Ob dogodkih na oddelku maksilofacialne in oralne kirurgije nihče ni ostal ravnodušen. Vsak dan so se na hodnikih klinike širili pogovori, opazovanja in ugibanja, kaj se bo zgodilo. Napetost se je povečevala, kdo bo prvi prestopil rubikon. Ozračje je bilo neprijetno in vsak izmed nas je razmišljal tudi o svoji prihodnosti in o tem, kaj je v življenju zagrešil, da država samo njegovo poklicno skupino v javnem sektorju tako kaznuje in biča s prepovedmi.
Naše misli so bile in so še vedno s kolegi, ki so se odločili in naredili prvi korak. Spoštujemo jih in sočustvujemo z njimi, ker vemo, da so to odločitve, ki globoko posegajo v njihovo lastno etično prepričanje, naravo in bit. V svoje odločitve so bili potisnjeni, saj jim država ni dala druge možnosti. Izbirati so morali med poslanstvom, svojim življenjem in svojo družino. Si to po vseh teh letih res zaslužijo?
Tadeja Dovšaka in Vojka Didanoviča sem imel čast spremljati že ob začetku njune kariere na oddelku kot pripravnik zobozdravnik leta 2010 in zdaj 15 let pozneje, ko sem septembra in oktobra tam krožil kot specializant. Svoja opazovanja želim deliti z vami.
Prvič sem prag oddelka prestopil leta 2010. Svojo specializacijo sta začela David Vozlič in Luka Prodnik, Žiga Kovačič je bil zaposlen kot sobni zdravnik in je čakal na specializacijo. Tadej je bil že nekaj časa specializant in je hkrati študiral tudi dentalno medcino. Operater maksilofacialne kirurgije naj bi imel obe fakulteti, medicinsko in zobozdravstveno. Doc. dr. Ihanova je izvajala ortognatske posege, operirala je poškodbe. S specialistko prof. dr. Koželjevo smo spoznavali kirurško zdravljenje razcepa neba in ustnice pri otrocih. Doc. dr. Kansky je izvajal onkološke posege, operiral je poškodbe. Vojko je ravno začel svojo onkološko kirurško pot v UKC Ljubljana, kamor je prišel iz UKC Maribor. David Dovšak je oddelek zapustil.
Pripravniki smo zelo radi opazovali delo v veliki operacijski dvorani. Posebno pomemben trenutek za nas je bil, ko smo dobili priložnost, da pristopimo k mizi in primemo za kljuko ali retraktorje, s katerimi smo držali tkiva, da je imel operater boljši vpogled v operativno polje. Tudi mene je doletel ta trenutek. Pacient je imel velik tumor na spodnji čeljusti. Tumor je bilo treba odstraniti in hkrati odvzeti tudi vse bezgavke na vratu. Operater je bil Vojko, učil je Tadeja in Luka.
Operacija se je začela na vratu, skupaj sta počasi odkrivala plast za plastjo in nenadoma si zagledal vse pomembne žile – karotido, jugularne vene, ob njih so potekali pomembni živci, mišice, ki držijo in premikajo glavo. Organi in tkiva, ki smo jih do takrat gledali v anatomskih atlasih, so bili v živo pred nami. Vojkov skalpel je mirno in nežno drsel ob žilah in živcih. Odstraniti je moral vezivno tkivo z lokalnimi bezgavkami, ki bi lahko vsebovale zlovešče celice tumorja.
Vsakič, ko je pacientovo srce utripnilo, se je velika žila napolnila in prinesla tako pomembno kri v glavo pacienta. Vsak utrip in vsak poteg s skalpelom je v tistem trenutku pomenil ločnico od prijetnega vzdušja, ki ga je Vojko ustvarjal v dvorani, do urgentnega ukrepanja, ločnico med življenjem in smrtjo. Tega se v ekipi ni čutilo, verjeli so vanj.
Vojkove oči so izkazovale odgovornost in zavedanje, kako tanka je ločnica. Tadeja je učil, kako prekinjati stranske žile, uporabljati elektrokavter, preverjal je njegovo orientacijo v operativnem polju. Tadej je odgovarjal in tako pridobival Vojkovo zaupanje. Po nekaj urah smo prišli do čeljusti in vseh drugih vitalnih struktur – živci, žile in pri vsaki strukturi se je moral odločiti, ali jo prekine ali poskuša ohraniti – da bi pacientu omogočil čim bolj kakovostno življenje po posegu.
Pripravniki smo pomagali tudi na oddelku za oralno kirurgijo – ambulantna operacijska dvorana z dvema stoloma. Tu so bili posegi bližji nam zobozdravnikom – izkles osmic, apikotomije, izrezi sprememb, posegi na sklepih in podobno. Vse je bilo bolj realno kot v veliki operacijski dvorani. Zelo smo bili motivirani, saj če smo delali dobro in pokazali dovolj znanja, smo lahko ostali po programu.
Popoldne se je začela samoplačniška implantološka ambulanta. V dvorano je prišla doc. Ihanova, doc. Kansky, dr. Kočar in dr. Sapundžijev, ki se je pridružil iz ambulante za puljenje zob. V tistem času smo bili vodilni v implantologiji. Izvajali so zelo napredne posege, ki smo jih sicer lahko videli na velikih odrih strokovnih srečanj. Posege smo slikali, snemali in bili v stiku z najsodobnejšo tehnologijo tistega časa.
Septembra lani sem ponovno prestopil prag oddelka, tokrat kot specializant na kroženju. Največ časa sem preživel na oddelku za oralno kirurgijo, kjer so specializanti kirurgije izvajali posege, mi pa asistirali. Samoplačniške implantološke ambulante ni bilo več.
Septembra sem bil ponovno razpisan za sodelovanje v veliki operacijski dvorani. Glavni operater je bil tokrat Tadej, specializant pred zaključkom specializacije je asistiral, jaz sem držal retraktor. Vojko je z Lukom pripravljal transplantat kosti iz medenice. Pacientka je imela sarkom v spodnji čeljusti, ki ga je bilo treba odstraniti, prav tako tudi tkiva iz vratu.
Minilo je 15 let in tokrat sem lahko opazoval Tadeja, kako svoje znanje predaja specializantu, ki je začel operacijo na vratu. Tehnologija je napredovala: v roki je držal 3D-model čeljusti pacienta iz novega improviziranega 3D-laboratorija. Na takem modelu se predhodno naredi študijo operacije, med operacijo pa se model uporabi za načrtovanje rezov v medenici in spodnji čeljusti.
Predvideni rez pomeni, da je kirurg pozneje v vrzel lahko vsadi presadek iz medenice. Laboratorij so razvili sami in s 3D-modeli zmanjšali zaplete pri operaciji. Predvidljivo so odstranjevali in sestavljali tkiva, ne da bi pacientu povzročali dodatno škodo. V operacijski sobi je na steni velik zaslon s CT-slikami v različnih projekcijah. Miza, skalpel, sesalec, retraktor in monitorji so enaki.enadoma je zašumelo in čas je bil za zamenjavo podpornih ekip. Človek si ne more predstavljati, kako hitro mine pet ur. Dr. Eberlinčeva je medtem že pripravila transplantat kosti fibule, pomagal ji je Luka. Začela se je rekonstrukcija nastale vrzeli v čeljusti. Strukture obraza in vratu je bilo treba zložiti na izhodiščno mesto, saj to seveda vpliva na to, kako bo pacient po posegu videti in katere funkcije bodo ostale vitalne.
Tadej je ob sebi še vedno imel svojega mentorja Vojka, ki je ves čas z levim očesom opazoval, kaj se dogaja. Z mentorskim glasom je začel dajati navodila mlajšemu kolegu, kako naj operacijo začne. Skupaj sta določila prve reze na koži in označila mesta, ki sta jih pozneje potrebovala za orientacijo ob zapiranju. Počasi sta se prebijala v globlje strukture in mentor je vodil specializanta tako, da mu je govoril, katere strukture mora separirati, katere odstraniti, katere žile zatesniti s sponkami.
V določenem trenutku se je skalpel zaustavil. Mlajši kolega ni bil prepričan, ali na tem področju rez lahko nadaljuje ali je že blizu pomembnega živca, ki poteka skozi vrat v telo. »Tadej, mirno, kar nadaljuj, daleč si še, vzemi pean in razširi tkivo, boš videl, sam se bo pokazal v globini,« mu je rekel Vojko. Zadovoljen je bil, ko je videl, da se njegovo znanje prenaša naprej, zato je nadaljeval s preparacijo transplantata na medenici.
Po nekaj urah je kolega uspešno zaključil operacijo na vratu, prikazal in očistil velike utripajoče žile in prešli smo na kompleksnejši del – odstranitev zadnjega dela spodnje čeljusti. Delo je prevzel Tadej in mlajši kolega je ves čas komentiral, kaj se dogaja. Skupaj sta opisovala strukture, kolega pa je pridobival poglobljeno znanje orientacije na tem področju.
Spet je minilo pet ur, takrat se sploh nisem zavedal, da je minilo toliko časa; po 15 letih dela sta le moj vrat in križ postala malo manj prizanesljiva, zato me bolečina zdaj občasno spomni, koliko je ura. Čeljust je bila odstranjena in sledila je rekonstrukcija, ki se je zavlekla pozno v popoldne, seveda z istimi kirurgi, a zamenjano podporno ekipo.
Gospo sem čez en teden videl na hodniku, vidni so bili samo šivi na vratu, vse drugo je bilo videti tako, kot da gospe nikoli ni bilo nič. Čakala pa jo je še patohistološka diagnoza, ki pokaže, ali sta potrebna tudi še kemoterapija in obsevanje. Ekipa, ki je bila takrat v dvorani, je 15 let pozneje zelo napredovala in znanje se je uspešno preneslo na novo generacijo. Pred odhodom iz operacijske dvorane takrat in tudi danes vidiš uigran tim ljudi, ki pridno opravljajo vsak svoje delo, usklajeno, složno kot orkester. Vsak član ekipe je enakovreden in slišan. Vsi v dvorani delajo za dobro in najboljše okrevanje pacienta, brez pomisleka. Nikoli se ne bi smelo zgoditi, da v takšne odnose začne posegati politika s svojimi zakoni in volilnimi populizmi. Ta prostor bi moral biti izoliran in zaščiten pred vsemi parcialnimi interesi, saj je namenjen reševanju življenj pacientov.
Ob prvem stiku z oddelkom pred 15 leti sem na mizi v sejni sobi naletel na poslovilno pismo cenjenega kirurga Davida Dovšaka, Tadejevega starejšega brata. Vsega napisanega takrat nisem razumel. Iz pisma pa je bilo razvidno, da si je pisec želel razvoja, primernih delovnih pogojev, želel si je razvijati stroko. Nič od tega ni bilo slišano. Počutil se je izgnanega. Vsebina pisma je bila zelo podobna temu, kar sta Vojko in Tadej napisala medijem 15 let pozneje. Danes si lažje odgovorim in ju razumem. Žal mi je samo, da jih kolegi na primarni ravni mogoče nismo bili sposobni zaščititi s podobnim dejanjem. Še vedno tiščimo glave v pesek in mislimo, da bo minilo. Mogoče, če bi bili do sebe in pacientov enako dosledni kot oni, njim ne bi bilo treba narediti teh potez.
***
Krunoslav Pavlović, dr. dent. med., član Odbora za zobozdravstvo in nekdanji predsednik odbora za zobozdravstvo pri ZZS, zapis je bil najprej objavljen v Delu: https://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/maksilofacialna-kirurgija-pacient-odnos-politika-odhod-zdravnikov
