V Mariboru smo v zadnjem desetletju zgradili urgentni center, za katerega smo prepričani, da predstavlja najbolj razvit in celovito delujoč model sodobne urgentne medicine v Sloveniji. Zgradili smo strokovno močno ekipo specialistov urgentne medicine, medicinskih sester in drugih sodelavcev ter sistem, v katerem lahko kritično bolan ali poškodovan človek od prve minute prejme sodobno, celovito in strokovno obravnavo na enem mestu. V nastanek so bila vložena leta dela, izobraževanja, odrekanja in vztrajanja ljudi, ki so verjeli, da si Maribor zasluži sodobno urgentno medicino.
Prav zato odstop predstojnika Urgentnega centra doc. dr. Gregorja Prosena razumemo kot dogodek, ki ga ni mogoče preprosto prezreti ali odpraviti z imenovanjem njegovega naslednika. Po letih opozarjanja na težave sistema je to znak, da je bilo doseženo nekaj, kar bi moralo resno zaskrbeti vse, ki odločajo o prihodnosti zdravstva v Mariboru in Sloveniji.
Zahtevamo, da dogajanje ne postane še ena politična zgodba, v kateri se bodo iskali krivci na eni ali drugi strani. Gre za bistveno pomembnejše vprašanje: ali želimo v Mariboru in Sloveniji tudi v prihodnje sodobno urgentno medicino?
Zaposleni v Urgentnem centru vsak dan vidimo posledice težav zdravstvenega sistema na mestu, kjer se te na koncu vedno srečajo – na urgenci. Urgentni center je odprt ves čas. Ko drugje v sistemu ni rešitve, bolnik konča pri nas. Tako Urgentni center vse pogosteje ni več samo vstopna točka v bolnišnično zdravljenje. Postaja tudi prostor večurne in v nekaterih primerih večdnevne oskrbe bolnikov, katerih urgentna obravnava je že zaključena, vendar zanje ni zagotovljene ustrezne nadaljnje poti. Vsak bolnik, ki ostane v prostorih urgence bistveno dlje, kot bi bilo medicinsko potrebno, potrebuje zdravstveno nego, zdravniške kontrole, terapijo, diagnostiko in nadzor. Medicinske sestre in zdravniki, ki bi morali biti na voljo novim življenjsko ogroženim bolnikom, tako hkrati skrbimo za bolnike, ki bi že morali biti na ustreznem bolnišničnem oddelku ali obravnavani v drugi, za njihov problem primernejši obliki zdravstvene ali socialne oskrbe. Posledica so prenatrpanost, daljše čakalne dobe ter nezadovoljstvo bolnikov in njihovih svojcev. Toda gneča na urgenci ne nastaja zato, ker bi zdravniki, medicinske sestre in drugi zaposleni delali premalo. Nastaja zato, ker vse manjše število preobremenjenih ljudi rešuje vedno več nalog in problemov, ki bi jih morali reševati drugi deli zdravstvenega in socialnega sistema. Nastaja tudi zato, ker število bolniških postelj že leta ne sledi potrebam.
Bolnike zato prosimo za razumevanje. Ko čakate, se za vrati urgence pogosto odvijajo obravnave, ki jih iz čakalnice ne morete videti: oživljanje, zdravljenje sepse, srčnega infarkta, možganske kapi, hudih poškodb, dihalne odpovedi in številnih drugih stanj, pri katerih lahko nekaj minut odloča o življenju. Medtem pa bolnikom, čakajočim na sprejem, delimo še hrano in jih higiensko urejamo.
Dela urgentne medicine ni mogoče meriti zgolj v številu pregledanih bolnikov ali opravljenih posegov. Naš rezultat so tudi pravočasno prepoznane nevarne bolezni, pravilno postavljene diagnoze, preprečene katastrofe in, navsezadnje, rešena življenja. Urgentna medicina danes pomeni mnogo več kot triažo in odločitev, na kateri oddelek naj bolnik odide. Za takšno medicino potrebujemo usposobljene ljudi, opremo, ustrezno organizacijo, dovolj časa in strokovno avtonomijo. Sodobne urgentne medicine ni mogoče zagotavljati samo z entuziazmom zaposlenih. Zato ne pristajamo na očitke vodstva, da pregledamo premalo bolnikov in smo premalo obremenjeni. Obravnava bolnikov se ne meri v številkah, temveč v zahtevnosti. Vsak kritično bolan si zasluži ustrezno oskrbo in zdravnika, ki se mu lahko posveti v celoti.
Težava pa ni samo število zaposlenih, ampak tudi organizacija dela, razporejanje kadra ter zahteve in postopki, ki ne sledijo vedno potrebam sodobne urgentne medicine. Zaradi tega se obravnave podaljšujejo, sprejemi bolnikov na oddelke otežujejo, zaposleni pa imamo vse manj možnosti, da bi delali tako, kot smo bili izobraženi in kot od nas zahtevajo standardi stroke. Pogoj negativnega testa na gripo ali SARS-CoV-2 sredi poletja je le eden od primerov nesmiselnih zahtev, ki podaljšujejo obravnavo in so žaljive tako do stroke kot do bolnikov. Boleče je tudi nerazumevanje dejstva, da kritično bolnega ni mogoče enako kakovostno obravnavati ne glede na to, kateri zdravnik ga obravnava. Specialist urgentne medicine je posebej usposobljen za hitro prepoznavo, stabilizacijo in celovito zdravljenje življenje ogrožujočih stanj, zato njegove vloge pri obravnavi kritično bolnega ni mogoče preprosto nadomestiti z zdravnikom druge specialnosti ali specializantom. Hkrati pa smo specialisti urgentne medicine v sedanji organizaciji dela primorani obravnavati tudi velik delež neakutnih bolnikov, čeprav bi lahko del teh obravnav na ustreznih deloviščih varno in strokovno prevzeli specializanti ali specialisti drugih strok v okviru svojih kompetenc. Namesto da bi organizacija dela različne profile zdravnikov smiselno razporedila glede na njihovo usposobljenost in potrebe bolnikov, se breme večine obravnav prelaga na specialiste urgentne medicine. Prav nepripravljenost za takšno vključevanje drugih strok in racionalnejšo razporeditev kadra je eden ključnih razlogov za sedanjo kadrovsko in strokovno nevzdržnost razmer.
V odnosu do zaposlenih smo bili v preteklosti deležni ravnanj in komunikacije, ki smo jih doživljali kot posmehljive, omalovažujoče in ponižujoče. Ko smo opozarjali na svoje delovne pogoje, odgovornost in pravice, nismo vedno dobili občutka, da so naši argumenti slišani in obravnavani z resnostjo, ki bi jo pričakovali v stroki, katere temelj bi moralo biti medsebojno strokovno spoštovanje. Prišli smo celo do točke, ko smo bili za uveljavljanje svojih pravic prisiljeni poiskati pravno pomoč. Zaradi pomanjkanja kadra je predstojnik mesečno opravil več kot sedem nočnih izmen. Poleg svojega rednega dela in predstojniških zadolžitev. Tega ne pišemo zaradi osebnega obračunavanja ali iskanja krivcev, ampak zato, ker odnos do zaposlenih neposredno vpliva na to, ali bodo ljudje v takšnem okolju še želeli ostati.
Zdravstvenega sistema namreč ne sestavljajo stavbe, pravilniki in organizacijske sheme. Sestavljajo ga ljudje. Če strokovno usposobljeni ljudje dobijo občutek, da njihov glas nima teže, da morajo za osnovno spoštovanje in uveljavljanje svojih pravic vedno znova dokazovati svojo vrednost, potem prej ali slej začnejo iskati okolje, kjer bo njihovo delo cenjeno drugače. In prav to ogroža prihodnost Urgentnega centra. Ljudje, ki smo izbrali urgentno medicino, nismo izbrali lahkega poklica. Sprejeli smo nočno delo, vikende, praznike, nepredvidljivost in veliko odgovornost. Toda eden glavnih razlogov, zaradi katerih ljudje pri tem delu vztrajamo, je možnost strokovnega razvoja in občutek, da lahko bolniku v njegovih najtežjih trenutkih ponudimo medicino na najvišji možni ravni. Če nam sistem tega ne omogoča, bodo ljudje odhajali. In ljudje odhajajo. Za zdravnika specialista urgentne medicine, medicinsko sestro ali drugega izkušenega zdravstvenega delavca odhod iz Urgentnega centra ne pomeni, da drugje ne bo našel dela. Pogosto pomeni prav nasprotno: možnost dela v bolj predvidljivih in manj obremenjujočih razmerah. Zato odhod izkušenega sodelavca ni izguba zanj, ampak je izguba za Urgentni center, UKC Maribor in prebivalce Maribora ter celotne severovzhodne Slovenije.
Enako jasno želimo opozoriti na položaj medicinskih sester, zdravstvenih tehnikov in drugih sodelavcev. Brez njih urgentni center ne obstaja. Njihova kadrovska stiska, obremenjenost in odgovornost so sestavni del istega problema.
Od države pričakujemo jasen odgovor in akcijo. Ministrstvo za zdravje mora jasno odgovoriti in pokazati: ali želi Slovenija sodobno urgentno medicino in sodobno obravnavo kritično bolnega in poškodovanega človeka? Če je odgovor da, mora država zanjo zagotoviti pogoje. Danes. Sodobno urgentno medicino je treba ustrezno organizirati, kadrovsko zagotoviti in financirati.
Položaj specialistov urgentne medicine ter medicinskih sester in drugih zaposlenih v urgentnih centrih mora biti urejen tako, da bo odražal zahtevnost, odgovornost in pogoje našega dela. Urgentni center mora biti delovišče, na katerem bodo ljudje želeli ostati, se strokovno razvijati in graditi kariero – ne pa delovišče, iz katerega bodo najbolj izkušeni iskali izhod. Kjer zdravniki, zaradi pomanjkanja finančnih sredstev oddelka, nimamo niti možnosti izobraževanj. Potrebujemo jasno odločitev, kaj država pričakuje od urgentnih centrov, katere bolnike naj obravnavajo, s kakšnim kadrom, s kakšnimi kapacitetami in pod kakšnimi pogoji. Predvsem pa potrebujemo odločitev, ali želimo urgentno medicino kot sodobno medicinsko stroko razvijati ali jo bomo postopoma skrčili na gašenje problemov preostalega zdravstvenega sistema. In če je odločitev za urgentno medicino, potem je čas, da se prisluhne tistim, ki jo dejansko izvajamo.
V Mariboru smo dokazali, da je mogoče zgraditi sodoben model urgentne medicine. Imamo znanje. Imamo izkušnje. Imamo ljudi, ki želijo zdraviti kritično bolne in poškodovane paciente na ravni sodobne evropske medicine. Toda tudi njihova pripravljenost ni neomejena. To pismo ni grožnja ali iskanje krivca. Odstop Gregorja Prosena je treba razumeti kot skrajni rob. Je opozorilo, da se lahko nekaj, kar smo v Mariboru gradili več kot desetletje, začne razgrajevati bistveno hitreje, kot je bilo zgrajeno.
Podpisani zdravniki specialisti Urgentnega centra UKC Maribor, po abecednem vrstnem redu:
Tina Balog Kotnik, dr. med., spec. urg. med. in spl. krg.
Ana Bogataj, dr. med., spec. urg. med.
Klemen Breznik, dr. med., spec. urg. med.
Barbara Furman Mlinšek, dr. med., spec. urg. med.
Jasmina Golc, dr. med., spec. urg. med.
Nejc Gorenjak, dr. med., spec. urg. med.
Andrej Hohnec, dr. med., spec. urg. med.
Maša Kocbek Ramšak, dr. med., spec. urg. med.
Metin Omerović, dr. med., spec. urg. med.
Aja Pajnik Snoj, dr. med., spec. urg. med.
Rok Petrovčič, dr. med., spec. urg. med.
Ana Podlesnik, dr. med., spec. urg. med.
Dragana Stojnić, dr. med., spec. urg. med.
Maša Strojnik, dr. med., spec. urg. med.
prof. dr. Matej Strnad, dr. med., spec. druž. in urg. med.
Aleks Šuštar, dr. med., spec. urg. med., FEBEM
Primož Valher, dr. med., spec. urg. med.
Jerica Založnik Djordjević, dr. med., spec. urg. med.
Maribor, 27. 9. 2026
