Novice in obvestila

Predstavniki Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko, Slovenske medicinske akademije, Zdravniške zbornice Slovenije, Slovenskega zdravniškega društva, Katedre za medicinsko etiko Medicinske fakultete Univerze ob podpori Svetovnega zdravniškega združenja, združenj za paliativno oskrbo in hospicev so danes na skupni novinarski konferenci izrazili jasno in soglasno nasprotovanje Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Takšna ureditev bi po njihovem prepričanju povečala tveganje za zlorabe, poslabšala dostopnost paliativne oskrbe ter v slovensko zdravstvo uvedla možnost sodelovanja zdravnikov pri samousmrtitvi bolnika, kar bi pomenilo globok etični prelom s temeljnimi načeli medicine. Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja po njihovem prepričanju ni izraz sočutja, temveč nevaren družbeni eksperiment.


Družinski zdravniki: »Ne moremo ponujati smrti, ko še nimamo urejene oskrbe«

Družinska zdravnica dr. Polona Campolunghi Pegan (ZD Nova Gorica) je opozorila na nevarnost, ki jo zakon predstavlja za najranljivejše: »Zakon prihaja v času, ko 150 tisoč ljudi v Sloveniji nima osebnega zdravnika, paliativna oskrba je podhranjena, dolgotrajna oskrba starejših pa neurejena. Namesto da bi zagotovili osnovno nego, država ponuja pomoč pri samomoru.« Opozorila je, da po zakonu pravico do pomoči pri samomoru ne bi imeli le umirajoči, temveč tudi kronični bolniki in invalidi: »Neznosno trpljenje ni nikjer definirano. Komisija, ki o tem odloča, ne pozna bolnika, kar odpira vrata zlorabam. Najbolj ogroženi bodo bolni, osamljeni in socialno šibki, tisti, ki nimajo glasu. Dokler država ne zagotovi dostojne nege, pomoči na domu in dostopa do osebnega zdravnika, ne more ponujati samomora kot storitve«. Opozorila je tudi, da smrt po zaužitju smrtonosne učinkovine ni vedno mirna, hitra ali neboleča. »Dogaja se, da ljudje umirajo več ur ali celo dni. Zakon ne določa, kaj mora zdravnik ali medicinska sestra storiti, če pride do zapletov, do krčev, bruhanja ali epileptičnega napada,« je zaključila.


Paliativna zdravnica: »Bolniki si želijo sočutja, ne smrti«

Vodja oddelka za akutno paliativno oskrbo na Onkološkem inštitutu asist. dr. Maja Ebert Moltara je spregovorila iz klinične izkušnje: »Bolniki nas prosijo, naj jim pomagamo živeti dostojno, ne umreti. Želijo si, da bi jim olajšali simptome, da ne bi bili sami in da bi ob njih stal zdravnik, ki razume. Iz vsakodnevne prakse lahko povem, da bolniki, ki pridejo na oddelek in rečejo: “Ne zdržim več, naj bo čimprej konec,” to praviloma povedo zato, ker nimajo urejenih simptomov in so v hudih bolečinah. Ko jim uredimo bolečino in zagotovimo podporo, se to sporočilo hitro spremeni.« Poudarila je tudi nevarnost ustvarjanja strahu: »Predlagatelji zakona na nek način izkoriščajo strah bolnikov in jim povzročajo še večje stiske.«


Psihiatri: »Zakon odpira Pandorino skrinjico«

V imenu Združenja psihiatrov Slovenije je izr. prof. dr. Borut Škodlar opozoril, da je trpljenje neločljivo povezano z duševnimi stiskami: »Kako bomo ločevali depresivnost, travmatična stanja in situacijsko stisko? Neznosno trpljenje je po definiciji psihološko in lahko tudi prehodno. Psihiater v enem srečanju ne more presoditi o tako končni odločitvi.« Dodal je: »Vsak samomor nosi v sebi ambivalenco in klic po pomoči. Z legalizacijo pomoči pri samomoru bomo utišali ta klic, kar bo nepopravljiva škoda za družbo.«



Katedra za medicinsko etiko: »Če želimo pomagati, sprejmimo zakon o paliativni oskrbi, ne zakon o smrti«

Prof. dr. Urh Grošelj je predstavil stališče Katedre za medicinsko etiko Medicinske fakultete: »Zakon grobo krši načelo ‘primum non nocere’, kar pomeni najprej ne škodovati. V medicino vnaša dejanje, ki je nepovratno in nepopravljivo. V državah, kjer so podobni zakoni sprejeti, prihaja do zlorab, tudi neprostovoljnih smrti.« Opozoril je tudi na družbene posledice: »Ko družba sprejme smrt kot rešitev, začne izgubljati spoštovanje do življenja. Starejši in ranljivi se lahko začnejo počutiti kot breme, ne kot vredni člani skupnosti.« Sklenil je z jasnim pozivom: »Če res želimo pomagati trpečim, sprejmimo zakon o paliativni oskrbi, ne zakon o smrti.«


Etika zdravniškega poklica ne dopušča aktivne prekinitve življenja

Predsednik Komisije RS za medicinsko etiko dr. Božidar Voljč je poudaril, da zakon etično razceplja slovensko zdravstvo in zdravniški poklic: »Zakon vnaša možnost, da se življenje posameznika ob sodelovanju zdravnikov ovrednoti s prostovoljnim končanjem oziroma s samousmrtitvijo. S tem zdravstvu nalaga dejavnost, ki ji medicinska stroka že od nekdaj nasprotuje.« Dr. Voljč je opozoril, da zakon prelaga odgovornost za morebitne spodrsljaje in zlorabe na zdravnike ter da takšno poseganje v zdravniško etiko ogroža temeljno načelo, ki je spoštovanje življenja. »Komisija ponavlja, da morajo zdravniki bolnikom ob koncu življenja zagotoviti nebolečo in mirno naravno smrt z učinkovito paliativno oskrbo, ne pa aktivno sodelovati pri smrti,« je dodal.



Zdravnik ni in ne more biti izvajalec smrt

Predsednik Slovenske medicinske akademije prof. dr. Pavel Poredoš je poudaril, da zakon zdravnike postavlja v etično nevzdržen položaj: »Vloga zdravnika je, da pomaga trpečim in rešuje življenja. Novi zakon pa zdravnika sili, da dela v nasprotju s tem poslanstvom. Če zdravnik sodeluje v vseh fazah postopka samousmrtitve, gre v resnici za zakon o evtanaziji, le da se to prikriva z igro besed.« Po njegovem mnenju zdravnik ne more biti hkrati zagovornik življenja in tisti, ki omogoča njegovo prekinitev.