Na željo interventnih radiologov UKC Maribor v celoti objavljamo njihov zapis:
Šest ključnih vprašanj, ki bi jih moral zastaviti vsak kredibilen in odgovoren novinar vodstvu UKC Maribor – pa jih doslej ni!
V javnosti smo bili priča številnim izjavam in interpretacijam glede dogajanja v UKC Maribor. Presenetljivo pa je, da razprava skoraj v celoti temelji na enostranskih pojasnilih, medtem ko nekatera ključna vprašanja ostajajo brez odgovorov.
To odpira dve legitimni vprašanji:
Zakaj teh vprašanj doslej ni zastavil nihče? In komu koristi, da odgovori nanje ostajajo neznani?
Vloga novinarstva ni zgolj prenašanje izjav institucij, temveč kritično preverjanje dejstev, enakopravna obravnava vseh strani in zastavljanje vprašanj, ki so v javnem interesu.
1. Ali je javna diskreditacija zaposlenih postala sprejemljiva praksa?
Ali vodstvo UKC Maribor meni, da je javno izpostavljanje in negativno komentiranje zaposlenih, ki zaradi delovnih razmer, odnosov ali drugih razlogov podajo odpoved, primeren način komuniciranja z javnostjo?
Ali vodstvo UKC Maribor enako ravna tudi v vseh drugih primerih odhoda zaposlenih – zdravnikov, medicinskih sester, kuharjev, fizioterapevtov, učiteljev, trgovcev, novinarjev ali drugih poklicev – ali pa gre za selektivno prakso?
Če gre za selektivno prakso, po katerih objektivnih kriterijih se vodstvo UKC Maribor odloča, kdaj se posameznika javno izpostavi in kdaj ne?
2. Ali so višji plačni razredi izjema ali ustaljena zakonita praksa?
Ali v UKC Maribor oziroma v Republiki Sloveniji obstajajo zdravstveni delavci, ki so v skladu z veljavno zakonodajo prejeli višji plačni razred od izhodiščnega?
Če obstajajo:
• koliko jih je,
• na kateri pravni podlagi so višji plačni razredi odobreni,
• ali je bila praksa uporabljena enotno in pod enakimi pogoji,
• ter zakaj v teh primerih ni bilo javnih polemik, diskreditacij ali dvomov o zakonitosti njihovega položaja?
3. Ali plačilo po opravljeni storitvi že obstaja tudi pri drugih zdravstvenih delavcih?
Ali v UKC Maribor oziroma v Republiki Sloveniji obstajajo zdravstveni delavci, ki za del svojega dela prejemajo plačilo po opravljeni storitvi?
Če obstajajo:
• koliko jih je,
• katere profile predstavljajo,
• na kakšni pravni podlagi delujejo,
• in zakaj njihovo delo nikoli ni bilo predstavljeno kot sporno ali deležno javnih očitkov?
4. Ali so dvojne oziroma kombinirane zaposlitve izjema?
Ali v UKC Maribor oziroma v Republiki Sloveniji obstajajo zdravstveni delavci, ki so hkrati zaposleni v UKC in še v drugih javnih ali zasebnih zdravstvenih ustanovah?
Če obstajajo:
• koliko jih je,
• ali imajo za to ustrezna soglasja,
• ali je takšna praksa zakonita in ustaljena,
• ter zakaj glede njih ni bilo javnih razprav ali diskreditacij?
Če zakon omogoča takšno obliko dela, zakaj se v našem primeru ustvarja vtis, da gre za nekaj neobičajnega ali spornega?
5. Zakaj je zahteva po strokovni in organizacijski avtonomiji predstavljena kot problem?
Če med zaposlenimi in vodstvom obstaja očitno porušeno zaupanje, zakaj je zahteva zaposlenih po večji organizacijski in strokovni avtonomiji pri razporejanju pripravljenosti in dežurstev predstavljena kot nekaj spornega?
Ali ni prav transparenten, objektiven in strokovno utemeljen sistem razporejanja najboljše zagotovilo za preprečevanje konfliktov, očitkov o neenakopravni obravnavi ter zagotavljanje kakovostne zdravstvene oskrbe?
6. Zakaj UKC Maribor za pasivno pripravljenost obračunava 20 %, če naj bi veljavna ureditev določala 30 % in to v našem primeru izpostavlja kot problematično?
Ali UKC Maribor vsem zdravstvenim delavcem za pasivno pripravljenost izplačuje 20 % osnovne urne postavke?
Če je odgovor pritrdilen:
• na kateri pravni podlagi temelji takšen obračun,
• ali je ta usklajen z veljavno zakonodajo in kolektivnimi pogodbami,
• ter ali so bili zaposleni o tem ustrezno obveščeni?
Če obstajajo različne prakse obračunavanja, kakšni so razlogi zanje? Ali bo krivica popravljena in izplačana razlika do 30% + vsi pripadajoči izmenski dodatki za vse zaposlene UKC MB za vsa leta (po zakonu vsaj 5 let) nazaj?
To niso vprašanja posameznika, ampak vprašanja javnega interesa!
Odgovori nanje bi omogočili objektivno presojo dogajanja in pomembno prispevali k zaupanju javnosti v delovanje največje zdravstvene ustanove v severovzhodni Sloveniji.
Naloga odgovornega novinarstva ni ustvarjanje medijskih zgodb na podlagi enostranskih izjav, temveč preverjanje dejstev, postavljanje neprijetnih vprašanj in zagotavljanje enakih meril za vse.
Če za določene prakse obstajajo zakonite podlage, jih je treba jasno predstaviti javnosti. Če obstajajo nepravilnosti, jih je treba raziskati ne glede na to, koga zadevajo.
Le dosledna uporaba enakih standardov, transparentnost in preverjanje dejstev lahko preprečijo selektivno poročanje, zaščitijo ugled posameznikov in ohranijo zaupanje javnosti v zdravstveni sistem ter v medije.
To so vprašanja, na katera si javnost zasluži jasne, preverljive in argumentirane odgovore. Zakaj jih do sedaj nihče ni zastavil?!
Interventni radiologi UKC Maribor
