Novice in obvestila

Zavzemanje za čisto in zdravo okolje je postalo ena pomembnejših nalog zdravnikov, saj onesnaženo okolje dokazano povečuje tveganje za nastanek in razvoj številnih bolezni. Naša poklicna odgovornost se zato ne konča na vratih ambulante, temveč sega tudi v okolje, v katerem živimo. Prav v domačem okolju zdravniki najbolje poznamo razmere, prebivalci pa nas pogosto prepoznavajo kot pomembne in verodostojne zaveznike. 
Kljub temu se številni zdravniki takšnemu delovanju izogibajo. Takšno delo je zahtevno, časovno potratno in prostovoljno, večinoma poteka zunaj rednega delovnega časa in zdravnika skoraj neizogibno pripelje v spor z interesi tistih, ki imajo od onesnaževanja gospodarsko ali politično korist. Še zahtevnejše je sodelovanje s strokovnjaki, uradniki, politiki in drugimi odločevalci, ki zaradi navzkrižij interesov, finančne odvisnosti ali povezanosti z industrijo zmanjšujejo pomen zdravstvenih tveganj. Tudi nekateri novinarji zaradi pomanjkanja znanja, uredniških pritiskov ali finančne odvisnosti nekritično povzemajo sporočila industrije in diskreditirajo tiste, ki opozarjajo na nevarnosti.

S podobnimi pritiski so se v preteklosti že srečali zdravniki, ki so zastavili svoje strokovno ime, se uprli lokalnim onesnaževalcem in podprli prebivalce pri obrambi njihovega zdravja. Med najbolj prepoznavnimi je zdravnica iz Anhovega Nevenka Mlinar, ki že leta opozarja na posledice onesnaževanja z azbestom in tveganja zaradi izpustov cementarne Alpacem pri sosežiganju odpadkov. Zaradi svojega delovanja je bila izpostavljena obrekovanju, grožnjam in celo sodnemu postopku.

Sam tako hudih pritiskov nisem doživel, sem pa način delovanja interesnih skupin spoznal pred približno desetimi leti ob aferi z nedovoljenimi sredstvi v čebelarstvu. Takrat sem opozoril, da medu, pridelanega z ilegalno izdelanim veterinarskim pripravkom, ki je vseboval nedovoljene pesticide, nečistoče in organska topila, zaradi previdnostnega načela ne moremo priporočati za uživanje, zlasti ne otrokom. Ni šlo le za prisotnost in izmerjene koncentracije posameznih snovi, temveč tudi za nejasen izvor pripravka, nenadzorovano uporabo in nepredvidljivo mešanico kemičnih spojin. Zaradi te izjave sem bil povabljen v radijske in televizijske oddaje. Naivno sem pričakoval strokoven pogovor in podporo načelu, da hrana, pridelana s prepovedanimi sredstvi, ne sme priti na naše krožnike. Namesto tega so me voditelji spraševali, zakaj to sploh govorim, kaj imam za bregom in ali želim škodovati slovenskim čebelarjem. Še bolj sta me presenetila pokroviteljski in nestrpen odnos takratnega direktorja Uprave za varno hrano ter toksikologinje NIJZ. To je bil zame hladen tuš in spoznanje, da institucije, od katerih pričakujemo zaščito javnega zdravja, te vloge ne opravijo vedno. Sledili so jeza in grožnje dela čebelarjev, policijsko zaslišanje o mojih motivih ter pojasnjevanje strokovnega stališča na seji delovnega telesa Državnega zbora. Tedaj sem spoznal, da najnevarnejši nasprotniki niso nujno neposredni onesnaževalci ali uporabniki prepovedanih sredstev. To so lahko strokovnjaki javnih institucij, ki svoje znanje in avtoriteto uporabijo za zmanjševanje pomena tveganj ter obrambo gospodarskih ali političnih interesov. Prav zaradi strokovne avtoritete lahko javnost prepričajo, da problem ni pomemben ali pa da tisti, ki nanj opozarja, pretirava. Država se je takrat odločila, da medu ne bo umaknila iz uporabe, temveč ga je po šolah celo promovirala v okviru slovenskega zajtrka. Po mojem mnenju je prav neustrezno ukrepanje države prispevalo k temu, da se je afera leta 2025 ponovila. Inšpektorji so znova odkrili več ton medu, pridelanega z enakimi prepovedanimi sredstvi, tokrat pri čebelarju z ekološkim certifikatom, ki ga je prodajal tudi vrtcem in šolam. Če kršitve relativiziramo, namesto da bi zaščitili potrošnike in odgovorne pridelovalce hrane, ustvarimo razmere, v katerih se zlorabe ponavljajo. Sam sem imel srečo, da me je vodstvo UKC Ljubljana (UKCL) pri tej temi odločno podprlo. Ta izkušnja me je naučila, da zdravniki pri varovanju okolja, vode in hrane ne smemo ostati sami ter da moramo vztrajati in se ne ukloniti pritiskom. 

Po tem dogodku so se na Center za klinično toksikologijo in farmakologijo Interne klinike UKCL vse pogosteje obračali predstavniki civilnih iniciativ in posamezniki, ki so potrebovali strokovno razlago zdravstvenih tveganj ali javno podporo. Iz teh izkušenj je zraslo spoznanje, da moramo zdravniki nastopati organizirano. Zato sem se pridružil Metodi Dodič Fikfak, Nevenki Mlinar, Marini Praprotnik in Ani Mavrič; skupaj smo leta 2021 pri Zdravniški zbornici Slovenije (ZZS) ustanovili Delovno skupino za spremljanje, opozarjanje in ozaveščanje o nevarnostih onesnaženega okolja za zdravje. V delovni skupini pripravljamo dopise ministrom, poslancem in uradnikom na ministrstvih in v drugih službah, pripombe k zakonom in uredbam, tiskovne konference, pisma in izjave za javnost. Sodelujemo na sejah delovnih teles Državnega zbora in Državnega sveta ter na sestankih s pristojnimi uradniki in mednarodnimi predstavniki. Pri tem nam pomembno pomagajo vodstvo, pravna služba in služba ZZS za odnose z javnostmi.

Do sedaj smo največ časa in energije namenili nasprotovanju sosežiganja odpadkov v Salonitu Anhovo, zdaj Alpacemu. Zavzemali smo se za opustitev sosežiganja ali vsaj za izenačitev pogojev za sežigalnice in cementarne, saj so bile pri sosežiganju odpadkov v cementarnah dovoljene večkrat višje emisije nekaterih onesnaževal. Opustitve še nismo dosegli, smo pa s svojim delovanjem prispevali k preprečitvi skoraj že odobrenega povečanja obsega sosežiganja. Dolgoletna prizadevanja civilnih iniciativ, zdravnikov, pravnikov in drugih strokovnjakov so namreč leta 2024 pripeljala do spremembe Zakona o varstvu okolja. Zakon zdaj za sosežigalnice oziroma cementarne določa strožje mejne vrednosti emisij in zahteva polurne meritve za boljši nadzor kratkotrajnih prekoračitev. Ta sprememba ni pomembna le za občino Kanal ob Soči, temveč sistemsko krepi varovanje zdravja in okolja po vsej Sloveniji.

Pripravili smo tudi strokovno utemeljeno nasprotovanje hidravličnemu lomljenju v Petišovcih in ga poslali poslancem, pristojnim ministrstvom ter vladi; Slovenija je projekt pozneje zavrnila. Sodelovali smo s civilnimi iniciativami v Škofji Loki in Ilirski Bistrici, kjer prebivalci opozarjajo na izpuste formaldehida iz industrijskih obratov. Nasprotovali smo tudi izpostavljanju otrok ogljikovemu monoksidu na drsališču v Zalogu v Ljubljani, kjer so v zaprti dvorani za šolske tečaje uporabljali dizelsko rolbo, na drsališču za profesionalce v Tivoliju pa električno. Povezujemo se tudi s številnimi okoljskimi organizacijami in civilnimi iniciativami po Sloveniji. Menimo, da je dobrodošlo, če pobudo prevzamejo zdravniki iz prizadetega okolja, saj ga najbolj poznajo. Le z združevanjem znanja in moči lahko dosežemo uspeh.

Med sedanjimi izzivi sta načrtovana sežigalnica v Ljubljani in gradnja kanalizacijskega kanala C0 čez vodonosnik Ljubljanskega polja. 
Energetika Ljubljana, katere večinska posredna lastnica je Mestna občina Ljubljana (MOL), načrtuje sežigalnico na območju Viča oziroma Barja. V njej ne bi sežigali le odpadkov z območja Ljubljane, temveč tudi odpadke iz osrednjeslovenske, gorenjske, goriške, obalno-kraške, primorsko-notranjske, posavske in zasavske statistične regije ter statistične regije jugovzhodna Slovenija – torej z območja, kjer živi približno 1,35 milijona prebivalcev Slovenije. Ljubljanska kotlina je zaradi goste poselitve, slabe prevetrenosti in pogostih temperaturnih obratov izrazito neprimerna za sežigalnico. V hladnih mesecih bi se strupena in rakotvorna onesnaževala kopičila nad mestom in okolico, izpusti pa nastajajo tudi pri najsodobnejših napravah, saj povsem čiste sežigalnice ni. Sežiganje je poleg tega drag in dolgoročno tvegan način ravnanja z odpadki, ki bo zaradi strožjih evropskih zahtev glede kakovosti zraka in vključevanja v trgovanje z emisijami CO₂ postajal še dražji. Pri sprejemanju uredbe o sežiganju odpadkov je naša delovna skupina dosegla, da se pri izbiri lokacije upoštevajo geografske in meteorološke razmere ter gostota poselitve. Žal jih je prejšnja vlada v končni uredbi nizko ovrednotila, da je njihov pomen skoraj izničila. Tudi vodstvo MOL skuša zmanjšati težo naših pomislekov o projektu. Na letošnji javni razpravi v Kinu Šiška ni omogočilo uravnoteženega strokovnega dialoga, temveč je omejilo predstavitev naših stališč in jih obravnavalo pokroviteljsko. Tudi v občinskem brezplačniku so projekt predstavili enostransko in promocijsko. 
Gradnji sežigalnice odpadkov odločno nasprotujejo tudi zdravniki UKCL. Strokovni svet UKCL je na našo pobudo že leta 2024 opozoril ministrstvo, da bi sežiganje odpadkov škodljivo vplivalo na zdravje prebivalcev (03-78/24). Od Vlade Republike Slovenije in pristojnega ministrstva pričakujemo, da koncesije za projekt na takšni lokaciji ne bosta podelila.
Člani delovne skupine aktivno nasprotujemo tudi gradnji kanalizacijskega kanala C0. Tak poseg bi trajno povečal tveganje za kemično onesnaženje pitne vode za več sto tisoč prebivalcev. Kako težko je sanirati onesnaženje podtalnice, kaže primer vodarne Hrastje na Ljubljanskem polju, kjer so zaradi tetrakloroetena nekateri vodnjaki zaprti že tretje leto, izvora onesnaženja pa še vedno niso odkrili. Če bi zaradi puščanja kanala C0 prišlo do podobnega dogodka pri večji vodarni Kleče, bi bile posledice nepredstavljivo hujše.
Ljubljanski župan je decembra lani na parlamentarni preiskovalni komisiji in aprila letos v oddaji Odmevi na RTV Slovenija zatrjeval, da je bila za kanal C0 opravljena presoja vplivov na okolje ter da je bila zaščitna betonska kineta vgrajena skladno s študijo Geološkega zavoda Slovenije. MOL smo zaprosili za to presojo vplivov na okolje in dokumentacijo o kineti. Izkazalo se je, da MOL s takšno presojo sploh ne razpolaga, dokumentacije o kineti pa ne želi razkriti, ker naj bi bila poslovna skrivnost. Ker gre za dokumente, ki so nedvomno v javnem interesu, smo se s podporo ZZS obrnili na Informacijskega pooblaščenca. Na dokumente MOL čakamo že tri mesece, zato se upravičeno sprašujemo, ali z njimi sploh razpolaga. 

Na koncu se vračam k hrani. Pravkar smo oddali pismo bralcev, v katerem smo opozorili na pomanjkljivo poročanje časopisa Delo o raziskavi organizacije PAN Europe o ostankih pesticidov v jagodah iz enajstih držav Evropske unije. V članku so podrobno navedli podatke o pesticidih v vzorcih iz evropskih držav, niso pa niti omenili Slovenije, kaj šele predstavili podatke o rezultatih testiranja slovenskih vzorcev. V raziskavo sta bila vključena dva vzorca konvencionalno pridelanih slovenskih jagod s Štajerske, eden neposredno od lokalnega pridelovalca in drugi iz lokalne trgovine. Vsebovala sta šest oziroma osem različnih ostankov pesticidov, kar je s povprečno sedmimi pomenilo najvišje povprečje med vzorci iz vseh sodelujočih držav. Tudi seštevka koncentracij vseh ostankov pesticidov sta bila najvišji in drugi najvišji med 41 analiziranimi vzorci. Izpustitev za domače bralce ključnih podatkov ni nepomembna novinarska ali uredniška napaka, saj ustvarja nepopolno in izkrivljeno predstavo o obremenjenosti slovenskih jagod oziroma sadja z ostanki pesticidov.

Dobro utemeljeno in neodvisno strokovno mnenje zdravnikov lahko razkrije manipulacije, okrepi civilne iniciative in pomaga tudi uradnikom, novinarjem ter sodnikom, ki želijo ravnati odgovorno, a so izpostavljeni političnim ali gospodarskim pritiskom. Ko zdravniki javno opozorimo na nevarnost, pritegnemo tudi dotlej nezainteresirano javnost in odločevalcem sporočimo, da spremljamo njihove odločitve in da bodo morali zanje prevzeti strokovno in javno odgovornost. Že zavest, da je njihovo delo pod budnim očesom zdravnikov in javnosti, lahko pomembno vpliva na kakovost in pravilnost odločanja. Nastopi in odzivi župana ter drugih predstavnikov MOL kažejo, da jih motijo naše vztrajanje pri zahtevah po odgovorih, javno opozarjanje na težave in nepopustljivost. Naša moč je namreč v strokovni neodvisnosti: nismo vezani na interese industrije ali dnevne politike.

Veseli nas, da narašča število kolegov, ki so pripravljeni svoj prosti čas nameniti pisanju, javnim nastopom in drugim dejavnostim za zaščito okolja in zdravja. Posebej cenimo podporo sedanjega in prejšnjih vodstev ZZS, njene skupščine ter oddelkov za pravne zadeve in odnose z javnostmi. Takšno delovanje krepi zaupanje prebivalcev v zdravništvo in ugled ZZS.

Zavzemanje za zdravo okolje ni politično dejanje, temveč nadaljevanje naše klinične in preventivne odgovornosti. Če vemo, da onesnaženje v našem okolju škoduje zdravju, ne smemo čakati, da spregovorijo drugi. Naša dolžnost je, da spregovorimo, saj zdravniški molk koristi onesnaževalcem, ne ljudem.


--------------------------------------------
Izr. prof. dr. Miran Brvar, dr. med., vodja Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo Interne klinike UKC Ljubljana, predsednik Sekcije za klinično toksikologijo pri Slovenskem zdravniškem društvu in član Delovne skupine za spremljanje, opozarjanje in ozaveščanje o nevarnostih onesnaženega okolja za zdravje pri Zdravniški zbornici Slovenije