"Ljudje imajo pravico vedeti in dolžnost, da se zaščitijo." To je eno ključnih sporočil prof. dr. Metode Dodič Fikfak, predstojnice Kliničnega oddelka za medicino dela, prometa in športa UKCL, ki ob svetovnem dnevu varnosti in zdravja pri delu opozarja na nevarnost, o kateri se še vedno govori premalo: poklicni rak.
Po ocenah v Sloveniji vsako leto zaradi tako imenovanega poklicnega raka zboli približno od 200 do 400 ljudi. Gre za bolezni, ki so posledica dolgotrajne izpostavljenosti rakotvornim snovem na delovnem mestu, pri čemer se posledice lahko pokažejo šele po več letih ali desetletjih. "V številnih delovnih organizacijah so delavci izpostavljeni rakotvornim snovem, največkrat tako, da tega ne vedo," opozarja prof. dr. Metoda Dodič Fikfak. Pri presoji nevarnosti se stroka opira na klasifikacijo Mednarodne agencije za raziskave raka, kjer so v prvi skupini snovi, za katere ni nobenega dvoma, da so rakotvorne. To pomeni, da je njihova rakotvornost dokazana pri človeku in pri živalih. Takih snovi je več kot sto, seznam pa ni dokončen.
Med najbolj razširjenimi in nevarnimi rakotvornimi snovmi v Evropi je še vedno azbest. Čeprav se z njim v industriji danes praviloma ne dela več tako kot nekoč, ostaja prisoten v številnih objektih in okolju. Prav zato strokovnjaki pričakujejo, da bodo posledice izpostavljenosti azbestu vidne še več desetletij, zlasti če objekti, v katerih je azbest še vedno prisoten, ne bodo ustrezno sanirani.
Veliko tveganje predstavlja tudi kremenčev pesek oziroma kristalni silicijev dioksid, ki prav tako sodi med dokazano rakotvorne snovi. Povzroča lahko raka na pljučih, najbolj izpostavljeni pa so delavci v gradbeništvu, predvsem zidarji, delavci pri rušenju objektov, tisti, ki sodelujejo pri novogradnjah, pa tudi zaposleni v steklarski industriji in drugih dejavnostih, kjer nastaja prašenje. "Mi smo naredili eno študijo, v kateri smo zaprosili vsa podjetja, ki uporabljajo silicijev dioksid in ne boste verjeli, da jih je 30 tisoč v Sloveniji." Večinoma gre za manjša podjetja, večjih pa je okrog 1200, pojasnjuje. Ugotovitve so zaskrbljujoče: delavci in delodajalci pogosto ne vedo, da so izpostavljeni rakotvorni snovi, saj se delo v prašnem okolju še vedno dojema kot nekaj običajnega. "Biti izpostavljen prahu je za mnoge nekaj normalnega. Skoraj nikogar ne vidimo, da bi pri rušenju hiše nosil posebno masko ali bil kakorkoli zaščiten. Ljudje v glavnem ne vedo," poudarja prof. dr. Dodič Fikfak.
Poleg azbesta in silicijevega dioksida pomembno skupino predstavljajo tudi številne industrijske rakotvorne snovi, med njimi različna organska topila, ki so povezana predvsem z nastankom levkemij. Tveganju so izpostavljeni tudi delavci, ki večino delovnega časa preživijo na prostem, saj lahko dolgotrajna izpostavljenost sončnemu sevanju povzroča kožnega raka. Posebno pozornost je treba nameniti tudi poklicem, pri katerih tveganje pogosto ostaja skrito. Med njimi so denimo mizarji, pri katerih je izpostavljenost lesnemu prahu povezana z rakom zgornjih dihal, zlasti sinonazalnega področja. Kot opozarja prof. dr. Dodič Fikfak, pa je zaščita pri takšnem delu še vedno pogosto nezadostna.
Ključno orodje za varno delo bi morali biti varnostni listi, na katerih mora biti jasno navedeno, ali je določena snov rakotvorna. V praksi pa se po besedah prof. dr. Dodič Fikfak dogaja, da to ni vedno ustrezno označeno. Kot primer navaja podjetje, kjer so za kremenčev pesek zaprosili za varnostni list, vendar na njem ni bilo navedeno, da gre za rakotvorno snov.
Ob svetovnem dnevu varnosti in zdravja pri delu zato strokovnjaki poudarjajo, da preprečevanje poklicnega raka ni le vprašanje zakonodaje, temveč predvsem vprašanje znanja, odgovornosti in kulture varnosti. Delodajalci morajo zagotoviti ustrezne informacije, zaščitno opremo, varne delovne postopke in redno spremljanje tveganj, delavci pa morajo biti o nevarnostih jasno in razumljivo obveščeni. "Ljudje imajo pravico vedeti in dolžnost, da se tudi varno obnašajo," poudarja prof. dr. Metoda Dodič Fikfak. Ob tem dodaja, da je ozaveščanje o rakotvornih snoveh na delovnem mestu eden najpomembnejših korakov pri preprečevanju bolezni, ki bi jih bilo mogoče z ustreznimi ukrepi pogosto preprečiti.
