Maja Klarendić, dr. med., iz Združenja nevrologov Slovenije, se je ob mednarodnem dnevu starejših pogovarjala s strokovnjaki o tem, zakaj se ljudje staramo tako različno in kaj vpliva na kakovost starosti. »Nekdo pri 70. letu lahko teče maraton in piše pesmi, njegov sošolec iz gimnazije pa je že več let v domu za starejše z globoko demenco in nikogar ne prepozna,« pravi prof. dr. Zvezdan Pirtošek, dr. med., z Nevrološke klinike UKC Ljubljana.
V začetku leta je bilo pri nas dobrih 480.000 oziroma 22,5 % odstotka prebivalcev starih 65 let ali več. To je približno dvakrat toliko kot leta 1991. Leta 2100 pa naj bi ta starostna skupina predstavljala kar tretjino prebivalstva.
»Čeprav je staranje povsem naraven proces, o njem pogosto razmišljamo kot o nečem slabem,« ugotavlja Sir Paul Nurse, Nobelov nagrajenec za fiziologijo ali medicino.
»Pokazalo se je, da ljudje, ki so v srednjem obdobju življenja in imajo neko predstavo, kako se spodobi biti star – lahko imaš malo revme, sladkorna se tudi kar spodobi in ni dobro, da si prav preveč vesel – so imeli krajše življenjsko obdobje,« poudarja prof. dr. Zvezdan Pirtošek.
Kako smo videti in kako se počutimo, je odvisno od kopice dejavnikov, opominja prof. dr. Uroš Ahčan, s Kirurške klinike UKC Ljubljana: »Od telesne aktivnosti, do socialne mreže, ki jo imamo … Vse to nam dela lepo, kakovostno starost.«
Maja Klarendić, dr. med., z Združenja nevrologov Slovenije, ki se je ob mednarodnem dnevu starejših pogovarjala z omenjenimi strokovnjaki, s prof. dr. Gregorjem Majdičem, rektorjem Univerze v Ljubljani in predsednico republike, dr. Natašo Pirc Musar, dodaja: »Staranje je ena redkih stvari, ki nam je vsem skupna. Pa vendar živimo, kot da je starost še daleč, skušano se ji izogniti ali jo vsaj preložiti. Trg je poln priročnikov o tem, kako vzgojiti otroke v dobre odrasle. Mi pa smo se vprašali nekaj drugega: Kako vzgojiti sebe — in kako graditi družbo, v kateri bo nekoč lepo biti star?«
