»V urgentni medicini je minljivost evidentna vsak dan, saj je vsak dan opomnik, da zdaj si, čez eno uro pa te mogoče ne bo več. Urgenca je v nekem pogledu surov odsev življenja. Umiranje, življenje, smrt in trpljenje se tičejo vseh nas in nihče temu ne bo ubežal,« pred svetovnim dnevom paliativne in hospic oskrbe pravi doc. dr. Gregor Prosen, specialist družinske in urgentne medicine ter vodja delovne skupine za promocijo paliativnega zdravljenja pri Zdravniški zbornici.
Kot opozarja, se zaradi staranja prebivalstva na urgenci vse pogosteje srečujejo s krhkimi bolniki, s številnimi hudimi kroničnimi boleznimi: »Moraš biti tenkočuten, si vzeti čas in se pogovoriti z bolniki in njihovimi svojci. Ni pravično, da se o življenju in smrti začnemo pogovarjati šele na urgenci. Obravnava neozdravljivo bolnih bi morala biti bolj celostna.«
Na enoti, kjer nimajo poškodovanih in so pacienti, ki so triažirani rumeno in navzgor, je mediana starosti 72 let. 26 % jih je starih od 70 do 80 let, 7 % pa je starejših od 90 let.
»Razmišljam tudi o tem, kaj bo z mano, ko bom potreboval to pomoč. Ob kadrovskem primanjkljaju in vseh teh normah, vsak zdravnik sanira svoj akutni problem, ampak rdečo nit smo nekako izgubili. To rdečo nit je treba vrniti na piedestal medicine in akutne stvari reševati ob tem, ne namesto tega.«
