Prava mešanica motivacije in financ je nujna, hkrati pa moramo vsaj delno spremeniti sistem.
Vse stvari se že nekaj časa vrtijo okoli enega in istega problema, to je pomanjkanja kadra. Glede na trenutno stanje v zdravstvenem sistemu se položaj za povprečnega državljana Republike Slovenije slabša, medtem ko se za privilegirane navidezno ne spreminja. Trenutno lahko zelo konkretno govorimo o paliativni oskrbi bolnikov, ki je v stroki prisotna že dolgo, vendar ostaja v ozadju, ker s takšno znanostjo in takšno stroko ni mogoče priti v ospredje. Še posebej nezanimiva je kot področje, ki bi ga bilo smiselno predavati že pred vstopom na medicinske ali zdravstvene fakultete, čeprav bi to morali početi. Tako bi se namreč takoj pokazala lastnost, ki jo v resnici iščemo, to je empatija.
In kaj se je zgodilo, da se nenadoma pogovarjamo o paliativi? Predavanja o tej temi poslušajo direktorji javnih zdravstvenih ustanov, v Odmevih je o njej govorila nacionalna koordinatorica za paliativo dr. Maja Ebert Moltara. Referendum je jasno pokazal, da si ljudje želijo, da bi bilo za zmanjšanje nepotrebnega trpljenja ustrezno poskrbljeno. Medicina danes omogoča obvladovanje skoraj vseh bolečin. Na voljo je skoraj tisoč različnih oblik opioidnih analgetikov, ki jih lahko v številnih kombinacijah uporabimo za lajšanje bolečine.
Če predpostavimo, da je bolečina glavni vzrok trpljenja (pri čemer se v tem trenutku zaradi obsežnosti izognem duševnemu in socialnemu vidiku), lahko precej jasno in ustrezno zagotovimo prekinitev trpljenja. Pojavi se pa vprašanje, kdo bo to izvajal. Osnovna delovna enota v zdravstvenem sistemu je znana, potrebujemo celoten tim. Nacionalni plan paliativne oskrbe zahteva resne kadrovske zmogljivosti, še posebej mobilne enote. In kje te zmogljivosti dobiti? Od kod jih vzeti?
Zelo podobna primera, ki ju bomo morali prav tako še rešiti, sta urgentni centri in maksilofacialna kirurgija.
Kaj je pravzaprav težava pri urgentnih centrih? Hud problem je kadrovski potencial. Sam razmišljam, da glavni organizacijski izziv ni toliko v samih urgentnih centrih, temveč v številu postelj za akutno bolnišnično obravnavo oziroma v tem, kako bolnišnice lahko sprejemajo nenadno zbolele paciente. Teh je lahko od nič pa vse do trideset na dan, pri čemer je sprejeti bolnik lahko odpuščen že v manj kot 24 urah ali pa v bolnišnici ostane tudi do štiri mesece.
Mehanizem delovanja je izjemno kompleksen. Upoštevati moramo, da imamo premalo specialističnih ambulant in premalo primarnih timov, ki bi lahko vsaj delno obvladovali kronične bolezni, kot so srčno popuščanje, arterijska hipertenzija ali kronična ledvična bolezen. Kompleksnost zdravstvenega sistema lahko primerjamo z motorjem, vendar ne z običajnim, temveč z dirkalnim. Biturbinski V8 s hibridno tehnologijo iz modela SF90 stradale (Ferrari) je eden najkompleksnejših motorjev, kar so jih kdaj izdelali, še posebej če k temu prištejemo elektronsko in sistemsko integracijo.
Zakaj zdaj govorim o motorjih? Ker želim pokazati, da si nihče s kavča ali izza šanka ne upa dajati nasvetov Ferrariju. Upravi je, ne glede na to, kaj kdo napiše na družbenih omrežjih, popolnoma jasno, kaj je njihova naloga. Narediti najboljši avto, ki bo hkrati vzdržljiv in najhitrejši. Jih zanima cena bencina ali cena kilovata elektrike? V resnici niti ne. Njihova naloga je, da ostanejo najboljši in da na koncu leta pozitivno sklenejo poslovanje.
Kaj je torej težava pri maksilofacialni kirurgiji? Ponovno smo pri istem problemu – kadrovski potencial. Zasebni trg je finančno tako močan, da bodo v UKC Ljubljana ostali predvsem tisti zdravniki, ki na trgu ne bodo konkurenčni. Kaj to pomeni, seveda ne moremo odgovoriti na hitro, gotovo pa je, da bodo sposobnejši in učinkovitejši hitro prepoznani in jih bo trg še hitreje pritegnil. Če znotraj javnega zdravstva ne bomo sposobni postaviti konkurenčnih pogojev, je zadeva vnaprej izgubljena. Podobno zgodbo smo že videli pri radiologiji, a se iz nje očitno nismo pripravljeni ničesar naučiti.
Kako tak sestavek, ki je naštel težave, ki jih vsi poznamo, skleniti pozitivno in ponuditi vsaj del rešitve? Če bi imeli renaultov bencinski motor in bi želeli voziti hitreje, ne bi pomagalo, da bi v rezervoar preprosto nalili več goriva. Ko je minister za zdravje v sistem dodal 250 milijonov evrov, na kar sistem ni bil pripravljen, je vse skupaj samo prestopilo rob in denar je deloval kot polito gorivo. Če hočemo hitreje napredovati, moramo najprej zamenjati batne obročke, ki puščajo, in pravilno nastaviti uplinjač, ker brez ustrezne mešanice zraka in goriva izkoristek vedno ostane slab.
Kaj nam je torej storiti? Prava mešanica motivacije in financ je nujna, hkrati pa moramo vsaj delno spremeniti sam sistem. To bi po mojem pomenilo jasen korak v digitalizacijo, začenši z elektronskim temperaturnim listom. Če bomo želeli dodatno pospešiti, bomo morali odvreči tudi težke kovčke, ki jih nosimo na zadnjih sedežih in jim pravimo birokracija in politizacija.
Dovolj. Čas je, da se vrnemo k delu.
***
Boštjan Kersnič, dr. med., v. d. strokovnega direktorja SB Novo mesto, predsednik odbora za bolnišnično in specialistično zdravstvo pri ZZS.
Vir: https://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/kako-resiti-enega-najvecjih-izzivov-zdravstva
