Dogajanje v UKC Maribor ob napovedanih odhodih interventnih radiologov odpira vprašanja, ki presegajo posamezno ustanovo in posamezen dogodek. Kaže na širšo težavo slovenskega zdravstva: kako se kot družba pogovarjamo o delu zdravnikov, kako pravočasno rešujemo strokovna opozorila in kako varujemo stabilnost ključnih zdravstvenih služb. Gre za področje medicine, ki je za bolnike izjemnega pomena, saj interventni radiologi sodelujejo pri obravnavi nujnih in življenjsko ogrožajočih stanj, med drugim pri možganskih kapeh, krvavitvah, anevrizmah in drugih zahtevnih posegih. Zbornica se ne opredeljuje do posameznih zahtev, navedb ali odgovornosti posameznih strani v konkretnem primeru. Ob tem pa opozarjamo, da se podobne situacije v zdravstvu praviloma ne zgodijo čez noč. Kadar strokovni delavci dalj časa opozarjajo na težave, pa se te ne razrešijo pravočasno, se napetosti lahko stopnjujejo do točke, ko nastane škoda za zaposlene, za ustanovo in predvsem za bolnike.
Zdravstvo ni sistem, ki bi ga bilo mogoče dolgoročno voditi z odlaganjem težav, z administrativnim pritiskom ali z javnim obračunavanjem. Potrebuje trezen, odgovoren in strokovno utemeljen dialog. Potrebuje dogovore, ki izhajajo iz dejanskih potreb bolnikov, iz razpoložljivosti kadrov, zahtevnosti posameznih strok in iz realne organizacije dela. Šele na tej podlagi je mogoče graditi pravičen, učinkovit in vzdržen sistem.
V zadnjih letih smo bili v slovenskem zdravstvu pogosto priča poskusom reševanja težav na napačnem koncu. Namesto da bi se najprej vprašali, kakšno zdravstveno oskrbo ljudje potrebujejo, kdo jo lahko zagotovi, pod kakšnimi pogoji in kako jo je treba organizirati, se je razprava prepogosto usmerjala v ideološke regulacije, omejevanje dela, iskanje krivcev in ustvarjanje vtisa, da je mogoče kompleksne kadrovske in organizacijske težave rešiti z dodatnim nadzorom ali z javnim pritiskom na zdravnike. Tak pristop ne vodi k boljšemu zdravstvu. Vodi v nezaupanje, odhode, izgorelost in razgradnjo strokovnih timov, ki jih ni mogoče nadomestiti čez noč. Interventna radiologija je izrazit primer področja, kjer so znanje, izkušnje in usposobljenost rezultat večletnega dela. Radiologi so v javni izjavi opozorili, da je za samostojno delo na takšni ravni potrebnih deset ali več let usposabljanja, zato reorganizacija ob odhodu izkušenih specialistov ni preprosta organizacijska naloga.
Zbornica razume, da mora biti vsaka rešitev pravična tudi do drugih zdravstvenih delavcev in do celotnega sistema. Vendar pravičnost ne pomeni izenačevanja vseh okoliščin, ne glede na zahtevnost, odgovornost, pomanjkanje kadra in posledice za bolnike. Pravičnost pomeni, da se posebnosti posameznih strok prepoznajo in uredijo na način, ki omogoča varno, kakovostno in dostopno obravnavo pacientov. Zdravniška zbornica Slovenije zato poziva vse odgovorne, vodstvo bolnišnice, pristojno ministrstvo, odločevalce in predstavnike stroke, k umiritvi razprave, k spoštljivemu dialogu in k iskanju rešitev, preden posamezne krize prerastejo v resno škodo za bolnike. Odhodi izkušenih specialistov niso komunikacijska težava, temveč opozorilo, da sistem ne deluje dovolj dobro.
Zdravniška zbornica Slovenije posebej opozarja tudi na ton javne razprave o zdravstvu širše. Pavšalne obtožbe, zmerjanje in prikazovanje zdravnikov kot pohlepnih ali neodgovornih posameznikov ne prispevajo k reševanju težav. Nasprotno, poglabljajo nezaupanje med bolniki in zdravniki ter škodijo celotnemu zdravstvenemu sistemu. Ko se v javnosti ustvarja vtis, da so težave zdravstva posledica značajskih lastnosti posameznih zdravnikov, se spregleda bistveno: sistemske pomanjkljivosti, neustrezno organizacijo dela, pomanjkanje kadra in odsotnost pravočasnih dogovorov. Posebej boleče je, kadar takšne ocene prihajajo tudi iz zdravniških vrst. Posamezne izjave, ki kolege prikazujejo kot pohlepne, privilegirane ali odmaknjene od bolnikov, javnost praviloma ne razume kot kritiko posameznikov, temveč kot obsodbo zdravništva kot celote. Posledica je razraščanje nezaupanja, ki ga nato občutijo vsi zdravniki, tudi tisti, ki vsak dan v ambulantah, bolnišnicah, urgentnih centrih in dežurstvih opravljajo zahtevno delo v vse težjih pogojih.
Slovensko zdravstvo ne potrebuje dodatnega razpihovanja nezaupanja, pač pa spoštovanje znanja, odgovornosti in dela vseh zdravstvenih poklicev ter organizacijo, ki bo izhajala iz potreb bolnikov. In nenazadnje potrebuje odločevalce, ki bodo težave reševali pravočasno, s podatki, z razumevanjem stroke in z odgovornostjo do ljudi, ki zdravstveni sistem vsak dan potrebujejo.
