani javnosti predstaviti pomembne etične in strokovno-medicinske vidike ter dileme v povezavi s postopki, ki jih predvideva predlog Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

Odločitev bo družbena. Zdravniki, ki se pri svojem delu vso svojo poklicno pot srečujemo z boleznijo, človekovim trpljenjem in umiranjem, pa lahko s svojega strokovnega zornega kota osvetlimo pomembne vidike tega vprašanja in prispevamo k odprti razpravi.

Vabljeni k ogledu posnetka!

Najpogostejša vprašanja in odgovori o evtanaziji in pomoči pri samomoru

1. Ali je pomoč pri samomoru v Sloveniji dovoljena?

Pomoč pri samomoru je v Sloveniji kaznivo dejanje po 120. členu Kazenskega zakonika (http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO5050).

2. Ali je pomoč pri evtanaziji v Sloveniji dovoljena?

Evtanazija je v Sloveniji kaznivo dejanje uboja po 115. členu Kazenskega zakonika (http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO5050).

3. Ali je evtanazija enako kot pomoč pri prostovoljnem končanju življenja?

Prostovoljno končanje življenja se uporablja v osnutku Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja kot izraz za dostop do pomoči pri samousmrtitvi in za evtanazijo.

Evtanazija in pomoč pri samousmrtitvi sta pojma, med katerima obstajajo pomembne razlike.

Evtanazija se nanaša na dejanje, pri katerem nekdo aktivno povzroči smrt drugi osebi na njeno prostovoljno in informirano zahtevo, lahko pa so določeni še drugi pogoji. Običajno to vključuje vbrizganje smrtonosne učinkovine.

Pomoč pri samousmrtitvi se nanaša na dejanje, pri katerem drugi osebi, ki želi končati svoje življenje, na njeno prostovoljno in informirano zahtevo nekdo priskrbi sredstvo, s katerim bo oseba končala svoje življenje. To lahko vključuje tudi predpisovanje ali zagotavljanje smrtonosne učinkovine, ki pa jo pacient zaužije ali si jo vbrizga sam.

Glavna razlika med evtanazijo in pomočjo pri samousmrtitvi je v tem, kdo izvede dejanje usmrtitve. Pri evtanaziji osebo, ki je podala zahtevo za pomoč pri končanju življenja z evtanazijo, usmrti nekdo drug. Pri pomoči pri samousmrtitvi pa je pacient tisti, ki sam konča svoje življenje z zaužitjem smrtonosne učinkovine.

4. Ali je v Švici dovoljena evtanazija?

Ne. V Švici je evtanazija kazniva (114. člen švicarskega kazenskega zakonika). Mogoča je le pomoč pri samousmrtitvi. Sam akt končanja življenja pa lahko nekaznovano izvede samo posameznik sam.

5. Kje je dovoljena evtanazija?

Evtanazija je ob izpolnjevanju zakonskih pogojev v Evropi dopuščena samo na Nizozemskem, v Belgiji, Luksemburgu, Španiji. Nedavno je bil tudi na Portugalskem sprejet zakon o evtanaziji in pomoči pri samomoru.

6. Kdo lahko prosi za pomoč pri končanju življenja po osnutku ZPPKŽ?

Pacient ima po osnutku ZPPKŽ pravico do PPKŽ, če izpolnjuje naslednje pogoje:

doživlja zanj neznosno trpljenje, za katero ne obstaja za pacienta sprejemljiva možnost lajšanja in ki je odraz terminalne bolezni, hude trajne bolezni s stalnimi ali ponavljajočimi se simptomi ali druge okvare zdravja, katere zdravljenje ne daje utemeljenega pričakovanja na ozdravitev oziroma izboljšanje zdravja (6. člen osnutka ZPPKŽ).

Pravice do PPKŽ pa ni moč uveljavljati zgolj na podlagi neznosnega trpljenja, ki je odraz akutne duševne motnje.

Pravico do PPKŽ ima pod pogoji, določenimi v osnutku zakona, pacient, ki je dopolnil 18. leto starosti, je državljan Republike Slovenije ali ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in je vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje v Sloveniji.

7. Kdo ugotavlja hudo trpljenje po osnutku ZPPKŽ?

Neznosno trpljenje je pogoj za pomoč pri končanju življenja in se po osnutku ZPPKŽ domneva in ne preverja. Predlagatelji izhajajo iz t. i. subjektivne percepcije trpljenja. Zato to ni objektivno preverljivo. Preverja se obstoj drugih pogojev za pomoč pri končanju življenja (obrazložitev k 6. členu osnutka ZPPKŽ).

8. Je hudo trpljenje posledica bolečin?

Predlog zakona trpljenje, ki je pogoj za vložitev vloge, definira kot za pacienta neznosno trpljenje. V to po predlogu zakona sodi vsakršno neznosno trpljenje, za katero ne obstaja za pacienta sprejemljiva možnost lajšanja, in ne samo bolečina. Torej neznosno trpljenje ni nujno povezano s hudimi ali neznosnimi bolečinami ali pa je povezano s takšnimi bolečinami, pa ne obstaja za pacienta sprejemljiva možnost lajšanja.

9. Morajo zdravniki sodelovati pri evtanaziji?

Sodelovanje zdravnika pri postopkih v zvezi s PPKŽ je po osnutku zakona obvezno, saj se postopek sproži pri lečečem zdravniku (7. člen osnutka ZPPKŽ). Lečeči zdravnik mora v 3–14 dneh ponovno govoriti s pacientom o njegovi nameri, da uveljavlja pravico do PPKŽ (8. odstavek 7. člena). Zdravnik pa lahko sodelovanje odkloni, če to nasprotuje njegovim temeljnim osebnim prepričanjem in vesti. Lečeči zdravnik o ugovoru vesti obvesti vodstvo izvajalca zdravstvene dejavnosti, ki mora pacientu zagotoviti nadomestnega zdravnika. Lečeči zdravnik mora pacienta v tem primeru napotiti k nadomestnemu zdravniku (4 odst. 4. člena osnutka ZPPKŽ).

10. Kaj je paliativna oskrba?

Paliativna oskrba je aktivna celostna obravnava bolnikov z neozdravljivo boleznijo in podpora njihovim bližnjim.

Glavni elementi paliativne oskrbe so:

posamezniku (bolniku) prilagojeno obvladovanje problemov (telesnih, psiholoških, duhovnih, socialnih) v obdobju obravnave neozdravljive bolezni,
strokovna oskrba v zadnjem obdobju življenja in med umiranjem,
podpora družini med boleznijo in med žalovanjem.

Osnovni namen paliativne oskrbe je izboljšati kakovost življenja bolnika in njegovih bližnjih s postopki in ukrepi, s katerimi zagotovimo ustrezno prepoznavo, oceno in tudi obravnavo problemov neozdravljivo bolnih.

Paliativni pristop v obravnavi bolnika naj bi se začel že zgodaj po diagnozi neozdravljive bolezni in naj bi se sprva tudi prepletal z zdravljenjem, usmerjenim k upočasnjevanju osnovne bolezni. Z napredovanjem osnovne bolezni pa običajno paliativna oskrba v obravnavi prevlada in se nadaljuje z obravnavo v procesu umiranja, smrti in žalovanja. Oskrba umirajočega bolnika je zgolj del celostne paliativne oskrbe.

Paliativna oskrba ni ustrezna zgolj za bolnike z neozdravljivim stadijem raka, temveč je sestavni del zdravstvene oskrbe bolnikov s kroničnimi boleznimi srca, ožilja, pljuč, nevrološkimi obolenji (npr. kronična srčna okvara, kronična obstruktivna pljučna bolezen, demenca …) in tudi pri starostnikih z geriatričnimi sindromi.

Paliativna oskrba zagotavlja spoštovanje veljavnih etičnih in pravnih norm, človekovih pravic, pravic bolnikov in umirajočih.

11. Je izčrpanje možnosti zdravljenja pogoj za evtanazijo?

Ne. Po osnutku ZPPKŽ izčrpanje možnosti zdravljenja ni pogoj za evtanazijo in pacient lahko evtanazijo zahteva kot prvo in edino možnost za končanje trpljenja.

Kakšne so ureditve pomoči pri samomoru in evtanaziji v Evropi

Koliko držav je že uzakonilo evtanazijo in pomoč pri samomoru ter po kakšni pravni poti so šle?

Ureditve pomoči pri samomoru in evtanaziji v Evropi je na novinarski konferenci Pravne dileme in zdravniški pogled na pomoč pri samomoru in evtanaziji predstavil Peter Golob, dr. med. in univ. dipl. prav., predsednik Odbora za pravno-etična vprašanja pri Zdravniški zbornici Slovenije.

Več informacij >>>

Pravico do evtanazije idealiziramo

Avtorica: Ksenija Mahkovic Hergouth, anesteziologinja, Onkološki inštitut

V polemiki med predlagatelji zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (v nadaljevanju predlagatelji evtanazije) in zdravništvom pogrešam mnenja drugih ljudi in tudi drugih poklicnih skupin v zdravstvu. Predlagatelji se paternalistično (kar sicer očitajo zdravnikom) predstavljajo kot glas ljudstva, ki da ta zakon potrebuje in podpira. Ali vemo, da ga res? Človeško mi ideja evtanazije ni povsem tuja, vseeno pa mi vzbuja pomisleke in se sprašujem, katerim ljudem pri nas bi bila danes sploh potrebna.

Predlagatelji postavljajo v center potrebe po evtanaziji trpljenje ali zgolj obet trpljenja zaradi (nevzdržnih) bolečin. Trpljenje je zelo subjektivna stvar in prav gotovo ne korenini samo v bolečini. Je pogosto duševne, psihične, socialne narave. Bolečina je, če sploh, le del trpljenja.

Skozi dolgoletno delo v protibolečinski ambulanti onkološke ustanove s subspecialistično obravnavo bolečine sem se srečevala z množico najbolj bolečinsko prizadetih bolnikov. Nekaterim je bilo res težko pomagati, večini pa solidno, in razvoj stroke, novih zdravil, timski pristop k bolniku so v zadnjih 25 letih naše uspehe izrazito izboljšali, prav tako več znanja osebnih in drugih zdravnikov na tem področju. Izboljšala se je splošna dostopnost ter kvaliteta lajšanja bolečin. Moja izkušnja (z onkološkimi bolniki) je tako precej nasprotna – neozdravljivi bolniki si želijo čim dlje živeti, a s čim manj težkimi simptomi, kar je naša naloga in cilj.

Celotno stališče je objavljeno tukaj >>>>

Celotno stališče

(ČLANEK) Ošlaj Borut: Evtanazija, dostojanstvo in prevrednotenje vrednot

Z dovoljenjem odgovornega urednika Pravne prakse g. Sandija Kodriča poobjavljamo povezavo na članek dr. Boruta Ošlaja Evtanazija, dostojanstvo in prevrednotenje vrednot iz revije Pravna praksa na spletni strani Zdravniške zbornice, s polno navedbo originalnega vira:

Ošlaj Borut: Evtanazija, dostojanstvo in prevrednotenje vrednot, Pravna praksa, št. 33, 2022, str. 14-16. (C) LEXPERA 2022. PRENESI ČLANEK >>>

Za soglasje se g. Kodriču iskreno zahvaljujemo.

Prof. dr. Radko Komadina: Odnos zdravnikov do evtanazije in zdravnikove asistence ob samomoru

Zdravniki ne želimo sprejeti naloge, da bi znanstveno in strokovno pomagali pri samomorih sočloveka, niti telesno niti duševno niti socialno bolnega. WMA opozarja na plimo evtanazijskega mobinga, ki se pojavlja v devetih državah, ki so prestopile Rubikon. Do katere starosti bo še spodobno uživati pokojnino? Tudi število asistenc pri samomorih sočloveka je letno najvišje tik pred poletnimi počitnicami. Zdravniki Južnoafriškega zdravniškega društva so v odgovor holandskim kolegom zavrnili njihovo organiziranost na primarni ravni družinskih zdravnikov. Predlagali so jim, da si lahko družba, ki se odloči za EVT in PAS, organizira poklicno skupino rabljev, ki ne bodo umazali zdravniškega poslanstva, npr. agencijo v okviru kakšnega drugega ministrstva, nikakor pa ne ministrstva za zdravje. Ministrstva za socialo? Ministrstva za smrt? Posebno patronažno službo, ki sicer na Nizozemskem pride tudi na dom

Celoten članek v PDF >>>

Stališče Slovenskega združenja paliativne in hospic oskrbe (SZPHO) glede predloga Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) Maj 2022

Paliativna oskrba se izvaja v skladu z vsemi etičnimi načeli zdravniške stroke in v temeljih spoštuje avtonomijo in samo-izbiro bolnika. Usmerjena je v lajšanje vseh stisk in simptomov (telesnih, psihosocialnih in duhovnih), ki bi bolniku lahko povzročali trpljenje. Ravno strah pred trpljenjem je namreč tisto, kar nekatere neozdravljivo bolne lahko privede do razmišljanja o predčasnem končanju življenja.

Zato Slovensko združenje paliativne in hospic oskrbe (SZPHO) ne podpira evtanazije in predloga zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Predlog ZPPKŽ ni v skladu z načeli paliativne oskrbe in etičnimi načeli zdravniške stroke. Iz teh razlogov, zavračamo tudi trditev ZPPKŽ, da je evtanazija dopolnilo paliativni oskrbi in zahtevamo, da se ta trditev odstrani iz končnega besedila.

Pri SZPHO menimo, da je potrebno najprej – predno začnemo v družbi s pogovori in načrti za uzakonitev evtanazije ali samomora z zdravniško pomočjo – optimalno urediti izvajanje paliativne oskrbe za vse, ki jo potrebujejo. Za bolnike in njihove svojce morajo biti storitve paliativne oskrbe dosegljive takrat, ko jih potrebujejo, ne glede na razlog za njo, ne glede na starost, politično, versko ali etnično pripadnost. Brez univerzalnega dostopa do paliativne oskrbe predlagana zakonska ureditev ne izboljšuje obstoječega stanja, temveč lahko predstavlja le zlorabe pri najbolj krhkih, od tuje pomoči odvisnih oseb – navidezno hitro rešitev problema nedostopne oskrbe, ki jo bolnik potrebuje v zadnjem obdobju življenja.

Paliativna oskrba neozdravljivo bolnim omogoča, da zadnje obdobje svojega življenja preživijo brez trpljenja in da je njihovo slovo dostojanstveno in spokojno, naloga družbe pa je, da jim to omogoča. Trpljenje posameznika ne sme biti razlog, da posameznik razmišlja o predčasnem končanju življenja, temveč povod za družbo, da mu pomaga trpljenje zmanjšati.

Povezava na spletno stran SZPHO >>>

Odziv Slovenskega zdravniškega društva in Zdravniške zbornice Slovenije na javna vprašanja v medijih, povezana z evtanazijo 2019

Stališče obeh zdravniških organizacij je, da zdravniki ne bomo dovolili, da nas kdorkoli sili v dejanja, povezana z evtanazijo in aktivno pomočjo pri samomoru. Naše poklicno poslanstvo je usmerjeno k ohranjanju življenja, o čemer se izobražujemo vso svojo poklicno pot ter si prizadevamo za čim bolj kakovostno zdravstveno oskrbo pacientov v vseh obdobjih življenja. Poskrbeti moramo, da se bo znanje o paliativni oskrbi pridobivalo med dodiplomskim in podiplomskim študijem zdravstvenih ved, pa tudi z ozaveščanjem laične javnosti o možnostih paliativne oskrbe. Z učinkovito paliativno oskrbo bo omogočen dostojen konec življenja, predvsem brez trpljenja tako umirajočih kot njihovih bližnjih.

Celotno stališče >>>

91 zdravnikov nevrologov: »Rdeča nit obravnave težko bolnih naj bo preprečevanje in lajšanje trpljenja«

»Mnoge države, ki jih navajamo kot zgled z vidika organiziranosti zdravstvene oskrbe (npr. Finska, Švedska ...), nimajo legalizirane pomoči pri samomoru ali evtanazije. Sprejetje predloga bi pomoč pri prostovoljnem končanju življenja naredilo precej bolj preprosto in hitreje dosegljivo kot v tujih državah, kjer primerljiva zakonska podlaga obstaja. Glede na dostopnost zdravstvenih storitev v Sloveniji je to prej zadržek kot prednost. Zato apeliramo, da se sprejemanje tako delikatnega zakona v Sloveniji prestavi na čas, ko bodo zagotovljene in urejene druge, osnovnejše oblike zdravstvene oskrbe.«

To v pisnem stališču o predlogu zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ) izpostavljajo specialisti nevrologije doc. dr. Rok Berlot, dr. med., asist. Maja Klarendić, dr. med. in dr. Eva Županič, dr. med., vsi iz Kliničnega oddelka za bolezni živčevja, Nevrološke klinike, UKC Ljubljana in člani Zdravniške zbornice Slovenije. Stališče, ki so ga oblikovali, je doslej podprlo že 91 zdravnikov specialistov in specializantov nevrologov iz vse Slovenije, kar predstavlja večino slovenskih nevrologov. Njihova intimna stališča do evtanazije se morda razlikujejo, med drugim piše v stališču, jim je pa skupna želja: delovati v dobrobit bolnikov in jim ponuditi kar se da celostno in kvalitetno oskrbo v okviru danih možnosti in okoliščin.

Pozdravljajo širšo družbeno razpravo, ki jo je s svojim predlogom odprla iniciativa, vendar bi si želeli, da bi predlagatelji prisluhnili tudi opozorilom zdravništva.

Celotno stališče je objavljeno tukaj >>>>

Celotno stališče

(POSNETEK) Stališče zdravništva do predloga zakona o prostovoljnem končanju življenja

25. julija 2023 je na Zdravniški zbornici potekala novinarska konferenca na temo Stališče zdravništva do predloga zakona o prostovoljnem končanju življenja.

00:00:38 Prof. dr. Radko Komadina, predsednik SZD
00:03:52 Prof. dr. Bojana Beović, predsednica ZZS
00:08:50 Dr. Božidar Voljč, predsednik Komisije RS za medicinsko etiko pri MZ
00:13:49 Prof. dr. Pavel Poredoš, predsednik Slovenske medicinske akademije
00:19:55 Prof. dr. Štefan Grosek, predstojnik Katedre za medicinsko etiko, Medicinska fakulteta UL
00:25:44 Vprašanja in odgovori

Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja

Zbrane informacije za lažje iskanje odgovorov o Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja

Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja prinaša resna etična tveganja

Doc. dr. Mirjana Rajer, dr. med.

Prim. prof. dr. Danica Rotar Pavlič, dr. med.

Prof. dr. Bojana Beović, dr. med.

Maja Klarendić, dr. med.

Vida Drame Orožim, dr. med.

(Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec) Muka zdravnika med dolžnostjo in vestjo

(Prof. dr. Alojz Ihan) Volilci so volili za sebe ne vedoč, kaj so izvolili za medicino

Družinski zdravnik Rok Ravnikar: “Ni mogoče zanesljivo ugotoviti, kdo se za evtanazijo odloča svobodno in kdo pod pritiskom.”

(INTERVJU) Prof. dr. Marko Noč: “Taka terminologija največ pove o človeku, ki jo uporablja. Kaže namreč na njegov podcenjujoč odnos do zdravniškega dela.”

Nada Hribar, specialistka klinične psihologije o ZPPKŽ

Medicinska sestra Ana Durič o ZPPKŽ

Pismo zdravništvu prof. dr. Zvonke Zupanič Slavec

(Prof. dr. Bojana Beović) Naše stališče je izraz odgovornosti

(Dubravka B. Vidmar) Razmišljanje globoko prizadete in ogorčene dolgoletne zdravnice

Psihiatrinja prof. dr. Vesna Švab o ZPPKŽ

(Dr. Marko Pišljar) Ali bomo z zakonom depresivnim starejšim ponudili smrt namesto pomoči?

(Peticija) Ugovor slovenskih zdravnikov Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja

Odbor za pravno etična vprašanja proti predlogu Zakona o prostovoljnem končanju življenja

Kolumna dr. Alojza Ihana: Premik od evtanazije k asistiranemu samomoru

Zbrane informacije za lažje iskanje odgovorov o vprašanjih evtanzije in pomoči pri samomoru

Pacienti, svojci, zdravniki o evtanaziji

Mednarodna konferenca o pomoči pri samomoru in evtanaziji

Komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko o predlogu Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja

Stališče RSK za psihiatrijo glede predloga zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ)

Odkrito o: Vsi obrazi življenja s hudo diagnozo

Odkrito o: Predlogu zakona o prostovoljnem končanju življenja

(POSNETEK) Javni posvet Etični in medicinski vidiki vprašanja evtanazije

Najpogostejša vprašanja in odgovori o evtanaziji in pomoči pri samomoru

Kakšne so ureditve pomoči pri samomoru in evtanaziji v Evropi

Pravico do evtanazije idealiziramo

(ČLANEK) Ošlaj Borut: Evtanazija, dostojanstvo in prevrednotenje vrednot

Prof. dr. Radko Komadina: Odnos zdravnikov do evtanazije in zdravnikove asistence ob samomoru

Stališče Slovenskega združenja paliativne in hospic oskrbe (SZPHO) glede predloga Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) Maj 2022

Odziv Slovenskega zdravniškega društva in Zdravniške zbornice Slovenije na javna vprašanja v medijih, povezana z evtanazijo ​2019

91 zdravnikov nevrologov: »Rdeča nit obravnave težko bolnih naj bo preprečevanje in lajšanje trpljenja«

(POSNETEK) Stališče zdravništva do predloga zakona o prostovoljnem končanju življenja

Odziv Slovenskega zdravniškega društva in Zdravniške zbornice Slovenije na javna vprašanja v medijih, povezana z evtanazijo 2019