Prijava

Vsebina, do katere želite dostopati, je na voljo samo prijavljenim uporabnikom. Prijavite se z obstoječim uporabniškim imenom in geslom ali izpolnite obrazec za registracijo.

Pozabljeno geslo

Nazaj na prijavo

Registracija

Potrdi

Nazaj na prijavo

Ostali načini prijave

Prijava s SI-PASS

Za pomoč pri prijavi, registraciji ali pozabljenem geslu pišite na našo tehnično podporo.

Točka zloma: Je to štirinajsti zaporedni delovni dan? 7 ur v skafandru? Ali pa zadnja zasedena postelja in klic za nov sprejem?

nov. 16, 2020, 11:00 dop. by Petja Kos
Ljudje veliko govorijo o zdravnikih in zdravstvu nasploh, ne da bi pravzaprav razumeli, o čem govorijo. Mi pa ponavadi molčimo. Nimamo energije ali volje pisati o tem, kdo smo in kaj delamo. Pa bi morali vseeno kaj povedati o našem delu.

Ljudje veliko govorijo o zdravnikih in zdravstvu nasploh, ne da bi pravzaprav razumeli, o čem govorijo. Mi pa ponavadi molčimo. Nimamo energije ali volje pisati o tem, kdo smo in kaj delamo. Pa bi morali vseeno kaj povedati o našem delu.

Ne znam preveč dobro razpredati misli, ne znam pisati o splošnem dobrem in o stanju duha ... Kdo ima prav? Kaj je bolj pomembno? Zlom gospodarstva in s tem eksistenca številnih, človekove svoboščine, zlom zdravstva in s tem izguba življenj, izgubljene generacije otrok? Vse to nekako razumem in sem tudi osebno vpletena – imam otroke, katerih šolanje nikakor ne poteka kot bi želela, brat ima podjetje, ki se bo težko prebilo skozi to gospodarsko krizo …

A o tem v resnici ne znam in nimam časa razmišljati. Kar lahko naredim …  lahko vam opišem naš vsakdan v COVID intenzivni terapiji, opišem naše delo, stiske, s katerimi se vsak dan srečujemo, težave, ki jih vsak dan premagujemo. Potem pa si mnenje ustvarite sami.

 

Sobota, 17. 10.

Sobota je, dan, ko večina ljudi ostane doma in ga preživi z družino. Mi ob sobotah delamo. Zdravnike nas to doleti približno dvakrat na mesec, večina sester dela po dva vikenda na mesec (2-krat sobota in nedelja).

Danes smo prišli prostovoljno zdravniki in sestre, selili smo bolnike na novo lokacijo. Prostori, v katerih smo bili, so bili improvizirani, tehnično in prostorsko neprimerni. Vztrajali smo dokler je šlo, a število bolnikov narašča, zato se danes selimo v večje, tehnično primerne prostore, prostore namenjene kirurški intenzivi. Za to so se oni morali odseliti v prostore Oddelka za kardiokirugijo, kjer so tehnične napeljave še  primerne, prostorsko pa nedvomno na slabše. In Oddelek za kardiokirurgijo se je moral preseliti na dve lokaciji –  na oddelek za torakalno kirugijo in Oddelek za plastično kirurgijo in tako naprej ... Presežka prostora v UKC Maribor že več desetletij nimamo, ob vsaki selitvi zlagamo domine, serijsko premikamo bolnike in z njimi tudi vso ostalo potrebno opremo.

Naj se vrnem v današnji delovni dan. Selitev intenzivističnih bolnikov je izjemno zahtevna. Vsak naš bolnik je življenjsko ogrožen, popolnoma odvisen od aparatov za dihanje ali zdravil, s katerimi vzdržujemo krvni tlak. V vsakem trenutku se lahko pojavijo motnje ritma, srčni zastoj ali druga usodna stanja. Vsako preklapljanje iz enega na drugi ventilator se lahko konča s padcem kisika v krvi in posledično s smrtjo. Zato take bolnike prevažamo najmanj trije – dva zdravstvenika in zdravnik. Ves čas transporta je bolnik monitoriziran, med transportom je priključen na transportni ventilator, zanj imamo s seboj vedno dve jeklenki kisika (eno za rezervo), hkrati imamo vedno s sabo še predihovalni balon (če odpove vsa tehnika, imamo možnost vsaj predihovanja na roke). Med transportom mora dobivati vsa življenjsko pomembna zdravila. Če je odvisen od npr. infuzije noradrenalina, se ta ne sme prekiniti niti za minuto, ker lahko pade krvni tlak in bolnik umre. Noradrenalin točimo preko perfuzorja, deluje na baterije, na pot za vsak primer vzamemo še kable – elektrike v tem perfuzorju ne sme zmanjkati nikoli!! Poleg tega gredo z nami na transport še defibrillator, ki bi ga lahko potrebovali v primeru srčnega zastoja, reanimacijski kovček z vsemi potrebnimi zdravili in pripomočki za morebitno reintubacijo - menjavo dihalne cevke, brez katere bolnika ne moremo predihovati. Tubus – dihalna cevka, ima mešiček, ki se lahko med premikanjem predre in ne tesni več, lahko se cevka tudi premakne in zdrsne iz sapnika, lahko se zamaši z izločki iz pljuč – vse to so življenjsko nevarna stanja, ki so med premikanjem bolnika bolj pogosta kot kadar je na miru. Zato potrebujemo vse pripomočke in pa zdravnika in sestro, ki sta sposobna tak zaplet v trenutku rešiti, ker če cevka ni ustrezno prehodna, predihovanja ni in bolnik umre. Sem kaj pozabila? Monitor seveda – prek katerega ves čas transporta spremljamo srčni ritem, v arteriji izmerjen krvni tlak in saturacijo kisika.  No, ko gre za COVID bolnike, se moramo vsi že predhodno obleči v osebno varovalno opremo, bolnika in posteljo pa v celoti prekriti s prosojno plastično folijo.

Šele sedaj smo pripravljeni na pot. Ozko grlo na naši današnji poti je dvigalo v stavbi, kjer smo gostovali. To dvigalo nikoli ni bilo namenjeno prevozu kritično bolnih … Posteljo z vso opisano opremo vanj spravimo z veliko težavo. Prostora za spremljevalca ni. Zato eden od nas zleze na posteljo. Še enkrat preverimo vse parametre in šele, če je z bolnikom vse ok, si upamo zapreti vrata in poslati bolnika in na postelji čepečega spremljevalca v klet. Ostala dva tečeta po stopnicah, da ju pričakata pred dvigalom. Tam ponovno preverimo vse aparate in vse življenjske parametre bolnika preden nadaljujejmo pot po kolektorju proti novi lokaciji. Poti imamo kakšnih 100 m. Hodnik smo zaradi našega transporta zaprli za vse druge uporabnike. Na drugi strani spet dvigalo. A dvigalo v kirurški stolpnici je na srečo dimenzionirano za prevoz kritičnih bolnikov, zato gremo brez težav v dvigalo vsi: bolnik, in vsi trije spremljevalci. V 3. nadstropju je kirurška intenziva. Srečni smo vsakič, ko pridemo na cilj brez zapletov. Vsakič, ko ponovno v omrežje priklopimo pravi ventilator (ki ga je drug zdravstveni delavec pripeljal za nami), bolnika preklopimo in je stabilen – pravilno se predihava, saturacija ni padla, tlak ima stabilen, motenj ritma mu nismo povzročili.

Takšno vajo smo ponovili petkrat, nato pa šestič z bolnikom, ki je dihal sam in je potreboval bistveno manj opreme. V polni osebni varovalni opremi. Brez zapletov. Počutimo se, kot da smo zmagali na tekmi visokega ranga profesionalnega športa. Gledalcev ni bilo, tudi ne medalj.

 

Ponedeljek, 19. 10.

Zdaj smo v prostorih kirurške intenzive, imamo prostor in tehnično vse ustreza. A prostori so ogromni. Zdaj šele vidimo, koliko ljudi nam primanjkuje. Kar smo prej nadomestili s srčnostjo in timskim pristopom, sedaj ne gre več. V tem trenutku imamo na voljo manj kot 2,5 sestri na bolnika, od teh le 40 % usposobljenih za delo v intenzivni enoti. Saj vem, to vam nič ne pove ... To pomeni, da za 4 intenzivistične (kar pomeni kritično bolne) bolnike skrbi dopoldan 1 intenzivistično usposobljena sestra ter dve z manj ali nič intenzivističnih izkušenj, ponoči je razmerje še slabše. Za res dobro in kvalitetno delo evropski standardi zahtevajo najmanj 4 sestre na bolnika (oz. posteljo – zasedeno ali ne). Samo take številke osebja omogočajo, da je delo varno, vse narejeno in da lahko izkorisitjo počitek, ki jim pripada. To namreč pomeni, da skrbi  1 usposobljena sestra za enega bolnika 24 ur na dan. Bolnikovo življenje je v rokah te sestre, hranjenje, umivanje, odvajanje, udobje; ona je tudi tista, ki mora takoj prepoznati nevarno stanje, začeti z ukrepi in obvestiti zdravnika, ki vedno skrbi za več kot le enega bolnika.

 

Sreda, 21. 10.

Včeraj so bili v našo intenzivno enoto sprejeti 4 bolniki. Vsi v dežurstvu. Kako je to zmogla dežurna ekipa, je mali čudež. Dežurna sta bila starejša specializantka in mlajši specializant, sester sta imela na voljo komaj za pokrivanje potreb predhodnih 9 bolnikov. A so se vsi izkazali. Vsi bolniki so bili dobro oskrbljeni, zapletov ni bilo. Dva so takoj intubirali in priključili na mehanično ventilacijo, dva sta bila ventilirana neinvazivno torej preko obrazne maske. Delali so celo noč brez počitka. Zjutraj se jim je na obrazih in drži poznalo, kako zelo so utrujeni, a pritoževal se ni nihče.

Nikakor nam ne uspe zagotoviti dovolj sester. Sestre dodajamo, a število bolnikov narašča hitreje. Vedno smo en korak zadaj. Nimamo jih vzeti kje. Obe ostali intenzivistični enoti ne zmoreta niti lastnega dela. Vsakič, ko jih prosimo za dodatni kader, vidim globoko stisko v njihovih očeh. A vseeno pomagajo.

 

Četrtek, 22. 10.

Intenzivistične sestre v COVID EIT so obremenjene do točke preloma. Danes se je pri nas z jokom zlomila ena izmed njih. Sestra, izobražena za delo v intenzivni enoti, ki se je za delo v COVID javila sama in to na samem začetku, ki že od marca dela v COVID EIT, pozna delo in je bila vedno sposobna narediti vse tudi v najtežjih okoliščinah; sestra, ki je (prostovoljno) pomagala seliti vseh 6 bolnikov brez ene same pritožbe; sestra, ki si je želela odgovornosti več kot je je imela na matičnem intenzivnem oddelku in je v njej uživala. Ob 15.00 je nemočno jokala. V skafander (OVO - osebno varovalno opremo) se je oblekla ob 8.30 in slekla prvič ob 15.00. V sobi s 4 bolniki je bila edina intenzivistična sestra, pomagala ji je anestezijska sestra in sestra, ki je bila v intenzivi prvič. Tekom dopoldneva so intubirali bolnika, nastavljali kanale, obračali na trebuh in dva bolnika peljali na nujen CT.

Ko se je najedla, napila in šla na stranišče, se je nato opravičila za svoje solze (!!!). Za solze povzročene, ker je brez pavze delala 8 ur, od tega 6 ur in pol v skafandru, brez vode, brez stranišča in skoraj brez pomoči. To ni bil psihični zlom. To niso ljudje, ki svojega dela ne zmorejo. To je visoko kompetentna, visoko sposobna sestra, ki je bila zgarana do solz. In jutri pride v službo in delo nadaljuje. Ker brez nje ne moremo. Globoko spoštovanje!!!!

 

Sobota, 24. 10.

V enem tednu smo skoraj napolnili 24 posteljno intenzivo. Prejšnjo soboto smo preselili 6 bolnikov, sedaj jih imamo 19. Takoj po selitvi smo si oddahnili: »Zdaj imamo prostor, ne bo stisk ob klicih za sprejeme, zdaj bomo lahko delali.« In potem smo delali … število bolnikov je naraščalo po 2, 3 ali 4 na dan. In po enem tednu zremo ponovno v oči nepredstavljivemu: kam bomo dali bolnike. Že včeraj smo se na kriznem štabu pogovarjali, kako naprej. Uspeli smo se zediniti, kaj bodo naslednji koraki. In se dogovorili, da se ponovno dobimo v ponedeljek. A danes je jasno, da je ponedeljek predaleč. Do ponedeljka morda ne bomo zdržali s številom postelj, ki jih imamo na voljo. Pa tudi če zdržimo do ponedeljka, nove intenzive ne moreš odpreti čez noč. Za jutri (nedelja zjutraj) je zato direktor sklical krizni štab. Da pokrenemo ukrepe, nujne za preživetje bolnikov. Spet bomo selili bolnike. Kirurška intenziva bo bolnike selila na 12. nadstropje, v prostore polintenzivnih sob Oddelka za abdominalno kirurgijo, nato bomo  v prostorih Oddelka za kardiokirugijo pripravili prostore za 16 postelj nove, druge COVID intenzive. Spet selitve. Veliko selitev. Opisala sem že, kaj to pomeni za osebje, tokrat druge – kirurške intenzive.

Nato spet pripravljalna dela. Tehnične službe je treba potisniti, tudi oni bodo morali delati čez vikend in tudi ponoči. In potem je tukaj še oprema. Še za eno intenzivno enoto opreme praktično nimamo – potrebujemo monitorje, ventilatorje, ustrezne postelje, antidekubitusne blazine, infuzijske črpalke in perfuzorje, vozičke, stojala, ultrazvoke, in še in še in še ... Pogovarjamo se o dobavnih rokih. Nam pa voda teče v grlo. Mi bi želeli opremo sedaj.

V našem timu je predstojnica anestezistov, ki je prava čarodejka pri nabavi te opreme. Iz glave trosi podatke, koliko česa potrebujemo, koliko kaj stane, kdo so dobavitelji, kakšni so dobavni roki ... In še več ... Koliko imajo v skladiščih po Evropi še na voljo npr. ventilatorjev ali pa perfuzijskih črpalk. V tem času se to spreminja v urah, ne dnevih. A če kdo, bo ona opremo našla. V rekordnem času. Pa če bo sama poslala tovornjak v nizozemsko skladišče. Občudujem njeno vztrajnost in zagnanost. Brez nje COVID intenzivne enote ne bi bilo.

Kakšni stroški tičijo za tem, kar počnemo, raje ne razmišljam, na srečo to ni moja naloga, za to skrbijo drugi. Zdaj gre za življenja, to nam je jasno vsem.

 

Torek, 27. 10.

Če sem se kaj naučila v poteku te epidemije, je to … da je vedno lahko še malo slabše kot prejšnji dan. Včeraj sem bila dežurna. Dežurstvo je bilo dinamično, sprejema sta bila dva že v dopoldanskem času, delali smo do večernih ur, a potem se je situacija malo umirila, bolniki so bili čez noč stabilni in ponoči sprejema ni bilo. Malo smo si oddahnili. Zjutraj smo predali 20 bolnikov in sem odšla domov. A že po poti so začeli zvoniti telefoni. Prvi sprejem, na to takoj še drugi in tretji. Še pred popoldnevom smo se znašli pred dilemo, kaj naprej. Ostala je le ena postelja. Na COVID oddelku pa še trije nestabilni bolniki z veliko potrebo po kisiku, ki lahko vsak trenutek zahtevajo intenzivno zdravljenje in mehanično ventilacijo. Mrzlično smo iskali rešitve. Vsi. Kolegi na oddelku so bili pripravljeni na najhujše, dopoldanska ekipa je ostala in pomagala. Preklicali smo vse intenzivne enote po Sloveniji, vsi so v enaki stiski. Na koncu smo skupaj našli rešitev in nekaj bolnikov premestili v Celje, Slovenj Gradec in Mursko Soboto. Izbrali smo takšne, ki jim transport ni poslabšal stanja. Svojci niso bili vsi zadovoljni z našimi odločitvami, a sedaj boljših rešitev nimamo. Smo v časih, ko moramo želje in individualno obravnavo bolnikov včasih žrtvovati v korist oskrbe več bolnikov. Zdržati moramo do konca tedna. Do takrat naj bi pripravili še dodatne postelje, skupaj jih bomo nato imeli 40. Nisem prepričana, da bo tudi to dovolj za val, ki prihaja ...

V zadnjem času veliko razmišljam o tem, kje je točka preloma ... moja, našega teama, naše bolnišnice, našega zdravstvenega sistema ... Je to osmo ali deseto dežurstvo? Štirinajsti zaporedni delovni dan? Je to 7 ur v skafandru? Ali pa zadnja zasedena postelja in klic za nov sprejem? Je to nesoglasje v teamu, nesporazum med sestrami in zdravniki? Ali pa mail, s katerim naročamo kosila, ki se ni poslal naprej in smo ostali lačni? Morda je to 16 dodatnih intenzivističnih potelj, ki jih opremljamo na hitro, na silo, in zanje nimamo kadra vzeti od nikjer? Je to 300 in več intenzivističnih postelj, ki bi jih naj potrebovali za bolnike v tem COVID cunamiju?

Velikokrat se mi je v tem času že zdelo, da smo prišli do točke preloma, včasih se mi je zdelo da smo čez ... a se nismo nikoli zares zlomili. Ko je bilo treba, je nekdo vzel še deveto dežurstvo, ali pa smo prišli pomagat seliti na edino prosto soboto v mesecu. Po 7 urah smo se najedli, napili in opravili svoje biološke funkcije in si čez pol ure spet nadeli skafandre. Vse nesporazume smo uspeli zgladiti, vsak je prišel malo nasproti, prisluhnili smo si in poiskali skupno rešitev. Namesto manjkajočega kosila smo naročili pizze in tako porabili denar, ki nam ga je zadnjič nekdo poslal v zahvalo. Tudi teh 16 postelj bomo postavili, opremili in zbrali nov kader iz vseh vetrov, ki bo poskrbel tudi za te bolnike. In čeprav tega nihče ne bi še pred meseci verjel, smo uspeli pod streho raznih bolnišnic spraviti do zdaj vse intenzive potrebne bolnike (danes jih je v celotni Sloveniji že 103).

 

Petek, 30. 10.

Eno luštno stvar opazujem pri ljudeh. Na splošno smo vsi nagnjeni, da radi pojamramo, kako hudo nam je, kako veliko moramo delati. V normalnih časih. Tudi pri nas v zdravstvu ni drugače. A po začetku dela v naši intenzivi, se ljudje (vsi – zdravniki, sestre, bolničarke in čistilke) že po dnevu ali dveh manj pritožujejo, pa ne zato, ker delo ni težko, delo je celo izjemno težko, pač pa zato, ker se zavejo resnosti situacije in ker vidijo, da delamo vsi, ves čas, 24 ur na dan. In da najhuje šele prihaja, vrh epidemije nas šele čaka. Čakajo nas težke etične odločitve. Do sedaj smo lahko poskrbeli za vse bolnike ...

Malo me to spominja na tisto izraelsko pripoved. Kmet se je modrecu pritoževal, da jim je težko živeti, ker nimajo prostora in se tiščijo vsi pod eno streho. Pa je modrec svetoval, da naj dajo v hišo še koze in kokoši, pa kravo tudi. In potem ko jim je čez nekaj dni svetoval, da naj živali iz hiše spustijo, so bili vsi srečni in zadovoljni, ker imajo TOOOOOOLIKO prostora.

Morda bomo po koncu epidemije vsi malo bolj srečni. Morda bomo malo bolj zadovoljni s tem, kar imamo. Jaz vem, da bom.

 

Nedelja, 1. 11.

Že drugič v poteku te epidemije sem morala zdraviti tudi znanca. Ga intubirati, priklopiti na mehanično ventilacijo. Mu pred tem dejanjem pogledati v oči in mu povedati, da bo vse v redu, da ne bo umrl. In potem, ko smo ga stabilizirali in začeli umetno predihavati, poklicati svojce (ki jih tudi poznam) in jim povedati, da morda ne bo vse ok, da morda ne bo preživel. Znanec ali ne znanec – to so težke stvari. Oba moja znanca sta preživela. Prvi je bil star 80 let in je bolezen premagal. Drugi je zdrav 47 letnik, leto mlajši od mene, močan moški, vedno nasmejan. Tudi on je bolezen premagal, zbudili smo ga, zadihal je spet sam in včeraj smo ga ekstubirali (odstranili dihalno cevko). Danes smo stabilnega premestili nazaj na COVID oddelek. Takih uspešnih zgodb se veselimo vsi v timu. Veseli so tudi njegovi domači. Nato pa zvečer klic njegove žene, prestrašena je bila in vznemirjena ... govorila je z njim po telefonu in je jokal, strah ga je bilo. Še nikoli v življenju ga ni slišala jokati. Preživeti zdravljenje v intenzivni enoti, se vrniti v življenje iz roba smrti, je primerljivo z izkušnjo, ki jo imajo vojaki na fronti v vojni. Mnogi (morda vsi) naši bolniki imajo postravmatski stresni sindrom. Podoživljajo svoje težke trenutke, svoj strah pred smrtjo, pa tudi dogajanja okoli njih. Včeraj smo s skrajnimi močmi reševali življenje drugega bolnika v isti sobi, adrenalinsko napetost v sobi bi lahko otipal, krvavo je bilo in glasno. Seveda je to videl in slišal. Ženo potolažim, psihično se bo vsaj deloma izboljšal, ko bo doma, bo mnogo bolje, a nekatere travme mu bodo ostale. Najbrž tudi nam.

V zadnjem tednu sem nekajkrat poklicala psihologa, ki nam je na voljo za reševanje stisk. Nikoli prej tega nisem potrebovala. Reševanje problemov in premagovanje težav mi kar dobro gre od rok, to vedo vsi, ki me poznajo, zato sem postala intenzivist. A to, kar sem si naložila v zadnjih tednih, je preveč. Ves čas sem čutila tesnobo v prsih in nisem mogla več spati. Teže nisem znala in ne zmogla odložiti. Pogovor je pomagal, psiholog mi je zanimivo predočil stvari, razložil, kako smo zdravniki po naravi usmerjeni k reševanju problemov, k reševanju življenj, in zdaj smo se znašli v situaciji, ki je ne moremo obvladati. Nikakor. Ni odvisna od nas. In ne moremo rešiti tega problema. Ljudje bodo umirali kljub našim naporom. In nemoč, ki jo čutimo, nam pritiska na ramena, nam ne pusti dihati in spati. Potem mi je poskušal prikazati drugačno perspektivo; si nastaviti drugačen okvir, si reči: »Naredila sem vse, kar zmorem in kar se da, nisem bog, več kot to ne znam«. Hči (skrbi jo zame) mi je to misel napisala na ogledalo: »Danes sem naredila vse, kar lahko.« Zanimivo, kako drugačen okvir pomaga, res pomaga. Malo mi je lažje, del bremena vsak večer odložim in zdaj ponoči spet spim.

 

 

Ponedeljek, 2. 11.

Današnji prepir v službi se je vrtel okoli skafandrov. Nekaj smo jih uničili, nekaj jih je bilo treba dati na druga delovišča in tako nam jih je ostalo le okoli 20. Novi so na poti, a jih ne bo pred četrtkom. Skafandri so za večkratno uporabo, po vsaki uporabi jih razkužimo z dezinfekcijskimi robčki in nato splinimo z antimikrobnim aerosolom. Plinjenje traja 20 minut, nato se morajo še uro ali več zračiti, da postanejo spet varni za uporabo. Kako naj zdaj razdelimo teh 20 skafandrov? Trenutno nas je v dopodanski izmeni veliko, pol izkušenih, pol v usposabljanju; 20 sester in okoli 10 zdravnikov, 6 fizioterapevtov, 2 bolničarki, pa še radiološki tehniki pridejo in konziliarni zdravniki in še kdo. Komu zdaj pripada skafander? In kdo se bo moral sprijazniti s celoobrazno masko ali celo s tesnimi očali in FFP3 masko? Skafander je udoben, v njem lahko zdržiš tudi več ur zapored, nič ne tišči, normalno dihaš. Očala so tesna, rosijo se, za resno delo niso, saj hitro ne vidiš več. Po 30 minutah si želiš samo še ven. Celoobrazne maske so malo boljše, a da je zaščita optimalna, morajo biti močno zategnjene, in to povzroča glavobol. Predlagam razdelitev po sobah, pa po urah, nič ne zveni dobro. Da ne bo pomote ... prvih nekaj mesecev smo delali brez skafandrov, z maskami in očali. Pa še veseli smo bili, da imamo zaščito, ki je varna. So bili trenutki, ko smo preštevali maske in nismo vedeli, za koliko časa zadostujejo. Pogovarjali smo se, kako se bomo moralno odločali, če nam zaščitne opreme zmanjka – bomo vseeno poskrbeli za bolnike tudi brez ustrezne zaščite ali bomo zaščitili sebe in s tem svoje bližnje. Težki pogovori so bili to. Na srečo se najhujše ni zgodilo, zaščitne opreme nam ni zmanjkalo v nobenem trenutku. Zdaj pa se prepiramo o tem, kaj bomo uporabili. Vse, kar imamo na voljo, nas zaščiti enako. Samo udobje je različno. Morda potrebujemo spet tistega izraelskega modreca. Ker kljub dolgim, vročim razpravam, komu zdaj skafander najbolj pripada ... do skupnega zaključka še nismo prišli. Saj bomo. Do zdaj vedno smo.

 

 

Sreda, 4. 11.

Danes se v Sloveniji v različnih intenzivnih enotah zdravi že 140 bolnikov zaradi dihalne odpovedi, ki jo je povzročila COVID pljučnica. Pri nas smo v soboto odprli še drugo intenzivno enoto. V obeh enotah skupaj je danes že 30 bolnikov. In smo še vedno v vzponu krivulje, vrh pričakujemo šele okoli 1. decembra in bo potem menda vztrajal cel mesec preden bo število bolnikov začelo upadati. Takšne so napovedi strokovnjakov. Naša krivulja se giblje približno po njihovih napovedih. Pričakujemo lahko torej, da bomo v začetku decembra potrebovali okoli 50 intenzivnih postelj. Nimamo jih še dovolj. Pa že zdaj improviziramo. Zelo. V tem trenutku je najtežje ekipi, ki postavlja COVID intenzivo 2, večino bolnikov zdaj sprejemajo oni (prva intenziva je že od sobote polna), med seboj se še ne poznajo, ekipe še niso uigrane, oprema in material še ni na svojih mestih, niti še niso postavljene vse pregrade, varovalna oprema jim še ni domača. Tudi se še niso navadili na ta nov, improviziran način dela, ko se na delo ne moreš pošteno pripraviti, ker ga je preveč, ko ob sebi nimaš samo izkušenega osebja, ker nas je premalo. Ves čas našega izobraževanja (6 let), specializacije (še 6 let) in dela (tu smo izkušeni različno) so nas učili, kako varno in kontrolirano delati z bolniki, opravili smo številne kolokvije in izpite, kjer so preverjali naše znanje na področjih, v katera smo se usmerili ... Zdaj pa smo vrženi v to COVID godljo zdravniki in zdravstveniki iz vseh koncev, brez kolokvijev in izpitov, brez izkušenj in plavamo ... Delo v prvi COVID intenzivi zdaj že bolj gladko teče, iz dneva v dan bolj mirno, ljudje so se med sabo povezali, konfliktov je iz dneva v dan manj. Kljub temu, da delo poteka izjemno intenzivno vsaj 20 ur na dan (ponoči se za kakšne 4 ure malo umiri), delo zmoremo. Ko se zjutraj po dežurstvu sprehodim čez intenzivo, vidim sestre in zdravstvenike, kako izkušeni sedejo skupaj z neizkušenimi, istočasno z delom poteka še izobraževanje, mirno je, vsi so skoncentrirani na bolnika in na delo, ki ga je treba opraviti ...

Zadnjič so naše sestre zbirale denar za kavo. Kava je naša mala sladka pavzica, ki si jo privoščimo. Zaradi epidemioloških razmer je ne smemo več piti skupaj, razkropimo se povsod in jo pijemo vsak zase. A kava je kava, diši in tekne tudi, če si 3 m stran od sodelavca. To, da sestre zbirajo denar za kavo, me je na nek način zbodlo. Sama ne vem, zakaj. Ni problem v denarju. Pa sem napisala sms svoji mami, pa bratu in nekaj prijateljem: »Naše sestre zbirajo denar za kavo«. Moja mama je sms razposlala vsem prijateljem in nastala je prava verižna reakcija. V naslednjih nekaj dneh so na info točko za nas prihajale vrečke polne kave in peciva, v vsaki beseda ali dve zahvale za delo, ki ga opravljamo. Vsi nam želijo isto: »Zdržite!!« Želijo vedeti, da bomo tu, če zbolijo; če bodo potrebovali našo pomoč.

 

 

Alenka Strdin Košir

  • zdravnica
  • doma opravičena vloge mame in žene vsaj do 15. januarja (očitno sem jih dobro vzgojila, ker to razumejo brez besed)
  • vsaj do takrat vodja COVID intenzivne enote (po sili razmer)

Koledar dogodkov



Dogaja se

5. srečanje Delovne skupine upokojenih zdravnikov in zobozdravnikov, ZZS
Asertivna komunikacija
Svečana podelitev licenčnih listin

Iskalnik zdravnikov z veljavnimi licencami

Učni portal ZZS

Zbornica vzpostavlja učni portal za svoje člane.

  • Zborniki in publikacije so objavljeni tukaj>>>.
  • Posnetke nekaterih dogodkov najdete tukaj>>>.

 

Specializacije

Podstran specializacij je namenjen pregledu tekočih razpisov specializacij, pregledu vsebine posameznih specializacij ter z njimi povezanih dokumentov in seznamov glavnih mentorjev, koordinatorjev ipd.

Preberi več

Objava vseh Izobraževanj za člane ZZS

Oglejte si celoten seznam izobraževanj, ki vam jih nudi ZZS v okviru svojih storitev. Preverite kakšni so njihovi programi in kolikšne kreditne točke za udeležbo.

Preberi več

Navodila za organizatorje izobraževanj

Postopek za dodelitev kreditnih točk.

 

Preberi več

e-poslovanje z ZZS - SPLETNI OBRAZCI

Navodila za odprtje "Varnega elektronskega predala - VEP" in povezave do vlog ter obrazcev za oddajo preko VEP ali spletnega portala ZZS.

Več

Spremljajte nas na YouTube

Vabljeni k ogledu vseh posnetkov novinarskih konferenc, izjav za medije in drugih dogodkov na zbornici. 

Povezava

Prepoznava in obravnava žrtev nasilja v družini v okviru zdravstvene dejavnosti

Informacije in vsebine najdete na: www.prepoznajnasilje.si

- pripomočki in obrazci
- izobraževalne vsebine
- kontakti za pomoč žrtvam

Preberi več

Slovensko zdravniško športno društvo Medicus

Vabljeni k ogledu spletnih strani SZŠD Medicus in udeležbi na športne dogodke.

Preberi več


V primeru težav ali vprašanj v vezi zborničnih aplikacij nas kontaktirajte na: Podpora.