Ko spremljamo, kako se zdravniki v osnovnem zdravstvu borijo za to, da bi smeli svoj poklic opravljati v skladu s sprejetimi standardi in normativi, lahko (družbeno) nasprotovanje njihovim upravičenim zahtevam razumemo tudi kot nasilje. Nasilje, ki ga sistem izvaja nad zdravniki tako, da od njih zahteva več, kot je mogoče opraviti v obstoječih pogojih delovanja. Da, prav ste prebrali, gre za obliko sistemskega nasilja nad izvajalci zdravniškega dela. O tem pišejo tudi v strokovnih publikacijah. Na nasilje v obliki priganjanja k prekomernemu delu glasno opozarjajo v Združenih državah Amerike. Tam se preobremenjeni zdravniki odločajo za samomore, saj so druge možnosti za njih skorajda nedosegljive (Wible P. Two Powerful Ways to Help End the Physician Suicide Epidemic https://www.medscape.com/viewarticle/904114). Gre za epidemijo samomorov med zdravniki, ki očitno niso bili deležni razumevanja in podpore s strani svojih nadrejenih. Si lahko predstavljate kaj takega tudi v našem okolju? Avtorica zgoraj omenjenega članka opozarja, da zato ni pošteno govoriti o izgorelosti zdravnikov, temveč da moramo odkrito uporabljati prave izraze: gre za nasilje nad zdravniki.

Takšne institucionalne oziroma sistemske oblike nasilja neposredno onemogočajo profesionalizem, ki naj bi bil temelj zdravniškega dela in ga sestavljajo vrednote, kot so spoštljivost, sodelovanje, odličnost, sočutje, poštenost, dobro počutje, enakost. Pri spoštljivosti velja, da izhaja iz neodtujljive pravice vsakega človeškega bitja do enakosti in dostojanstva ter pričakovanega izogibanja vedenju, ki drugega namenoma prizadene, ponižuje, napada ali rani. Te temeljne vrednote je treba neprestano gojiti, jih spremljati in nadzorovati, sicer je njihovo omenjanje brez smisla. Profesionalizem je treba razumeti v kontekstu družbene pogodbe – med pacienti in zdravniki na eni strani ter zdravniki in družbo na drugi. Povedano drugače: zdravniki lahko svoj del pogodbe izvajajo le, če za to obstajajo pogoji, ki jih mora zagotoviti družba (država, zakoni, delodajalci).

Opisano preobremenjevanje zdravnikov pa je le ena od oblik nasilja, s katero se srečujemo zdravstveni delavci, ne le zdravniki. Videti je, da se je tovrstno nasilje močno razmahnilo po vsem svetu. Osveščene države proti takšnemu nasilju ukrepajo, večinoma sprejmejo zakonska določila, ki so jih pripravili zdravstveni delavci oziroma njihove stanovske organizacije. Tudi v Sloveniji si najbolj številčni organizaciji, to je Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije in Zdravniška zbornica Slovenije, že več let prizadevata zmanjšati posledice nasilja, ki se dogaja v zdravstvenem sistemu. Izvedenih je bilo več anket, ki vse po vrsti ugotavljajo veliko izpostavljenost nasilju. V zadnji anketi Nasilje nad zdravniki (ZZS, 2018) le 6,3 odstotka anketiranih še ni bilo izpostavljenih nasilju na delovnem mestu. Res je, da je bilo največ nasilja s strani pacientov in njihovih spremljevalcev, vendar so povedni tudi odstotki nasilja s strani sodelavcev ali vodstva (15,2 oz. 9,5 %). Med 1100 anketiranimi je bilo 186 zdravnikov (med njimi 18 zobozdravnikov) že žrtev tudi fizičnega nasilja. Obe zbornici sta pripravili priporočila za preprečevanje nasilnih incidentov. Delovna skupina Ne dopuščajmo nasilja, ki deluje pri zdravniški zbornici, je pripravila priporočila in okvirne usmeritve za zaščito zdravništva na delovnem mestu. Gre za dokaj obsežno in strokovno utemeljeno besedilo, ki ga spremlja tudi navedba relevantne literature. Priporočila, anketa in načrtovano izobraževanje so bili predstavljeni konec maja na posebni novinarski konferenci, s katero želimo naše člane, pa tudi vse druge zainteresirane opozoriti na to, da se je nasilju treba upreti. Želimo si, da bi tudi naša država, podobno kot sosednja Hrvaška, v kazenski zakonik vnesla novo obliko kaznivega dejanja, to je nasilje proti zdravstvenim delavcem. S tem bi dala jasen znak vsem, ki nasilje izvajajo, da jih bo doletel kazenski pregon, zdravstvenim delavcem pa, da je nasilne dogodke vredno prijavljati organom pregona.

Do takrat pa se lahko zanašamo predvsem nase, na svoje stanovske organizacije. Pomembno je, da o nasilju ne molčimo več, da ga prepoznavamo in ustrezno obravnavamo. V ta namen smo na spletni strani zdravniške zbornice pripravili spletni obrazec za prijavo nasilja. Dostopen je na https://www.zdravniskazbornica.si/zbornica-za-vas/prijava-nasilnega-dogodka. V delovnem času lahko pokličete na telefonsko številko 01 30 72 100 (gospo Vesno Habe Pranjić), kjer boste dobili prvi nasvet, kako ravnati v primeru nasilja. Posamezna vprašanja bo obravnavala delovna skupina Ne dopuščajmo nasilja in svoje odgovore objavljala v reviji Isis, žrtvam nasilja pa je dosegljiva brezplačna svetovalna pomoč v okviru zdravniškega ombudsmana. Pripravljajo se tudi izobraževalni dogodki, ves čas pa politike »nadlegujemo« z zakonskimi predlogi, ki bodo lahko prispevali k preprečevanju nasilja v zdravstvenem sistemu.