Prijava

Vsebina, do katere želite dostopati, je na voljo samo prijavljenim uporabnikom. Prijavite se z obstoječim uporabniškim imenom in geslom ali izpolnite obrazec za registracijo.

Pozabljeno geslo

Nazaj na prijavo

Registracija

Potrdi

Nazaj na prijavo

Ostali načini prijave

Prijava s SI-PASS

Za pomoč pri prijavi, registraciji ali pozabljenem geslu pišite na našo tehnično podporo.

OGLAŠEVANJE ZDRAVSTVENE DEJAVNOSTI

Oglaševanje zdravstvene dejavnosti in zdravstvenih storitev je neposredno oz. posredno urejeno v različnih pravnih aktih.

Zakon o zdravstveni dejavnosti, (v nadaljevanju ZZDej, dostopno na: http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO214)

Zakon o varstvu potrošnikov, (v nadaljevanju ZVPot-1, dostopno na: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7054)

Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah (v nadaljevanju ZAvMS, dostopno na: http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO6225)

Zakon o varni hrani in krmi (v nadaljevanju ZVHK, dostopno na: https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO9179)

Zakon o medijih (v nadaljevanju: ZMed-1, dostopno na: https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO8930)  

V nadaljevanju predstavljamo najpomembnejše določbe, ki urejajo oglaševanje zdravstvene dejavnosti in zdravstvenih storitev. 

Oglaševanje zdravstvene dejavnosti in zdravstvenih storitev

Oglaševanja zdravstvene dejavnosti s strani izvajalcev zdravstvene dejavnosti oziroma zdravstvenih storitev (v nadaljevanju oglaševanje zdravstvene dejavnosti) ureja ZZDej, ki predstavlja specialnejšo (lex specialis) ureditev glede na splošno ureditev ZVPot-1. Prvi odstavek 75.a člena ZZDej določa, da se kot oglaševanje po tem zakonu štejejo oglaševalska sporočila in druge oblike obveščanja javnosti ter ustvarjanje ugleda ali dobrega imena z namenom pospeševanja opravljanja in trženja zdravstvene dejavnosti oziroma zdravstvenih storitev. Zakon prepoveduje tisto oglaševanje zdravstvene dejavnosti, ki je zavajajoče, nedostojno oziroma nedovoljeno primerjalno glede na zakon, ki ureja varstvo potrošnikov (drugi odstavek 75.a člena ZZDej). Za razumevanje določb temeljnega zakona na tem področju (tj. ZZDej) je zato nujna sočasna uporaba ZVPot-1.

ZZDej pa v tretjem odstavku 75.a člena kot zavajajoče oglaševanje zdravstvene dejavnosti izrecno določa tudi oglaševanje, ki:

-        na kakršen koli način, vključno s predstavitvijo izvajalcev zdravstvene dejavnosti, zdravstvenih delavcev, zdravstvenih sodelavcev ali zdravstvenih storitev, zavaja ali utegne zavajati,

-        izkorišča ali bi lahko izkoriščalo bolnike zaradi njihove neizkušenosti, neobveščenosti ali neznanja v dobičkonosne namene, ali

-        vsebuje nejasnosti, čezmerna pretiravanja ali druge podobne vsebine, ki zavajajo ali bi lahko zavajale.

Kdaj je lahko zoper oglaševalca sprožen prekrškovni postopek?

Avdiovizualno komercialno sporočanje zdravstvenih storitev

Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah v prvem členu določa, da zakon ureja pravice, obveznosti in odgovornosti pravnih ter fizičnih oseb, ki opravljajo dejavnost ponujanja avdiovizualnih medijskih storitev. Osebna veljavnost zakona se torej ne nanaša na ponudnike zdravstvenih storitev, ampak ponudnike avdiovizualnih medijskih storitev. Zakon tako le posredno (preko ponudnikov avdiovizualnih medijskih storitev) omejuje oglaševanje zdravstvene dejavnosti. Avdiovizualno komercialno sporočanje oziroma razširjanje avdiovizualnih komercialnih sporočil pomeni objavljanje slikovnih podob z ali brez zvoka, ki so namenjene neposredni ali posredni promociji oziroma pospeševanju pravnega prometa blaga, storitev, nepremičnin, pravic ali obveznosti, pridobivanja poslovnih partnerjev ali ustvarjanja ugleda in dobrega imena pravne ali fizične osebe. Takšne slikovne podobe spremljajo programske vsebine ali so vanje vključene v zameno za plačilo ali drugo podobno nadomestilo ali z namenom samooglaševanja. Oblike avdiovizualnih komercialnih sporočil med drugim vključujejo televizijsko oglaševanje, sponzoriranje, televizijsko prodajo in promocijsko umeščanje izdelkov (9. točka 3. člena ZAvMS).

V skladu z drugim odstavkom 22. člena ZAvMS so avdiovizualna komercialna sporočila za zdravstveno dejavnost, zdravstvene storitve ali za izvajalce zdravstvene dejavnosti prepovedana

Prekrškovni organ
Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije izvaja inšpekcijski nadzor nad ponudniki avdiovizualnih medijskih storitev, tj. linearnih (analogna in digitalna televizija, spletno razširjanje televizijskih programov, nepravi video na zahtevo) in nelinearnih (video na zahtevo) na podlagi Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah (prvi odstavek 39. člena ZAvMS), ne pa tudi nad izvajalci zdravstvene dejavnosti, ki takšna sporočila naročijo.  

 

Prepoved oglaševanja prehranskih dopolnil za zdravstvene delavce in zdravstvene sodelavce

Novi Zakon o varni hrani in krmi (ZVHK) v 62. členu v zvezi z oglaševanjem prehranskih dopolnil določa, da mora biti označevanje, predstavljanje in oglaševanje prehranskih dopolnil v skladu s tem zakonom, podzakonskimi predpisi ter uredbami EU, ki urejajo zagotavljanje informacij o živilih potrošniku ter prehranske in zdravstvene trditve na živilih. Pri označevanju, predstavljanju in oglaševanju se prehranskim dopolnilom ne smejo pripisovati lastnosti preprečevanja, zdravljenja ali ozdravljenja bolezni pri ljudeh.

ZVHK nadalje določa, da označevanje, predstavljanje in oglaševanje prehranskih dopolnil ne sme vključevati navedb, ki bi navajale ali namigovale, da z uravnoteženo in pestro prehrano na splošno ni mogoče zagotoviti zadostnega vnosa ustreznih količin hranil ter da morajo biti prehranska dopolnila označena z označbo »prehransko dopolnilo«.

Zaradi varovanja javnega zdravja mora biti vsako neposredno ali posredno predstavljanje in oglaševanje prehranskih dopolnil na spletnih straneh, v tiskanih medijih, z uporabo avdiovizualnih medijskih storitev in spletnih platform, v spremnih gradivih ali katerih koli drugih sredstvih javnega obveščanja označeno z oglaševalskim sporočilom. Vsebina oglaševalskega sporočila se oblikuje tako, da se potrošniku jasno predstavi, da gre za prehransko dopolnilo in ne zdravilo.

Nadalje zakon še določa, da mora označba prehranskega dopolnila vsebovati naslednje podatke:

  • imena vrste vitaminov in mineralov ali snovi, ki so značilni za prehransko dopolnilo, ali podatek o naravi hranil ali snovi;
  • količino posameznega vitamina in minerala ali snovi s hranilnim ali fiziološkim učinkom. Za vitamine in minerale se uporabljajo enote iz uredb EU, ki urejajo prehranska dopolnila. Količine vitaminov in mineralov ali drugih snovi se izrazijo na priporočeno dnevno količino oziroma odmerek izdelka;
  • pri označevanju vitaminov in mineralov je potrebno količino vitaminov in mineralov izraziti kot odstotek priporočenega dnevnega vnosa;
  • priporočeno dnevno količino ali odmerek prehranskega dopolnila;
  • opozorilo: »Priporočene dnevne količine oziroma odmerka se ne sme prekoračiti«;
  • navedbo: »Prehransko dopolnilo ni nadomestilo za uravnoteženo in raznovrstno prehrano«;
  • opozorilo: »Shranjevati nedosegljivo otrokom!«.

Navedene količine vitaminov, mineralov, aminokislin, maščobnih kislin, vlaknin, rastlin in rastlinskih izvlečkov ter drugih snovi s hranilnim ali fiziološkim učinkom, ki jih vsebuje prehransko dopolnilo, skladno z ZVHK pomenijo povprečne vrednosti na podlagi proizvajalčevih analiz proizvoda, pri mikroorganizmih označene količine pa pomenijo najmanjše vrednosti ob izteku roka uporabe.

Zakon nadalje prepoveduje dajanje brezplačnih prehranskih dopolnil, vzorcev prehranskih dopolnil ali prehranskih dopolnil v kateri koli drugi obliki za promocijske namene neposredno potrošniku ali po izvajalcu zdravstvene dejavnosti.

Sedmi odstavek 62. člena ZVHK prepoveduje zdravstvenim delavcem in sodelavcem vsakršno oglaševanje prehranskih dopolnil. Označba prehranskega dopolnila prav tako ne sme vsebovati informacij v povezavi z zdravstvenimi delavci in zdravstvenimi sodelavci. Skladno s 120. členom ZVHK se navedeni prepovedi začneta uporabljati 19. marca 2026.

Kršitev navedenih prepovedi oglaševanja prehranskih dopolnil s strani zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev ter prepoved označevanja prehranskih dopolnil z informacijami v povezavi z zdravstvenimi delavci in zdravstvenimi sodelavci predstavlja prekršek, za katerega je predpisana globa v višini od 2.000 do 20.000 EUR za pravno osebo, če pa na tak način oglašuje srednja ali velika gospodarska družba, pa je zagrožena globa v višini od 4.000 do 40.000 EUR. Če prepovedano obliko oglaševanja izvaja samostojni podjetnik posameznik (s. p.), se lahko kaznuje z globo od 1.000 do 10.000 EUR. Poleg navedenega je za odgovorno osebo pravne osebe ali odgovorno osebo samostojnega podjetnika posameznika (s. p.) ali odgovorno osebo posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, za navedeni prekršek predpisana globa v višini od 200 do 2.000 EUR. Za takšno prepovedano oglaševanje lahko inšpektor posameznika (torej denimo zdravnika kot fizično osebo) ali posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost (npr. zasebnega zdravstvenega delavca), kaznuje z globo od 200 do 2.000 EUR.

V povezavi z novostmi, ki jih za zdravnike prinaša ZVHK, velja še izpostaviti 56. in 63. člen Kodeksa zdravniške etike, pri čemer je treba poudariti, da zakonska prepoved oglaševanja prehranskih dopolnil velja ne glede na morebitna drugačna izhodišča Kodeksa zdravniške etike:

V odnosu do gospodarskih dejavnosti, povezanih z zdravstvom, mora zdravnik zadržati kritično strokovno neodvisnost.

Oglaševanje zdravstvene dejavnosti mora biti omejeno na posredovanje strokovno korektne informacije in ne sme poudarjati komercialnega interesa ponudnika. Zdravnik ne sme biti vpleten v oglaševanje zdravil ali medicinskih izdelkov ter strokovno in znanstveno spornih diagnostičnih ali terapevtskih postopkov

Četudi iz Kodeksa zdravniške etike izhaja, da bi zdravnik do določene mere lahko sodeloval pri oglaševanju prehranskih dopolnil, to še ne pomeni, da je zdravnikom z ZVHK kakorkoli dopuščeno oglaševanje prehranskih dopolnil. Kot namreč izhaja iz zgoraj predstavljenih določb novega ZVHK, je kakršnokoli oglaševanje prehranskih dopolnil s zdravstvenim delavcem in zdravstvenim sodelavcem izrecno prepovedano in pomeni prekršek, ne glede na Kodeks zdravniške etike. Kodeks namreč temelji na etičnih in moralnih vrednotah ter strokovnih načelih, pri čemer ni nujno, da se vsebina etičnih norm sklada z zakonskimi določili. Povedano drugače, zakon (npr. ZVHK) je ne glede na določila etičnih norm pravno zavezujoč, za kršitev zakonskih določb pa je predpisana zgoraj navedena globa, ki jo pristojni organ lahko izreče in prisilno izvrši. Prav tako lahko pristojni organ odredi naslovniku, da preneha s kršenjem zakona, četudi bi kodeks dopuščal določeno ravnanje.

 

 

Kodeks zdravniške etike

Kodeks je bil sprejet 12. 12. 1992 na 3. redni seji skupščine Zdravniške zbornice Slovenije; dopolnjen 24. 4. 1997 na 27. redni seji skupščine Zdravniške zbornice Slovenije ter prenovljen, usklajen s Slovenskim zdravniškim društvom in sprejet 6. 10. 2016 na 85. redni seji skupščine Zdravniške zbornice Slovenije. V 63. členu določa, da mora biti oglaševanje zdravstvene dejavnosti omejeno na posredovanje strokovno korektne informacije in ne sme poudarjati komercialnega interesa ponudnika. Zdravnik ne sme biti vpleten v oglaševanje zdravil ali medicinskih izdelkov ter strokovno in znanstveno spornih diagnostičnih ali terapevtskih postopkov. Kodeksa zdravniške etike ni mogoče razumeti na način, da bi kakorkoli posegal v pogoje poslovanja zasebnih zdravnikov (ali drugih subjektov) na trgu, kamor sodi tudi oglaševanje izvajalcev in njihovih storitev, zato ZZS s kodeksom ne prepoveduje ali omejuje oglaševanja.  

Zaradi nekaterih napačnih interpretaciji, ki so se pojavljale v preteklosti, velja posebej poudariti, da veljajo za domače in tuje ponudnike zdravstvenih storitev povsem enaka pravila glede oglaševanja, zato nikakor ne drži morebitno stališče, po katerem bi imeli tuji ponudniki več pravic v zvezi z oglaševanjem kot pa člani ZZS (oz. v Sloveniji registrirani pravni subjekti). 

Prijava zavajajočega oglaševanja