Zdravniške zbornice so pričeli ustanavljati v drugi polovici 19. stoletja zaradi večje stanovske zavesti in hkrati želje oblasti, da bi s predpisi uredili odnos med zdravniki, oblastjo in družbo. Prva slovenska zdravniška zbornica, Zdravniška zbornica za Kranjsko, je bila ustanovljena 15. maja 1893. Delovala je do leta 1918. 28. aprila 1923 je bila ustanovljena Zdravniška zbornica za Slovenijo. Delovala je do leta 1946, ko je takratna oblast razpustila njena telesa, pravno ni bila ukinjena. Njeno ponovno rojstvo je omogočil Zakon o zdravstveni dejavnosti, sprejet leta 1992. Ponovno je bila ustanovljena 28. marca 1992 in nadaljuje tradicijo Zdravniške zbornice za Slovenijo. S ponovno ustanovitvijo se je Slovenija uvrstila med evropske države, ki imajo vse, z redkimi izjemami, podobno organizirano zdravništvo.
Z zdravstveno reformo v letu 1992 in sprejemom Zakona o zdravstveni dejavnosti je bila ponovno postavljena pravna podlaga za ustanovitev oz. delovanje zdravniške zbornice Slovenije, vključno z javnimi pooblastili. Kasneje, v letu 1999, je bil sprejet Zakon o zdravniški službi, ki danes predstavlja temelj za opredelitev statusa zdravnika ter njegove stanovske organizacije. Z njim je zdravniški poklic dejansko postal reguliran poklic.
Podeljena javna pooblastila zbornici predstavljajo priznanje družbe slovenskemu zdravništvu do samouravnavanja poklica. In prav pravica in dolžnost do samouravnavanja poklica preko delovanja Zdravniške zbornice predstavljata tako za zdravnike kot tudi za paciente jamstvo za zagotavljanje kakovostnega in odgovornega dela zdravnikov.
V 15 letih so se postopoma vzpostavljali register zdravnikov, podeljevati so se začele zdravniške licence, strokovni nadzor zdravnikov s svetovanjem ter vodenje podiplomskega usposabljanja zdravnikov. Vzpostavljeno je bilo delovanje tožilca in razsodišča zbornice. Skupščina zbornice je sprejela Kodeks medicinske etike in deontologije.
Zakon o zdravniški službi je zdravnika opredelil kot temeljnega odgovornega nosilca opravljanja zdravstvene dejavnosti. Zakon je postavil temelje za poklicno avtonomijo zdravniškega poklica: »Zdravnik je pri sprejemanju strokovnih odločitev neodvisen. Zdravnik svobodno izbere način zdravljenja, ki je v danih okoliščinah najprimernejši.«
Strokovna avtonomija ne more obstajati brez samouravnavanja in samodiscipline poklica. In prav ta avtonomija je zagotovo eno temeljnih jamstev za varno obravnavo bolnikov. Pravna ureditev poklica je jasneje opredelila tudi odgovornost za zdravniško delo v strokovnem, etičnem, materialnem in kazenskem pogledu.
