Ob sprejemanju novele zakona o zdravstveni dejavnosti sem na tem mestu večkrat zapisal, da se v zvezi z njo močno pretirava, ko se jo označuje »zdravstvena reforma« – ta izraz naj bi bil rezerviran za sistemske spremembe, ki jih lahko prinese le nov zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ), saj so samo v tem zakonu najpomembnejši vzroki za neučinkovito in premajhno produkcijo zdravstvenih storitev, zaradi katerih nastajajo nedopustne čakalne dobe in s tem velika tveganja za prepozno odkrivanje in zdravljenje bolezni.
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) je po tem zakonu pristojen za organizacijo in sklenitev zadostnega števila pogodb za zdravstvene storitve, vendar jih vsako leto sklene in uresniči precej manj od potreb slovenskih bolnikov. Nezadostna realizacija je posledica neobveze ZZZS, da bi svojim zavarovancem storitve v resnici omogočila. Namesto da bi direktorja ZZZS, čigar zavarovanci ostajajo v zdravstveno nedopustnih čakalnih vrstah, obtožili nevestnega in celo kaznivega delovanja, naša zakonodaja mirno tolerira žalostne zdravstvene posledice vrst, vključno z nenormalnim razmetavanjem denarja za bolniške odsotnosti.
Popravek ZZD zato ni bil reforma, ampak samo poskus spremembe nekaj tehnikalij, ki urejajo delavno-pravna razmerja med zdravstvenimi izvajalci in jih sicer normalno že imajo v rokah direktorji bolnišnic. A ti po mnenju ideologov »reforme« niso upali »prisiliti« svojih zdravnikov, kje »popoldansko« lahko delajo po tem, ko so že opravili svoj maksimalno dopusten (po EU direktivi) 48-urni delovni teden. Z omejitvijo »popoldanskega« dela na javne ustanove in njihove plačne tarife bi novela administrativno znižala ceno popoldanskega zdravniškega dela in na ta račun zmanjšala negativne poslovne bilance večine slovenskih bolnišnic. Kar seveda ni povezano z zmanjševanjem čakalnih vrst.
Zdaj ko je ustavno sodišče odločilo, da je za urejanje precej minornega problema nadurnega dela zdravstvenih delavcev pretirano kar na ravni državne zakonodaje nekaj prepovedovati, se pojavljajo ideje obvodnih rešitev, ki bi enak učinek dosegli z drugačnimi mehanizmi. Eno inovativnejših je predlagal znani reformist dr. Dušan Keber: »Če je neka pravica zagotovljena iz javnega zdravstvenega zavarovanja, ni mogoče, da jo kdorkoli zaračunava našim državljanom ločeno.«
Če navedeni stavek ne bi imel jasnega politikantskega namena, bi se človek z njim takoj strinjal – saj če javno zdravstvo zagotovi in opravi neko storitev brez nedopustnih čakalnih vrst, res ni smiselno to plačevati samoplačniško. Sicer pa, kateri od zavarovancev ZZZS bi sploh pomislil, da bi zasebno plačal nekaj, kar v javnem zdravstvu dobi brezplačno. A dr. Keber tega stavka žal ni izrekel z mislijo na bolnika, ampak je mislil na birokratsko zvijačo, po kateri je določeno storitev dovolj umestiti v »košarico pravic« ZZZS, in je s tem v pravno-birokratskem načinu že »zagotovljena«.
Ali bo taka storitev pri konkretnem bolniku v resnici realizirana, dr. Kebra ne zanima. Enako kot to ne zanima ZZZS. Na tem »kebrovskem paradoksu« ravno temelji vsa nepoštenost ZZZS do zavarovanca, ki je prisiljen zgolj plačati prispevke, v zameno pa ne dobi nikakršne pogodbe, ki bi mu osebno jamčila zdravljenje, ko ga bo potreboval.
Zdravstvu smo žal že ob nastanku nove države namenili status »stroška«, ki naj bo čim manjši, da bi ostalo več denarja za druge proračunske interese. Politična dilema je bila, ali biti pošten do zavarovancev in jim našteti zdravstvene storitve, do katerih v realnem času lahko pridejo vsi, ki jih potrebujejo (košarica pravic); ali pa lažno obljubljati dostop vsem do vseh zdravstvenih in zobozdravstvenih storitev, vključno s številnimi, politično všečnimi socialnimi ugodnostmi – in potem z birokratskimi triki puščati »številne bolnike« pred vrati sistema v čakalnih vrstah.
V takratnih razmerah naše politične kulture so politiki (z dr. Kebrom kot pomembnim nekdanjim akterjem vred) očitno presodili, da se jim bolj izplača populistično obljubljati vse zdravstvene pravice in molčati o bolnikih, ki so obtičali zunaj sistema, ko so potrebovali zdravljenje. Zaradi tako zastavljenega nezadostnega financiranja zdravstva in še njegovega neučinkovitega upravljanja (zaradi molčanja o izrinjenih bolnikih se ni razvil sistem odgovornosti) je bil velik del bolnikov preprosto izrinjen iz »letnega načrta« v take in drugačne čakalne vrste, ki generirajo razvoj samoplačniškega, vzporednega zdravstvenega sistema, še huje pa je, da marsikateremu bolniku zaradi zavlačevanja zdravljenja resno poslabšajo življenjsko perspektivo.
Zato brez temeljite spremembe delovanja ZZZS nikoli ne bomo prišli iz permanentne zdravstvene krize, ki je na ta način programirana prav zaradi obstoja ZZZS in njegovega nepoštenega razmerja do zavarovanca, ki je prisiljen zgolj plačati prispevke, v zameno pa ne dobi nikakršne pogodbe, ki bi mu osebno jamčila zdravljenje, ko ga bo potreboval.
Seveda razumem, da ima naš sistem »zdravstvene blagajne« brez konkretnih obveznosti do zavarovancev določene prednosti. Omogoča, na primer, da v kriznih ekonomskih okoliščinah (ko »zmanjka« denarja za zdravstvo) zdravstveni sistem ne bankrotira od tožb zaradi neizpolnjenih obveznosti, ampak bolnike, ki jim zaradi finančnih škarij ni mogoče financirati zdravljenja, preprosto »pusti pred vrati sistema«, torej v čakalnih vrstah. Čakalne vrste so, skratka, načrtovani sistemski amortizerji v času gospodarskih in drugih kriz. Nekateri bolniki zaradi tega sicer nepravično trpijo, a »sistem« preživi brez večje škode.
To bi bilo še lepo in prav, če bi bilo »krizno stanje zdravstvene blagajne« zares izjemen pojav, kot so večji potresi ali druge naravne katastrofe. Problem je, ker je kriza zdravstvene blagajne pri nas pravzaprav načrtovan del sistema.
***
Prof. dr. Alojz Ihan, dr. med., imunolog, pisatelj in publicist
https://www.delo.si/mnenja/kolumne/kolumna-alojz-ihan-keber-reforma
