Tridesetletna specializantka urgentne medicine Laura Petek, dr. med., se je nedavno vrnila iz Ukrajine, kjer je kot zdravnica prostovoljka delala v podzemni stabilizacijski točki v neposredni bližini fronte. Delovala je na območju, ki ga zaradi nenehne nevarnosti obstreljevanja in napadov z droni imenujejo tudi cona smrti. V intervjuju pripoveduje o delu v izrednih razmerah, o odločitvah, ki jih mora zdravnik sprejemati pod pritiskom, in o izkušnji, ki človeka zaznamuje za vse življenje.
Predstavljamo jo v rubriki Obrazi zdravništva, seriji prispevkov, v kateri predstavljamo zdravnice, zdravnike, zobozdravnice in zobozdravnike, ki si vsak dan prizadevajo pomagati ljudem ter srčno opravljajo svoje poslanstvo.
Zdravnica Laura Petek, dr. med., je za prostovoljno delo namenila svoj letni dopust in ure, pridobljene z nadurnim delom. Vesela je, da so jo pri želji pomagati drugim podprli tudi v UKC Maribor, kjer je zaposlena, ter njeni sodelavci in sodelavke. Kot prostovoljka je bila zelo aktivna že v času pandemije covida-19, pred tem pa je prostovoljno delo opravljala v Ugandi, Indiji, Iraku in Libanonu. Tokrat je svoje znanje urgentne medicine uporabila v razmerah, ki si jih težko predstavljamo.
»Biti na lokaciji, kjer okoli tebe padajo bombe, je izkušnja, ki je nismo vajeni. In odločitev, ali boš po osmih, devetih dneh dela, polnih krvi, umazanije in znoja, šel pod tuš ali ostal na nekoliko bolj varnem, je vsakič težka,« pripoveduje Laura Petek, dr. med. Kot pravi je iz Iraka že vajena strelnih ran, ne pa vojne: »Tažko si je predstavljati situacije, ko nate pade bomba, si zategneš povoj, da ne izkrvaviš, nato pa s hudimi ranami v bolečinah 20 dni ležiš v mokri zemlji in čakaš na pomoč. Ti ljudje gredo skozi resnične grozote. To, kar smo kot zdravniki tam doživeli mi, je v primerjavi z njihovim trpljenjem mala malica.«
V Ukrajini je delala v kraju Novomikolajevka, približno med Zaporižjem in Doneckom, slabih deset kilometrov od fronte. Bila je del ekipe, ki kot prvi zdravstveni odziv poskrbi za ranjene vojake: »To ni en dan. To je mesec dni, za mojo ekipo pa več mesecev pod zemljo, ko ne vidiš sonca.«
Vojna, ki jo je videla, je vojna zračnih napadov, topništva, dronov in raket. Prav zaradi dronov je evakuacija ranjencev izjemno težka. Poškodovanci pogosto čakajo na trenutek, ko je nebo vsaj za kratek čas dovolj varno, da jih lahko evakuacijska ekipa pobere s fronte.
»Tam govorijo o 'umazenem' in 'čistem' nebu. Ko ni zaznano veliko dronov ali raket, se komaj odpre trenutek, ko lahko lokalna evakuacijska ekipa pride do ranjenca, ga naloži v vozilo in pripelje do nas.«
V stabilizacijsko točko so prihajali ranjenci s poškodbami po eksplozijah, minah, šrapnelih, strelnimi ranami, hudimi opeklinami, poškodbami obraza, pljuč, rok in nog. Nekateri so imeli odtrgane ude: »V spominu ostanejo stisnjene roke še na vozičku ali postelji, medtem ko jih potiskaš v rešilca. Pa kakšna beseda hvala. Vprašanje, kako ti je ime, da si ga bodo zapomnili. Pri večini pa je stanje tako kritično, da ne morejo govoriti.«
Včasih je bilo ranjenih več, kot je bilo prostora: »Zgodi se, da imaš ranjenih več, kot imaš postelj. Nekateri ležijo na vozičkih, drugi na nosilih na tleh. Pri nas bi si mislili: prideš na urgenco, manjkata ti dve nogi, seveda si prvi na vrsti. Tam pa je ranjenih toliko, da lahko tudi tak človek čaka. Če ima pravilno nameščen turniket, ki ustavi krvavitev in ga reši pred izkrvavitvijo, takrat lahko pomagaš nekomu drugemu, ki je še bolj življenjsko ogrožen.«
Laura Petek, dr. med. je specializacijo iz urgentne medicine izbrala tudi zato, ker ta poklic zdravnika pripravi na delo v najbolj nepredvidljivih razmerah: »Urgentna medicina te nauči, da si lahko z enim nahrbtnikom opreme in zdravil v pomoč sredi ničesar. Brez operacijske dvorane, brez posebnih naprav, včasih tudi brez elektrike.« V Ukrajini je to postalo resničnost. V slabih pogojih, brez opreme, ki je v naših bolnišnicah samoumevna, v prostoru pod zemljo, ob zračnih alarmih in eksplozijah: »Ko slišiš pokanje, veš, da ne gre za novoletne ognjemete. To so prave bombe, ki padajo zelo blizu. Zemlja se trese, nate se usipa prst in veš, da nas ne bi bilo več, če bi padle le nekaj metrov bližje.«
Pravi, da je bila to izkušnja, ki človeka ne zapusti, ko se vrne domov. Po vrnitvi v Maribor jo še vedno presenetijo zvoki in prizori, ki so za druge povsem običajni: »Občutek, ko se sprehajaš po Mariboru, vidiš otroke, ki v parku za zabavo spuščajo drone, slišiš pok motorja in se za sekundo ustrašiš, da bi moral v zaklonišče. Potem pogledaš ptice na nebu in se spomniš, da to niso droni. Da je moje nebo varno. Njihovo pa ni. To mi je najtežje.«
Ko je prvič odhajala v Ukrajino, je mislila, da gre enkrat. A po vrnitvi razmišlja drugače: »Težko je bilo biti tam, a me je presenetilo, da mi je zdaj skoraj težje biti tukaj na varnem, medtem ko so ljudje, s katerimi sem delala, ostali tam.« Zato, kot pravi ni več vprašanje ali se bo vrnila, temveč kdaj.
Celoten video pogovor je dostopen tu: https://youtu.be/G2VEk0Z2uO0
