Prijava

Vsebina, do katere želite dostopati, je na voljo samo prijavljenim uporabnikom. Prijavite se z obstoječim uporabniškim imenom in geslom ali izpolnite obrazec za registracijo.

Pozabljeno geslo

Nazaj na prijavo

Registracija

Potrdi

Nazaj na prijavo

Za pomoč pri prijavi, registraciji ali pozabljenem geslu lahko pokličete g. Kokalja: 01-30-72-172

Oditi ali ne oditi

02.04.2019 15:09
Ob tem stavku se večini zdravnikov misel ustavi ob zdravnikih družinske medicine, ki so kot obliko upora proti vedno težavnejšim razmeram v osnovnem zdravstvu napovedali odhod. Kot so ga poimenovali: »kolektivno odpoved«. Vsi, ki imamo sklenjene pogodbe o delu, vemo, da gre za povsem personificiran akt, ki za vsakega posameznika določa osnovne parametre delovnega razmerja. Torej se mora vsak zdravnik odločati predvsem o sebi in za sebe ter hkrati za svojo družino, če jo ima.
Odločitev je težka, a zdravniki smo pred težke odločitve postavljeni vsak dan – le da večinoma odločamo o ukrepih, ki bodo vplivali na druge ljudi, naše paciente. Pri odločitvah o sebi pa smo podobno občutljivi in ranljivi kot vsi drugi ljudje.
Bolj kot sam akt odpovedi je pomembno, kaj bodo tisti, ki jo bodo dali, s tem dosegli. Nedvomno je, da bodo v stisko spravili najprej sami sebe in svoje družine, potem paciente, za katere so dolgoročno skrbeli, šele nato delodajalce in na koncu – morda – tudi politike. Slednjih njihova opozorila vsaj doslej niso dosegla, hkrati pa so le oni tisti, ki lahko spremenijo položaj. Brezčutno sprejetje splošnega dogovora, ki najbolj obremenjenim zdravnikom nalaga še več dela (za enako plačilo), nepravično »nagrajevanje po delu«, slabo urejen status mladih zdravnikov, onemogočanje statusa svobodnega zdravnika, omejevanje zasebne pobude pri skrajševanju čakalnih dob, nevzdržne obremenitve informacijske tehnologije. Vse našteto in še več bi lahko politiki uredili z enim samim, novim zakonom, ki bi v ospredje res postavil pacienta in njegovo prosto izbiro zdravnika, ne glede, ali ta deluje v javnem zavodu, kot koncesionar ali kot čisti zasebnik, brez pogodbe z ZZZS.
S tem, ko se politika usmerja v urejanje posameznih problematičnih točk, se uspešno izogiba sistemskim spremembam. Sistemskih težav ne moremo reševati lokalno. S pogovori z zdravniki v najbolj glasnih okoljih ne bomo spodbudili mladih zdravnikov, da se bodo odločali za specializacijo iz družinske medicine. Mladi zdravniki so večkrat jasno in glasno povedali, kako si predstavljajo izboljšanje razmer. V nedavnem pismu predsedniku vlade Marjanu Šarcu so napisali:
Ker se je v zadnjih letih vlada lotila zdravstvene reforme predvsem z gašenjem požara z bencinom, Vas lepo prosimo, da s tem ne nadaljujete. Potrebno je:
1) popraviti izjemno škodljive zakone, sprejete v preteklem mandatu vlade (ZZDej in ZZdrS), ki zdravnikom odvzemajo avtonomijo in diskvalificirajo njihovo formalno pridobljeno znanje;
2) popraviti in spremeniti  Splošni dogovor in delovanje monopolne zavarovalnice ZZZS, ki s sistemom birokratskih nadzorov in kazni ter nevarnim neupoštevanjem standardov in normativov kaznuje delavce – vlečne konje v primarnem zdravstvu ter tako posredno škoduje bolnikom, namesto da bi ščitila njihov najvišji interes: dostopno in kakovostno zdravstveno oskrbo, za kar ZZZS tudi vsi plačujemo;
3) vzpostaviti sistem kakovosti in varnosti, ki bo bolnikom omogočal bolj kakovostno in varno zdravstveno oskrbo;
4) urediti položaj zdravnikov v sistemu javnih uslužbencev – tudi če to pomeni izstop zdravnikov iz tega sistema.
Tako razmišljajo mladi zdravniki, tisti, na katere stavimo, da bodo reševali naša življenja in nam pomagali do boljšega zdravja v bližnji prihodnosti. Ponosna sem, da so mladi zdravniki tako odločni in tako profesionalni in dokazujejo, da imamo zdravniki enoten pogled na sedanje stanje našega zdravstvenega sistema. Ne glede na status, starost ali druge okoliščine, ki so za izvajanje našega poslanstva nujno potrebne.
In tudi danes se sprašujem »WWWD« ali kaj bi naredili volkovi. 

Dr. Zdenka Čebašek - Travnik
Predsednica Zdravniške zbornice Slovenije