»V pro bono ambulantah se dogaja ta prava medicina, kjer ni finančnih okvirov, kjer ni omejitev zavarovalnice. Tako, kot smo jo videli kot študenti, idealistično, da delaš samo po etiki, človečnosti in strokovnih priporočilih,« pravijo zdravniki, ki prostovoljno pomagajo ljudem brez zdravstvenega zavarovanja. Pro bono ambulante so svoja vrata odpirale v času socialnih stisk, kot začasne rešitve, a so ostale nepogrešljive vse do danes.
Najdaljšo zgodovino ima ljubljanska pro bono ambulanta, pred dobrima dvema desetletjema jo je ustanovil dr. Aleksander Doplihar. Na njegovo pobudo oziroma z njegovo pomočjo pa so se nato odpirale še na drugih koncih Slovenije.
V podkastu Zdravniške zgodbe je prim. doc. dr. Nena Kopčavar Guček, specialistka splošne medicine in vodja pro bono ambulante Ljubljana gostila prim. doc. dr. Vojka Kaniča, specialista vaskularne in interne medicine in vodjo pro
bono ambulante Karitas, prim. Stanislava Mahneta, specialista splošne kirurgije in vodjo Pro bono ambulante Koper ter Ando Perdan, specialistko splošne medicine iz Fajdigove pro bono ambulante Kranj. »Skrita želja vseh nas je,
da bi pokrili še tisti manjkajoči del Slovenije, to je jugovzhodna regija,« poudarja prim. doc. dr. Guček.
Kot pravijo, se je struktura pacientov, ki iščejo pomoč v teh ambulantah, sčasoma spremenila. »Pred leti je bilo več ljudi brez zdravstvenega zavarovanja, brez plačanih prispevkov, pa propadli obrtniki in tako naprej, to je bilo približno
polovica Slovencev, pol tujcev. Zdaj zadnja leta je naših državljanov 45 odstotkov, ostalo so tujci, vsi mogoči začasni delavci, migranti, Ukrajinci,« opaža prim. Stanislav Mahne.
Beseda je tekla tudi o tem, kdo jim nudi prostore, kje opravljajo preiskave, kje dobijo zdravila in medicinske pripomočke, kakšen je odnos države do teh bolnikov in ambulant ter predvsem, kaj jih žene, da svoj čas namenjajo prostovoljnemu
delu. »To zadovoljstvo, da pomagaš nekomu in ti ljudje znajo to ceniti, zelo znajo ceniti, « pravi prim. Mahne. »Kljub temu, da imamo zdaj res manj pacientov, je še zmeraj velika motivacija tudi ta pomoč na daljavo. Zdaj
grejo študentje medicine v Kenijo z našimi zdravili oziroma zdravili naših ljudi, ki nam jih nosijo. Tudi to te drži in te ambulante imajo smisel,« pripoveduje Anda Perdan.
»Tisti, ki da, dobi v resnici več, kot pa tisti, ki prejme. Hvalisavo bi bilo, da bi rekel ta hvaležnost bolnikov, ampak v resnici nas to žene naprej, ko vidiš, da so ljudje zadovoljni. Mislim, da smo se v resnici zato tudi odločili
za ta poklic
,« dodaja prim. doc. dr. Kanič.
