O tem, da imamo v Sloveniji demokracijo šele v prvih razredih osnovne šole, me pred vsakimi novimi volitvami prepriča razmislek o tem, kako prikrito in brez strateške javne razprave o ciljih so bili v preteklih mandatih sprejeti zakoni s pomembnimi dolgoročnimi učinki.
V času sprejetja so praviloma zamaskirani z nepomembnimi tehnikalijami in populističnimi ali ideološkimi frazami. Pa ne bom pogreval tisoč naših pripovedk o privatizacijah in »nacionalnih interesih«, ker jih poznam le kot neobveščen davkoplačevalec. Pač pa me iz mandata sedanje vlade zelo zanima, zakaj se je pri urejanju dostopnosti zdravstva, ki je bila menda njena prioriteta, odločila za dve povsem nasprotni strategiji.
Po eni strani je vlada z »izgonom« dopolnilnih zavarovalnic iz javnega zdravstva izjemno pospešila razvoj vzporednega, samoplačniškega zasebnega zdravstva in sistemsko organiziranega zasebnega zdravstvenega zavarovalništva. Namesto številnih, a razdrobljenih zdravniških popoldanskih ambulant zdaj zasebne zavarovalnice v boju za preživetje kupujejo in organizirajo zdravstvene kapacitete v resen vzporedni zdravstveni sistem.
Namesto »obrtniškega značaja« dosedanjih zasebnih ambulant, ki bi jih pameten regulator (ZZZS) z lahkoto pogodbeno vklopil v cenovno učinkovito podizvajalsko mrežo javnega zdravstva, dobivamo zavarovalniško organiziran vzporedni zdravstveni sistem, ki zmanjšuje kapacitete (zlasti kadrovske) javnemu sistemu. Ta pospešek sistemsko organiziranemu, vzporednemu zdravstvu je dala točno ta vlada, ki deklarativno stoji na branikih javnega!
Vzporedno zdravstvo bo služilo za to, da bodo ljudje z dodatnimi zasebnimi zavarovanji dobili storitev, ki je v praksi ne bo zagotavljalo javno zdravstvo. Naši zdravstveni politiki ves čas od nastanka države pač nikoli niso zmogli biti tako pošteni do zavarovancev ZZZS, da bi jim našteli zdravstvene storitve, do katerih v realnem času lahko pridejo vsi, ki jih potrebujejo (košarica pravic).
Vedeli so, da naše finance (povezane z BDP) in slabo upravljanje javnega zdravstva ne omogočajo kapacitet za izpolnjevanje vseh zdravstvenih potreb, a so namesto neprijetne resnice vseskozi raje všečno, a lažnivo obljubljali dostop vsem do vseh storitev in potem z birokratskimi triki puščali »številne bolnike« pred vrati sistema v čakalnih vrstah. Zdaj bo vzporedni zdravstveni sistem s številom sklenjenih samoplačniških zavarovalnih polic in storitvami v njih vsaj sproti nazorno kazal, kaj v resnici ne spada v javno košarico pravic.
Nemogoče je verjeti, da Golobova vlada (oziroma lobiji, ki so ji sugerirali ukrepe) tega razpleta dogodkov ni poznala vnaprej, čeprav se je v času sprejemanja zakona govorilo le o krivici, ker morajo manj premožni plačevati enako dopolnilno premijo kot premožnejši. Glede tega je vse ostalo enako, glavni akterji tega socialnega populizma (stranka Levica, Glas ljudstva) pa so izpadli kot koristni tepčki, ki jim je pod pretvezo razmeroma majhnega »nepravično zaračunanega dopolnilnega prispevka« uspelo potisniti revnejše sloje ljudi, ki si ne bodo mogli plačevati zasebnih zavarovanj, v finančno precej večjo zdravstveno segregacijo, kot je bilo plačevanje dopolnilnega zavarovanja. Kdo se je pri tem najbolj zabaval v ozadju, bomo šele izvedeli, če kdaj sploh bomo.
Vlada je torej pripravila mehanizem privatizacije dela zdravstvenih storitev, ki jih bo ZZZS v prihodnje lahko iztisnila iz javnega zdravstva v območje zasebnih zdravstvenih zavarovanj, to bo toliko lažje, ker ima ZZZS največji delež (več kot 15-odstoten) in s tem vpliv v preoblikovani Vzajemni, ostalo pa so razdrobljeni zavarovanci. Tisto, kar ZZZS še potrebuje, da bo brez političnih konfliktov iztisnila del zdravstvenih storitev, ki jih javni sistem objektivno ne zmore, v zasebno »košarico«, so pravzaprav v stroko zapakirana pravila (smernice, nacionalna priporočila), za katere storitve in klinična stanja bo poskrbelo javno zdravstvo, kaj pa bo stvar zasebnih zdravstvenih zavarovanj.
Po drugi strani je paradoks, da je mehanizem privatizacije dela zdravstvenih storitev v obliki samoplačniške košarice pripravila taista vlada, ki deklarativno stoji na branikih državnega oziroma celo izključno državnega zdravstva. Z ukrepi za ločevanje zasebnega in javnega je celo zavestno »zanihala« sistem in dodatno osiromašila že zdaj nezadostne kapacitete za opravljanje javnih zdravstvenih storitev. To je zanimiva usluga zasebnemu zdravstvenemu zavarovalništvu, njene udejanjene posledice pa se bodo seveda pokazale po volitvah, ko bo nova vlada dobila v roke mehanizme bolj operativnega centralističnega vladanja, ki jih je pripravila ta vlada.
Pri tem bo zanimivo opazovati dogajanje tako v primeru, da se bo po volitvah nadaljevala sedanja ali pa nasprotna vladna politika glede vodenja javnega zdravstva.
V prvem primeru se vsekakor zdi, da bo pri organizaciji državnega zdravstva izrazito operativno moč pridobila ZZZS, ki bo z novimi pooblastili ministrstva za zdravje lahko aktivno sklepala pogodbe z izvajalci storitev, presojala kakovost izvedenih storitev in tudi določala, za katere storitve in klinična stanja bo poskrbelo javno zdravstvo, kaj pa bo stvar zasebnih zdravstvenih zavarovanj.
Ni namreč dvoma, da državno zdravstvo s svojimi kapacitetami in vgrajeno neracionalnostjo (razmeroma veliki standardi udobja zaposlenih, izobraževanja, poklicne in sindikalne varnosti, prostega časa, dohodkov in napredovanj brez povezave s storilnostjo in odgovornostjo) ne more izpolnjevati vseh zdravstvenih potreb, ki jih potrebujemo in si jih glede na naš BDP lahko privoščimo.
Seveda pa se volitve razpletejo tudi v drugi smeri in bo vsaj tako zanimivo opazovati tudi drug scenarij, po katerem bo nova vlada z drugačnimi pogledi na zdravstvo dobila v roke možnost, da uporabi močno centralizirane mehanizme upravljanja, ki jih je vzpostavila sedanja vlada. Kako različne bodo posledice v enem in drugem primeru, pa nam bo dalo vedeti, kdo zares upravlja naše zdravstvo.
***
Kolumna je bila najprej objavljena v Delu.
