Bolnik s hujšo diagnozo najbolje ve in čuti, kaj mu bolezen nalaga, kako se z njo spoprijema sam in z okolico ter kakšno je ob tem njegovo življenje. Srečuje se z bolečino, trpljenjem, stigmatizacijo, s trenutki nemoči, strahu, obupavanja. Morda pomisli tudi na to, da tako ne gre več naprej … Si v vsakem trenutku želi živeti? Ali pa so tudi trenutki, ko je teža (pre)velika? Kako se soočiti s tem? Za okroglo mizo »Vsi obrazi življenja s hudo diagnozo«, , ki smo jo organizirali 31. maja 2023, smo odstirali globoke teme in se samoizpraševali, od kod v stiskah človeku moč in energija za korak naprej. Pogovor je vodila prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec.
Vabljeni k ogledu celotne okrogle mize >>>
Sogovorniki na okrogli mizi so spregovorili tudi o tem, kako razumejo predlog zakona o prostovoljnem predčasnem končanju življenja.
Prof. Jože Faganel je razmišljal: »Ta predlog skuša zadnje dejanje življenja izbrisati, narediti kot nekaj načrtovanega, predvidljivega in nestresnega. Zdi se mi, da je tukaj ogromno hinavščine. Smrt je del življenja, na katerega moramo računati, in tudi trpljenje je del življenja. Soočanje s smrtjo nikoli ne more biti stvar družbe, da bi določila, kako se nas znebi. Ne morem preko misli, da je ta pomoč mišljena kot povabilo, dajte no nehati živeti.«
Dr. Vida Drame Orožim je bila neštetokrat prisotna, ko se je pričakovalo, da bo nekdo umrl, pa si je ta oseba čudežno opomogla in se je življenje podaljšalo tudi za leto, dve ali tri. »Torej, kdo lahko sodi, da bo ta oseba zdaj ali zdaj umrla, to je groba napaka in je treba biti pozoren, premišljen in previden.«
Študent Blaž Urbanč je povedal: »Pri svojih 25 letih redko razmišljam o smrti. Razumem pa pomisleke tistih, ki dejansko trpijo. Osebno sem naklonjen življenju in ga bom skušal živeti čim dlje. Poskušal bom ponotranjiti moto našega društva, ki je – distrofikom utreti pot v aktivno življenje in zdravje. In bom zagovornik vseh ukrepov, ki bodo blažili kakršne koli posledice bodisi bolezni ali invalidnosti, da se oblikuje javne politike, ki bodo zagovarjale v prvi vrsti voljo in dostojanstvo v življenju.«
Mag. Franci Rozman je odgovoril: »Ko sem se soočal s tem, da bom moral na dializo, tega nisem zavračal, ker bi se bal aparata, ampak ker nisem želel biti odvisen od družbe. Razmišljal sem, zakaj bi morala družba plačevati zame. Ko se take možnosti odprejo, lahko bolniki začnejo razmišljati o takšnih stvareh. Lahko celo prostovoljno pridejo do take odločitve, ki je nepotrebna. Predvsem bi pri teh vprašanjih morali poslušati bolnike in zdravnike ter pogledati, kako so zadeve urejene v tujini, npr. v Švici. Ne more pa teh postopkov izvajati zdravnik, zdravnik rešuje življenja.«
