Hitro lahko ugotovimo, da bo s podaljševanjem »učne dobe zdravnikov« prišlo do tega, da bo njihova samostojna poklicna pot do upokojitve tudi pet let krajša in s tem tudi manj učinkovita v smislu porabe davkoplačevalskega denarja. Učinek je podoben, kot če bi specializacijo podaljšali za pet let.
Ob vseh kritikah, ki se zgrinjajo nad Zakon o zdravstveni dejavnosti (ZZDej), želim kot predsednica Zdravniške zbornice Slovenije (ZZS) opozoriti na določilo, ki bo temeljito spremenilo možnosti zdravnikov in zobozdravnikov za samostojno delo s pacienti.
Vsi vemo, da traja izobraževalna doba ali učni proces v okviru rednega izobraževanja za zdravnike vsaj dvanajst ali trinajst let (če se vmes ne koristi porodniških dopustov). Po tem učnem procesu zdravnik pridobi licenco – ki naj bi mu v osnovi zagotavljala, da lahko v Sloveniji samostojno opravlja zdravniški poklic. Za zobozdravnike brez specializacije je ta proces lahko krajši, saj za njih specializacija ni obvezna. Ne glede na formalno predpisan način izobraževanja smo zdravniki in zobozdravniki tudi dolžni, da se izobražujemo skozi celotno poklicno obdobje, kar država nadzira s sistemom podeljevanja in podaljševanja licenc. Prav tako smo zdravniki in zobozdravniki deležni strokovnih nadzorov nad našim delom, ki jih v obliki javnih pooblastil izvaja ZZS. Zdaj pa nam zakonodajalec v noveli zakona sporoča, da vse to »ni dovolj« in da moramo, da bi postali »odgovorni nosilci« zdravstvene dejavnosti, počakati še pet let po pridobitvi licence.
Kaj takšen predlog v resnici pomeni – tako za zdravnike in zobozdravnike kot za paciente? Najprej moramo jasno povedati, da zmanjšuje dostopnost pacientov do zdravstvenih storitev. Ob pomanjkanju zdravnikov, na kar nas opozarjajo tudi mednarodne primerjave, bomo zdravnike, usposobljene za delo s pacienti, prisiljevali, da se zaposlujejo pri delodajalcih, kjer ne bodo mogli delati samostojno kot odgovorni nosilci zdravstvene dejavnosti. Predstavljajmo si odročne kraje (tudi v Sloveniji jih imamo), kjer težko dobijo družinskega zdravnika. Mladi specialisti bi bili pripravljeni iti v te kraje kot koncesionarji, a te možnosti ne bodo dobili vsaj pet let po pridobitvi licence. Ali nekoliko drugačen primer – v neki regionalni bolnišnici potrebujejo na primer specialista intenzivne medicine, ga izšolajo, a pet let po pridobitvi licence za to specializacijo ne bo mogel delati samostojno. Kaj pa če je prvi specialist te vrste v tej ustanovi? Ali naj gre delat drugam – čeprav je specializiral za to določeno regijo, v kateri so zaznali pomanjkanje specialista te vrste? Ali pa njegov kolega, ki ima pogoje za »odgovornega nosilca«, zboli ali gre na porodniški dopust? Bo takrat lahko delal samostojno ali pa bo dejavnost v tej zdravstveni ustanovi (začasno) ukinjena? Podobno je s specialisti urgentne medicine. Sprašujem se, kdo bo delal v urgentnih centrih, če se bodo ti držali teh nesmiselnih in nelogičnih zakonskih omejitev.
Hitro lahko ugotovimo, da bo s podaljševanjem »učne dobe zdravnikov« prišlo do tega, da bo njihova samostojna poklicna pot do upokojitve tudi pet let krajša in s tem tudi manj učinkovita v smislu porabe davkoplačevalskega denarja. Učinek je podoben, kot če bi specializacijo podaljšali za pet let. Pacienti bodo s tem tudi prikrajšani glede dostopnosti do določenih storitev, ki bi jih mladi specialisti oz. zobozdravniki po sedaj veljavni zakonodaji lahko opravljali – bodisi v javnih zavodih ali kot koncesionarji.
Zakaj je treba omejitve te vrste postavljati le zdravnikom in zobozdravnikom, drugim poklicnim skupinam pa ne? Ali bo kdo odgovarjal za odhode mladih zdravnikov v tujino, ki jim tako nesmiselnih omejitev ne postavlja? Ob tem pa velja spomniti, da bodo službo izgubili tudi drugi zdravstveni delavci, ki so vezani na »odgovornega nosilca« – kot na primer medicinske sestre v referenčni ambulanti, fizioterapevti, patronažne sestre.
To je vprašanje, na katero bo moral odgovoriti predlagatelj zakona, sama pa se sprašujem, ali je zdravniška zbornica, kot predstavnica vseh zdravnikov in zobozdravnikov, naredila dovolj, da bi predlagatelju prikazala nesmiselnost takšne določbe?
Sedanje vodstvo zbornice se trudi v smeri, da sedanji predlog ZZDej ne bi bil sprejet v zdaj predlagani obliki. S tem bi dosegli tudi, da bi se reformna zakonodaja spremenila v bolj pozitivno smer, hkrati pa bi vlada dokazala, da s sodelovanjem z zdravniki v skladu z 71. členom Zakona o zdravniški službi misli resno. Navijamo za sodelovanje.
Dr. Zdenka Čebašek - Travnik
Predsednica
Revija Isis, 2017 (6)