Poročilo MeND - rezultati ankete o duševnem zdravju medicinskih sester in zdravnikov v EU, na Norveškem in v Islandiji
Regionalni urad za Evropo Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) je med oktobrom 2024 in aprilom 2025 izvedel presečno raziskavo iz področja duševnega zdravja medicinskih sester in zdravnikov iz 27 držav EU, Norveške in Islandije. Gre za največjo študijo te tematike v Evropi, sodelovalo je več kot 120 tisoč oseb, v končno analizo pa je bilo vključenih 90171 veljavnih odgovorov. V anketi je sodelovalo tudi 1316 slovenskih zdravnic in zdravnikov in 896 medicinskih sester in zdravstvenikov.
Anketna vprašanja so iskala verjetna depresijo (8-12 točk pri vprašalniku PHQ-9 vprašalniku (odvisno od države)), verjetno generalizirano anksiozno motnjo (5-12 točk pri vprašalniku GAD-7 (odvisno od države)), samomorilne misli (pozitivna točka na 9. vprašanju PHQ-9) in verjetno odvisnost od alkohola (2 ali več točk pri vprašalniku CAGE).
Rezultati so zaskrbljujoči, čeprav moramo vzeti v zakup omejitve raziskave (neprobabilistično vzorčenje veča možnost pristranskosti, uporabljeni vprašalniki ne zadoščajo za klinično diagnozo in lahko prevalenco precenijo, presečna narava raziskave omejuje definitivne zaključke glede vzročnosti).
Vsak tretji zdravnik in medicinska sestra poročata o simptomih verjetne depresije ali anksioznosti. Prevalenca verjetne depresije med državami je sicer različna (najnižja na Danskem, 15%, in najvišja v Latviji, 50%, Slovenija je s 37% na 5. mestu po pogostosti med sodelujočimi državami). Glede na splošno populacijo je pri zdravnikih in medicinskih sestrah petkrat večja možnost, da imajo simptome verjetne depresije (32% proti 6%). 3% sodelujočih v anketi poroča znake verjetne odvisnosti od alkohola, več kot 10% pa navaja misli na smrt ali o samopoškodovanju.
V poročilu so zapisani določeni rezultati tudi po državah v obliki infografike. Podatke za Slovenijo si lahko ogledate na strani 118 in 119 v poročilu.
Skoraj 10% vseh sodelujočih v anketi je bilo specializantov. V poročilu (stran 131) je predstavljena podanaliza te populacije v obliki infografike. V primerjavi s specialisti specializanti v povprečju navajajo slabše počutje, delajo dlje in imajo več izmen ter so pogosteje izpostavljeni nasilju na delovnem mestu, navajajo pa primerljivo podporo s strani sodelavcev in nadrejenih kot specialisti. V primerjavi z ostalimi sodelujočimi profili so bili specializanti najpogosteje v bolniškem staležu zaradi težav z duševnim zdravjem (v 9,8%). Ker so specializanti tisti, ki bodo najdlje delali v zdravstvenem sistemu, in ker vsi vemo, da se značilnosti generacij spreminjajo, je ukrepanje na področju izboljšanja duševnega zdravja zdravstvenih delavcev za zagotavljanje kvalitetne zdravstvene oskrbe v Evropi še toliko bolj pomembno.
Na podlagi rezultatov je SZO izdal sedem priporočil za ukrepanje:
1. Uveljaviti ničelno toleranco do ustrahovanja (ang. bullying), nadlegovanja in drugih vrst nasilja na delovnem mestu.
Vsak tretji sodeljoči v raziskavi je bil namreč izpostavljen ustrahovanju ali nasilnim grožnjam na delovnem mestu, 10% je navajalo izpostavljenost fizičnemu nasilju in spolnemu nadlegovanju. Tisti, ki so bili izpostavljeni nasilju so navajali slabše duševno zdravje (npr. prevalenca verjetne depresije je bila pri tistih, ki so doživeli ustrahovanje, 48%, in pri tistih, ki ga niso, 22%). Obstoj organiziranih psihosocialnih varnostnih protokolov ima pozitiven vpliv na duševno zdravje. Npr. prevalenca verjetne depresije je bila pri tistih, ki so navajali, da imajo na delovnem mestu protokole za naslavljanje nasilja, skoraj za pol nižja (40% proti 23%).
2. Izboljšati predvidljivost in fleksibilnost pri izmenskem delu za zaščito duševnega zdravja in zagotavljati večji nadzor zaposlenih pri razporejanju v izmene.
Pogostejše nočne izmene so namreč negativno vplivale na pojavnost depresije in anksiozne motnje (npr. verjetna depresija v 24% proti 35% in verjetna anksiozna motnja pri 19% proti 26% pri tistih brez nočnih izmen v primerjavi s tistimi s skoraj vsakodnevnimi nočnimi izmenami).
3. Upravljati nadure v skladu s potrebami in pravicami zdravstvenih delavcev, ob preobrazbi norm in kulture na delovnem mestu (npr. primerna kompenzacija nadurnega dela, prenehanje miselnosti, da je nadurno delo samoumevno).
Z več delovnimi urami in pogostostjo nočni izmen ter negotovo zaposlitvijo (za določen čas) se namreč viša tveganje za težave z duševnim zdravjem. 28% sodelujočih zdravnikov je delalo več kot 50 ur tedensko (v Sloveniji 22%). Verjetna depresija je bila prisotna v 29% pri tistih sodelujočih, ki delajo manj kot 50 ur tedensko in 39% pri tistih, ki delajo več.
4. Upravljati prevelike delovne obremenitve za zagotavljanje kvalitetne zdravstvene oskrbe z osredotočanjem na izboljšanje pristopa k kadrovanju in optimizaciji delovnih procesov.
Le 47% sodelujočih ima občutek, da ima kontrolo nad svojim delom, le 44% si lahko razporeja odmore in le 22% sodelujočih misli, da jim delo zagotavlja ravnotežje med delom in prostim časom. Večji vpliv nad delom in boljše razmerje med delom in prostim časom je bilo povezano z nižjo prevalenco depresije in anksioznosti (npr. prevalenca verjetne depresije je bila pri tistih z zelo malo ravnotežja med delom in prostim časom 55% proti 19% pri tistih, ki ga večinoma imajo).
5. Krepiti zmožnosti vodij in menedžerjev v zdravstvu, da spodbujajo dobro počutje in zaščitijo duševno zdravje svojih zaposlenih.
Najbolj pogost zaščitni dejavnik je bila podpora s strani sodelavcev, v 62%, podporo s strani nadrejenih je navajalo 42% sodelujočih. Nižja stopnja podpore s strani vodstva je bila povezana z večjo prevalenco verjetne depresije in anksioznosti (npr. verjetna depresija v 51% proti 17% in verjetna anksioznost pri 42% proti 14% pri tistih brez podpore vodstva v primerjavi s tistimi, ki so imeli podporo vodstva vedno na voljo).
6. Zagotavljati dostopnost podpore na področju duševnega zdravja in zlorabe substanc vsem delavcem in omogočati zgodnje posredovanje (npr. podpora mora biti zaupna in na voljo brez grozečih posledic za delovno mesto tistega, ki jo poišče).
Le 21% sodelujočih je navajalo, da imajo v službi načrt ukrepanja za stres na delovnem mestu, je pa prisotnost tega načrta več kot razpolovila prevalanco verjetne depresije (17% proti 37%) in anksioznosti (14% proti 29%).
7. V ospredje postaviti redno spremljanje in poročanje o duševnem zdravju in delovnih pogojih.
Težave z duševnim zdravjem zdravnikov in medicinskih sester lahko negativno vplivajo na nudenje zdravstvene oskrbe – navajanje simptomov depresije je bilo namreč povezano z več bolniškega staleža in pogostejšim namenom zapustiti poklic.
V poročilu je SZO med poudarki zapisala: »Evropa se sooča s krizo na področju zaposlenih v zdravstvu, kjer kljub naraščanju števila zdravnikov in medicinskih sester le ti ne dohajajo potreb. Med dejavniki, ki na ta razkorak vplivajo, so zahtevni delovni pogoji in težave z duševnim zdravjem zdravstvenih delavcev, ki nekatere pripravijo do tega, da zapustijo svoj poklic. Zaščita in zadrževanje žilave/odporne (ang. resilient) delovne sile je ključna za zagotavljanje visokokakovostne zdravstvene oskrbe osebam, ki jo potrebujejo. Zaščita duševnega zdravja naših zdravstvenih delavcev ni samo nekaj, kar je prav narediti, ampak je bistvena za prihodnost zdravstvene oskrbe v Evropi.«
Povzetek poročila MeND pripravila Alenka Bahovec, dr. med. spec. druž. med.
Celotno poročilo je dostopno na povezavi: https://www.who.int/europe/publications/i/item/WHO-EURO-2025-12709-52483-81031
