Prijava

Vsebina, do katere želite dostopati, je na voljo samo prijavljenim uporabnikom. Prijavite se z obstoječim uporabniškim imenom in geslom ali izpolnite obrazec za registracijo.

Pozabljeno geslo

Nazaj na prijavo

Registracija

Potrdi

Nazaj na prijavo

Za pomoč pri prijavi, registraciji ali pozabljenem geslu pišite na našo tehnično podporo.

UTOPIJA

05.10.2017 13:54
»Kdor želi zavajati, bo vedno našel zadosti tistih, ki si dovolijo, da so zavajani.« (Niccolo Machiavelli)

Kdaj smo zadnjič pošteno razmislili o sebi, o svetu okoli nas, o razliki med samopodobo in podobo, ki jo imajo drugi o nas? O krivicah, ki se nam dogajajo, in o krivicah, ki jih sami povzročamo drugim. O brezbrižnosti v nas in za nas. O pripadnosti, kolegialnosti, o tem, kar je prav in kar je narobe?

Mislim, da obstaja prav v tem vprašanju tista minimalna točka strinjanja, okoli katere se moramo zbrati. Vsi! Vsi, ki smo prisegli Hipokratu! Mi, ki smo v 43. plačnem razredu, mi, ki smo v 57. plačnem razredu. Mi, ki smo s. p., in mi, ki delamo za d. o. o. Mi, ki smo »podjemci«, in mi upokojenci. Mi, ki imamo radi Zdenko, in mi, ki je ne maramo.

Kaj je prav?
V demokraciji je prav tisto, o čemer je večina prepričana, da je prav. Je prav, da se uveljavi novela zakona, ki dokazano znižuje standarde našim bolnikom? V tem besedilu se ne bom spraševal o posledicah za nas zdravnike. O tem naj se vsak od nas opredeli sam! Vsi smo odgovorni predvsem bolnikom in šele v drugi vrsti svojemu statusu. Imamo kakšno besedo, ko odločajo, kaj bo z našimi bolniki? Smo zmožni požreti prav vse, da lahko naše fiziološko bitje uspeva iz dneva v dan? Stopiti na ramena drugega, da čez noč držimo nosnice nad vodo?

Kaj je narobe?
Dopustili smo, da kot edini nosilec zdravstvene dejavnosti, v naši lepi domovini celo kazensko odgovoren za napako, nismo za nikogar več relevanten sogovornik. O ključnih vprašanjih se ne znamo pogovoriti za štirimi stenami, se tudi spreti, na koncu pa – kakor v Vatikanu – iz dimnika le bel dim in enotno stališče stroke!

Dopuščamo, da o naših bolnikih odločajo imaginarne interesne skupnosti, kot so razna združenja javnih zdravstvenih zavodov. Dopuščamo, da zakonodajalci eksperimentirajo z zdravstvenim sistemom povsem enako, kot so eksperimentirali 45 let z našim političnim sistemom. Eksperimenti gredo v smer splošno znane šale o Kardelju, ki je tako »uspešno« zdravil kmetovo kravo, da je ta poginila.

Zakaj krave ni zdravil veterinar? Torej zakaj zdravstveno zakonodajo pišejo ljudje, ki imajo še kopico »idej«? Zakaj smo zdravniki izločeni iz priprave zakonodaje na področju, ki ga najbolj poznamo? Je mar sramota, če se odpelješ 80 kilometrov severno od Ljubljane in prepišeš kak zakon? Ali ni po 27 letih že zadosti obljub bolnikom? Najlažje je deklarativno trditi, da si za javno zdravstvo, pomešati vse pojme, ljudem obljubljati raj na zemlji, čez nekaj let, ko se sistem popolnoma sesuje, pa to ni več tvoj problem!

Ali si naši bolniki ne zaslužijo zdravstvenega sistema, v katerem bi sami izbirali, kje se bodo zdravili? Sistema, v katerem bi imeli možnost, da celo doživijo začetek svojega zdravljenja? Sistema brez ločevanja na javne zavode in one druge, no, kako se jim že reče? One privatnike. One družbene zajedavce in pijavke, ki črpajo javni denar.

Mogoče vas zavajam! Zavajam zaradi svojega prepričanja, da smo z enakim finančnim vložkom sposobni postaviti bistveno boljši in pravičnejši zdravstveni sistem. Boljše pogoje za nas – potencialne bolnike, in za nas – izvajalce zdravstvenih storitev.
Mogoče vas, nenamerno, zavajam, ker mi bo zakon osebno škodil. Mogoče bi vas moral zavajati s tem, kako bo zakon škodil vam. Kdo ve?

Mogoče pa vas ne zavajam. Mogoče si bo kdo vzel čas, razmislil, kako globoko smo padli, in se vprašal, kaj lahko naredi, da bo bolje. Poklical kolega, ga povabil v naš Domus in se začel pogovarjati, kaj je absolutno prav in kaj absolutno narobe z našim zdravstvom.

Dr. Matevž Gorenšek, dr. med.
Predsednik odbora za zasebno dejavnost