Objavljamo pismo Razširjenega strokovnega kolegija za otroško in mladostniško psihiatrijo, naslovljeno na Ministrstvo za zdravje. Pismo je izraz strokovne solidarnosti s kolegi maksilofacialnimi kirurgi UKC Ljubljana ter hkrati jasno opozorilo na širše, sistemske težave slovenskega javnega zdravstva.
RSK opozarja, da aktualno dogajanje ni zgolj vprašanje posameznih kadrovskih odhodov, temveč resen alarm za varnost bolnikov, stabilnost terciarnih dejavnosti in prihodnji razvoj stroke. Posebej poudarjajo pomen strokovnega dialoga, spoštovanja mnenj strokovnih teles ter nujnost premišljenih, celovitih ukrepov, ki bodo temeljili na realnih kadrovskih, organizacijskih in infrastrukturnih zmožnostih.
Pismo podpore kolegom maksilofacialnim kirurgom in poziv k strokovnemu
Spoštovana gospa ministrica,
v Razširjenem strokovnem kolegiju za otroško in mladostniško psihiatrijo z zaskrbljenostjo
spremljamo aktualno dogajanje na Kliničnem oddelku za maksilofacialno in oralno kirurgijo
UKC Ljubljana ter odzive, ki so sledili opozorilom stroke. Odhodi vrhunskih specialistov v tako
ozko profilirani terciarni dejavnosti ne predstavljajo »kadrovskega nihanja«, temveč resno
grožnjo varnosti in dostopnosti obravnave bolnikov, ki potrebujejo visoko specializirane,
kompleksne in pogosto urgentne posege. Maksilofacialna kirurgija in njen kader nista
nadomestljiva, zato vsaka izguba pomeni neposreden sistemski udarec – tako v kliničnem delu
kot v prenosu znanja, mentorstvu in razvoju stroke.
Kot RSK OMP izražamo podporo kolegom maksilofacialnim kirurgom in se pridružujemo
opozorilu, da se v javnem prostoru prepogosto pojavljajo populistične in poenostavljene
razlage, osebne diskreditacije ter namigovanja o neustreznih motivih, namesto da bi se
odgovorno naslovilo dejanske razloge: dolgotrajno prezrta opozorila o pogojih dela,
organizacijskih in infrastrukturnih tveganjih ter posledicah sistemskih odločitev, sprejetih brez
zadostnega dialoga s stroko.
V zadnjih letih je bilo v ospredju več ukrepov, ki jih pomemben del strokovne javnosti ocenjuje
kot neučinkovite ali celo škodljive za stabilnost javnega sistema – zlasti ukrepi, povezani
z razmejitvijo javnega in zasebnega ter omejevanjem dodatnega dela zdravstvenih delavcev,
zaposlenih v javnih zavodih, pri čemer velik del stroke opozarja, da bo učinek lahko nasproten
od deklariranega: zmanjšanje razpoložljivih kapacitet, pospešitev kadrovskih odhodov ter
poglabljanje razlik v dostopu do storitev. Hkrati Vlada RS ukrep utemeljuje z namenom krepitve
javne mreže in motiviranja dela v javnih zavodih, kar pa po naši presoji brez vzporednih realnih
kadrovskih, prostorskih in organizacijskih rešitev ne more prinesti želenih učinkov.
Na področju otroške in mladostniške psihiatrije posledice sistemske nestabilnosti čutimo
vsakodnevno: povpraševanje po obravnavi narašča, obremenitve timov so visoke, kontinuiteta
obravnave pa je ključna. Pri otrocih in mladostnikih so posledice prekinitev zdravljenja, zamud
pri diagnostiki in pomanjkanja specialističnih kapacitet pogosto dolgoročne – vplivajo na razvoj,
šolsko funkcioniranje, družinsko dinamiko ter tveganja za trajnejšo psihiatrično morbiditeto. V
takih razmerah si ne moremo privoščiti dodatnih ukrepov, ki slabšajo zadržanje kadra,
zmanjšujejo motivacijo za delo v javnem sistemu ali rušijo zaupanje med bolniki in izvajalci.
Posebej poudarjamo, da izguba vrhunskih terciarnih strokovnjakov ni »problem posameznikov«,
temveč alarm za sistem. Omejitve dela ne naslavljajo temeljnih razlogov
za čakalne dobe in kadrovske stiske ter lahko vodijo v nadaljnje slabšanje razmer v javnem
zdravstvu. Pot iz krize je možna le s premišljenimi, celovitimi ukrepi, ki temeljijo na
sodelovanju stroke, realnih kapacitetah in odgovornem vodenju.
Ob tem želimo izpostaviti širši problem: kot strokovni organi se vse pogosteje soočamo z
dejstvom, da se mnenja in priporočila stroke – vključno z RSK-ji, strokovnimi združenji in
Zdravniško zbornico – pridobivajo predvsem zaradi formalnih postopkov, nato pa v
vsebinskem smislu ostanejo neupoštevana. Tak pristop zmanjšuje zaupanje v proces
odločanja, razvrednoti delo strokovnih teles ter vodi v slabe, nepremišljene in v praksi
nevzdržne rešitve, ne pa dejanskemu izboljšanju zdravstvenega sistema. V takšnem okviru je
bilo predlaganih in celo sprejetih že več zakonov, uredb in ukrepov (zakon o zdravstveni
dejavnosti, serija “interventnih” zakonov, zakon o psihoterapiji, zakon o uporabi konoplje,
zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, specializacije izvajalcev zdravstvene
nege s področja duševnega zdravja in psihiatrije, uredbe o programih storitev OZZ namesto
splošnih dogovorov, itn... ), pri katerih stroka utemeljeno opozarja na tveganje, da bodo
učinki v praksi nasprotni od deklariranih. Če Ministrstvo za zdravje in politika mnenj svojih
strokovnih organov sistematično ne nameravata upoštevati, se upravičeno postavlja
vprašanje, ali naj se RSK-je v trenutni ureditvi sploh ohranja - stroka ne more prevzemati
odgovornosti in nositi posledic odločitev, pri katerih je bila sistematično preslišana in
neupoštevana.
Ob tem se zdi, da se ob zmanjševanju realne teže strokovnih mnenj v procesu odločanja hkrati
krepi še problematičen, retorično sicer učinkovit javni diskurz, ki namesto razprave o vsebini
in odgovornosti odločevalcev preusmerja pozornost na etiketiranje izvajalcev. Ne moremo
mimo dejstva, da se je v javnem prostoru že čisto ustalila uporaba izraza »dvoživkarstvo«, ki
je žaljiva in stigmatizirajoča oznaka za zdravnike, s pomočjo katere se »krivdo« za kompleksno
sistemsko problematiko na področju zdravstva preusmerja na zdravnike, hkrati pa na ta način
mobilizira javno jezo in omogoča legitimiranje restriktivnih in škodljivih ukrepov. Jezik, ki
generalizira, ponižuje ali vnaprej pripisuje nečedne motive celotni poklicni skupini, ne more
voditi v učinkovite rešitve, temveč spodkopava zaupanje v institucije, skupne temelje javnega
zdravstva in poglablja njegov razkroj. V demokratični družbi je legitimno kritično presojati
sistem in njegove pomanjkljivosti, vendar mora biti ta presoja usmerjena v ukrepe, odgovornost
in rezultate – ne v diskreditacijo ljudi, ki v tem sistemu vsak dan dejansko delajo. Tak diskurz
ni le neprimeren, temveč ima konkretne škodljive posledice: ruši zaupanje bolnikov, zmanjšuje
ugled stroke in poslabšuje možnosti za zadržanje kadra v javnem sistemu. Morebitna tveganja
navzkrižja interesov je treba urejati z učinkovitimi, sorazmernimi in izvedljivimi sistemskimi
rešitvami – ne z javnim blatenjem in posploševanjem. Politični predstavniki, kot nosilci javne
besede, pa imajo pri tem posebno odgovornost, da z izbiro izrazov ne poglabljajo delitev in
nezaupanja, temveč omogočajo umirjeno, dejstveno in spoštljivo razpravo.
Tudi če ne presojamo namenov, je treba jasno povedati, da kombinacija stigmatizirajočega
diskurza in zakonodajnih rešitev, sprejetih mimo ključnih strokovnih priporočil, sistemsko
spodkopava javno zdravstvo. Medtem, ko se stroko vključuje zgolj »pro forma«, ter odgovornost
za posledice prenaša na izvajalce, temeljni problemi – kadrovske kapacitete, organizacija,
infrastruktura in varnost – ostajajo nerešeni.
Na koncu poudarjamo: za bolnike – tako odrasle kot otroke – ni ključna retorika, temveč
dejanska razpoložljivost usposobljenih timov, pogoji za varno delo, predvidljivo upravljanje ter
strokovno utemeljena zakonodaja. Na številnih področjih se zaradi neustreznih pogojev dela
in zakonodajnih omejitev poglabljajo kadrovske stiske, kar ogroža dostopnost in kakovost
oskrbe. Ne le na področju maksilofacialne kirurgije, tudi v drugih medicinskih strokah je nujno
preprečiti, da se delujoči sistemi porušijo, saj jih ni mogoče »preprosto« nadomestiti ali na novo
zgraditi čez noč.
Zato pozivamo:
1. da se takoj vzpostavi strukturiran in zavezujoč dialog s predstavniki stroke (RSK-ji,
strokovna društva, ključne institucije),
2. da se nemudoma sanirajo organizacijska in infrastrukturna tveganja v okoljih, kjer
neposredno ogrožajo varnost bolnikov in zaposlenih,
3. da se pri zakonodajnih in podzakonskih rešitvah zagotovi realna presoja učinkov na
kadre, dostopnost in kontinuiteto obravnave,
4. da se v javni komunikaciji dosledno vzpostavi spoštljiv, strokoven in dejstven diskurz,
saj omalovaževanje in diskreditacije ne škodijo »zdravnikom«, temveč bolnikom in
javnemu sistemu, ki se brez kadra ne more izvajati.
S spoštovanjem,
Razširjeni strokovni kolegij za otroško in mladostniško psihiatrijo
Marija Anderluh, predsednica