Mladi zdravniki in zdravstveni delavci po vsej Evropi delajo čez meje vzdržnega, posledice pa so vse pogostejše težave v duševnem zdravju, izgorelost in razmisleki o zapuščanju poklica. "Ne gre zgolj za vtise ali “jamranje”, temveč za jasne, mednarodno primerljive podatke," so poudarile govorke na današnji novinarski konferenci zdravniške zbornice Slovenije. Predstavile so ugotovitve dveh obsežnih evropskih raziskav, ki prvič celostno osvetljujeta delovne pogoje in duševno zdravje zdravnikov ter njun pomen za prihodnost zdravstvenega sistema.
Mladi zdravniki delajo več, počivajo manj, kar ni vzdržno
V raziskavi je sodelovalo 6.165 specializantov iz 26 evropskih držav, med njimi tudi 264 specializantov iz Slovenije (16% vseh). Rezultati kažejo, da mladi zdravniki v Evropi v povprečju delajo 57 ur na teden, kar presega pogodbeno povprečje 40 ur in tudi omejitev Direktive EU o delovnem času, ki znaša 48 ur tedensko. Kar 71 odstotkov sodelujočih presega to mejo, 20 odstotkov jih poroča o več kot 70 delovnih urah tedensko, 10 odstotkov pa celo o več kot 80 urah tedensko.
Slovenski podatki so prav tako zaskrbljujoči. Slovenski specializanti, ki so sodelovali v raziskavi, v povprečju delajo 54 ur na teden, 62 odstotkov jih opravlja 24-urne izmene, v povprečju imajo pet nočnih izmen na mesec, počivajo pa le šest dni mesečno. Skoraj tretjina jih ne izkoristi vsaj štirih tednov letnega dopusta. Kar 92 odstotkov sodelujočih slovenskih specializantov je v zadnjem letu delalo več, kot je predvideno v njihovi pogodbi o zaposlitvi, skoraj polovica teh pa za dodatne ure ni bila plačana.
»Delovni čas bi morali uporabljati kot merljiv kazalnik, ki je tudi neposredno povezan z duševnim zdravjem. To pa ne predstavlja samo spoštovanja delavskih pravic, ampak mora postati prednostna naloga v okviru zagotavljanja kakovosti zdravstvene oskrbe in varnosti bolnikov,« je poudarila asist. dr. Gams Brulc. "Če mladih zdravnikov ne bomo znali zaščititi in zadržati v poklicu, se bo kadrovska kriza le še poglabljala."
Raziskava namreč kaže, da je le četrtina mladih zdravnikov zadovoljna z ravnotežjem med poklicnim in zasebnim življenjem, več kot polovica pa jih je s tem nezadovoljna. Med tistimi, ki delajo več kot 48 ur tedensko, je nezadovoljstvo še izrazitejše.
Posebej ranljiva skupina so zdravnice, ki predstavljajo večino specializantov. Slabo ravnotežje med delom in zasebnim življenjem je dokazano destimulativno za ustvarjanje družine in dolgoročno poglablja neenakosti.
Duševno zdravje zdravstvenih delavcev: tiha epidemija
Alenka Bahovec, dr. med., spec. družinske medicine
(Mladi zdravniki SLovenije), je predstavila
Poročilo MeND, največjo evropsko raziskavo o duševnem zdravju zdravnikov in medicinskih sester, ki jo je izvedel Regionalni urad Svetovne zdravstvene organizacije za Evropo. V raziskavi je sodelovalo več kot 120 tisoč oseb, v končno analizo pa je bilo vključenih 90.171 veljavnih odgovorov iz držav EU, Norveške in Islandije. V raziskavi je sodelovalo tudi 1.316 slovenskih zdravnic in zdravnikov ter 896 medicinskih sester in zdravstvenikov.
Rezultati kažejo, da vsak tretji zdravnik in medicinska sestra poročata o simptomih verjetne depresije ali anksioznosti. Slovenija je pri verjetni depresiji s 37 odstotki na petem mestu med sodelujočimi državami. V primerjavi s splošno populacijo imajo zdravniki in medicinske sestre petkrat večjo možnost za simptome verjetne depresije. Več kot 10 odstotkov sodelujočih je poročalo tudi o mislih na smrt ali samopoškodovanje.
"Težave z duševnim zdravjem niso individualna šibkost, temveč posledica zahtevnih in pogosto neustrezno urejenih delovnih pogojev," je poudarila družinska zdravnica Alenka Bahovec. "Zaščita duševnega zdravja zdravstvenih delavcev ni le etična dolžnost, pač pa pogoj za kakovostno in varno zdravstveno oskrbo bolnikov."
Posebej ranljiva skupina so specializanti. Ti v primerjavi s specialisti poročajo o slabšem počutju, daljšem delovnem času, več izmenah in pogostejši izpostavljenosti nasilju na delovnem mestu. Med vsemi sodelujočimi so bili specializanti najpogosteje na bolniškem dopustu zaradi težav z duševnim zdravjem.
Poročilo WHO prinaša tudi jasna priporočila. Med njimi so ničelna toleranca do ustrahovanja, nadlegovanja in nasilja na delovnem mestu, bolj predvidljivo in fleksibilno izmensko delo, ustrezno upravljanje nadur, zmanjševanje prevelikih delovnih obremenitev, krepitev vodstvenih kompetenc v zdravstvu, dostopna in zaupna podpora na področju duševnega zdravja ter redno spremljanje in poročanje o duševnem zdravju in delovnih pogojih.
Ne gre za pritoževanje, pač pa za odgovornost do družbe
Širši pomen obeh raziskav je v zaključnem razmišljanju osvetlila izr. prof. dr. Maja Rus Makovec, dr. med., spec. psihiatrije, ki je opozorila, da razprava o delovnih pogojih zdravnikov prepogosto zdrsne v napačno smer. "Ne sme biti razumljena kot pritoževanje, temveč kot odgovoren pogovor o tem, kako ohraniti zdravnike zdrave, kompetentne in sposobne dolgoročno opravljati svoje delo. Ljudje nismo dobri, če delamo vedno več, ampak če delamo optimalno," je poudarila.
Opozorila je, da prekomerno delo, neprespanost in kronična utrujenost dokazano zmanjšujejo kognitivne zmožnosti in sposobnost presoje, kar ima neposredne posledice za varnost pacientov. Posebej je izpostavila tudi pomen dobrega vodenja, partnerskih odnosov v zdravstvu ter večje občutljivosti do zdravnic v obdobju materinstva: "Zdravnica, ki je v ključnem življenjskem obdobju slišana in podprta, to večkrat povrne s strokovnostjo, lojalnostjo in dolgoročno predanostjo poklicu. To je korist za celotno družbo."
Poziv odločevalcem in javnosti
Sklepni poudarek konference je bil jasen: vprašanje delovnih pogojev in duševnega zdravja zdravnikov ni interesna tema ene poklicne skupine, temveč temeljno vprašanje vzdržnosti zdravstvenega sistema. "Če želimo, da bodo bolniki tudi v prihodnje imeli dostop do kakovostne in varne zdravstvene oskrbe, moramo poskrbeti za ljudi, ki to oskrbo zagotavljajo. Skrb za zdravnike ni privilegij zdravnikov. Je pogoj za delujoče zdravstvo," zaključujejo sogovornice.
