Novela ZZDej-K (Uradni list RS, št. 64/17) je prinesla novo ureditev, ki je specialnejša (lex specialis)  glede na splošno ureditev v ZVPot in zajema ureditev oglaševanja zdravstvene dejavnosti s strani izvajalcev zdravstvene dejavnosti oziroma zdravstvenih storitev (v nadaljevanju oglaševanje zdravstvene dejavnosti). Prvi odstavek 75.a člena ZZDej določa, da se kot oglaševanje po tem zakonu štejejo oglaševalska sporočila in druge oblike obveščanja javnosti ter ustvarjanje ugleda ali dobrega imena z namenom pospeševanja opravljanja in trženja zdravstvene dejavnosti oziroma zdravstvenih storitev.

Zakon enako kot je to že urejal ZVPot, omejuje oglaševanje zdravstvene dejavnosti na način, da prepoveduje tisto oglaševanje, ki je zavajajoče, nedostojno oziroma nedovoljeno primerjalno (drugi odstavek 75.a člena ZZDej). Za razumevanje določb temeljnega zakona na tem področju (tj. ZZDej) je nujna istočasna uporaba tudi ZVPot in ZVPNPP. Poleg tega ZVPNPP v 8., 9. in 10. členu samostojno ureja agresivno oglaševanje, ki za izvajalce zdravstvene dejavnosti sicer ni ključno, saj zakon v teh določbah ni prilagojen specifičnosti izvajanja zdravstvene dejavnosti.  Podobno velja tudi za ZVPot, ki v 15. členu prepoveduje oglaševanje, ki bi lahko povzročilo telesno, duševno ali drugačno škodo pri otrocih ali vsebuje sestavine, ki izkoriščajo ali bi lahko izkoriščale njihovo zaupljivost ali pomanjkanje izkušenj.

Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah v prvem členu določa, da zakon ureja pravice, obveznosti in odgovornosti pravnih ter fizičnih oseb, ki opravljajo dejavnost ponujanja avdiovizualnih medijskih storitev. Osebna veljavnost zakona se torej ne nanaša na ponudnike zdravstvenih storitev, ampak ponudnike avdiovizualnih medijskih storitev. Zakon tako le posredno (preko ponudnikov avdiovizualnih medijskih storitev) omejuje oglaševanje zdravstvene dejavnosti. Avdiovizualno komercialno sporočanje oziroma razširjanje avdiovizualnih komercialnih sporočil pomeni objavljanje slikovnih podob z ali brez zvoka, ki so namenjene neposredni ali posredni promociji oziroma pospeševanju pravnega prometa blaga, storitev, nepremičnin, pravic ali obveznosti, pridobivanja poslovnih partnerjev ali ustvarjanja ugleda in dobrega imena pravne ali fizične osebe. Takšne slikovne podobe spremljajo programske vsebine ali so vanje vključene v zameno za plačilo ali drugo podobno nadomestilo ali z namenom samooglaševanja. Oblike avdiovizualnih komercialnih sporočil med drugim vključujejo televizijsko oglaševanje, sponzoriranje, televizijsko prodajo in promocijsko umeščanje izdelkov (9. točka 3. člena ZAvMS).

V skladu z drugim odstavkom 22. člena ZAvMS so avdiovizualna komercialna sporočila za zdravstveno dejavnost, zdravstvene storitve ali za izvajalce zdravstvene dejavnosti prepovedana. 

Prekrškovni organ
Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije izvaja inšpekcijski nadzor nad ponudniki avdiovizualnih medijskih storitev, tj. linearnih (analogna in digitalna televizija, spletno razširjanje televizijskih programov, nepravi video na zahtevo) in nelinearnih (video na zahtevo) na podlagi Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah (prvi odstavek 39. člena ZAvMS), ne pa tudi nad izvajalci zdravstvene dejavnosti, ki takšna sporočila naročijo.  

Kodeks je bil sprejet 12. 12. 1992 na 3. redni seji skupščine Zdravniške zbornice Slovenije; dopolnjen 24. 4. 1997 na 27. redni seji skupščine Zdravniške zbornice Slovenije ter prenovljen, usklajen s Slovenskim zdravniškim društvom in sprejet 6. 10. 2016 na 85. redni seji skupščine Zdravniške zbornice Slovenije. V 63. členu določa, da mora biti oglaševanje zdravstvene dejavnosti omejeno na posredovanje strokovno korektne informacije in ne sme poudarjati komercialnega interesa ponudnika. Zdravnik ne sme biti vpleten v oglaševanje zdravil ali medicinskih izdelkov ter strokovno in znanstveno spornih diagnostičnih ali terapevtskih postopkov. Kodeksa zdravniške etike ni mogoče razumeti na način, da bi kakorkoli posegal v pogoje poslovanja zasebnih zdravnikov (ali drugih subjektov) na trgu, kamor sodi tudi oglaševanje izvajalcev in njihovih storitev, zato ZZS s kodeksom ne prepoveduje ali omejuje oglaševanja.  

Zaradi nekaterih napačnih interpretaciji, ki so se pojavljale v preteklosti, velja posebej poudariti, da veljajo za domače in tuje ponudnike zdravstvenih storitev povsem enaka pravila glede oglaševanja, zato nikakor ne drži morebitno stališče, po katerem bi imeli tuji ponudniki več pravic v zvezi z oglaševanjem kot pa člani ZZS (oz. v Sloveniji registrirani pravni subjekti).