Novice in obvestila

Spoštovani,


zobozdravniki z veliko zaskrbljenostjo spremljamo dogajanje na Kliničnem oddelku za maksilofacialno in oralno kirurgijo UKC Ljubljana. Odhod štirih vrhunskih strokovnjakov ni nepričakovan in ni nepomemben. Gre za posledico dolgoletnih opozoril vodstvu UKC Ljubljana, ki jih je stroka vztrajno podajala, vendar sta jih tako vodstvo kot politika prav tako vztrajno preslišala, ter zakona, ki je bil sprejet mimo stroke in brez tehtnega premisleka o njegovih posledicah. Zobozdravniki smo že pred sprejetjem novele Zakona o zdravstveni dejavnosti jasno opozarjali, da tak zakon, pripravljen brez dialoga s stroko, ne bo izboljšal razmer, temveč jih bo še poslabšal. Danes se je to izkazalo za resnično.

Eden izmed kirurgov je natančno pojasnil, da so »razmere strokovno nevzdržne, delo pa v takšnih pogojih ni več mogoče opravljati odgovorno«. Ko odhajajoči kirurgi poročajo o tem, da je bila v operacijski sobi poleti ukinjena možnost dela, ker je obstajala nevarnost, da »bo čez lesen strop padla klima na pacienta ali terapevta«, je jasno, da tu ne govorimo o težavah posameznika, temveč o razpadu sistema. Ko stroka o tem opozarja leta, odločevalci pa ostajajo tiho, je odgovornost za današnje razmere jasna.

Bistveno je razumeti tudi to, da maksilofacialna kirurgija ni ruvanje zob, kot želijo nekateri prikazati. Je ena najzahtevnejših vej kirurgije, ki združuje znanja medicine, zobozdravstva, rekonstrukcijske in onkološke kirurgije. To je stroka, ki rešuje življenja in ob tem ohranja funkcije, ki določajo človekovo dostojanstvo kot so govor, hranjenje, izgled, občutek lastne identitete. Ruvanje zob pa spada na primarni in sekundarni nivo, kjer to delo opravljajo zobozdravniki oz. specialisti oralne kirurgije. Preusmerjanje specialistov maksilofacialne kirurgije na oralno kirurgijo, pomeni neučinkovito rabo specialističnega kadra, nepotrebne stroške sistema in zmanjšano dostopnost tistim, ki nujno potrebujejo visoko specializirano kirurško obravnavo.

Kirurgi, ki zapuščajo UKC Ljubljana, so vsak dan stali ob pacientih z rakom, s poškodbami glave in vratu, s prirojenimi deformacijami, s hudimi posledicami nesreč. V operacijskih dvoranah so ure in ure preživeli v najzahtevnejših multidisciplinarnih posegih, pri katerih en napačen rez lahko pomeni trajno invalidnost ali izgubo življenja. To so ljudje, ki se zavedajo, da njihovo delo določa, ali bo bolnik po operaciji jedel, govoril, živel. Ni mogoče prezreti, kar so zapisali tudi kirurgi sami: »V Sloveniji sploh ni mogoče pridobiti koncesije za terciarno maksilofacialno kirurško kliniko v zasebnem sektorju … Zato je nesmiselno namigovati, da odhajamo zaradi zasebnih interesov.«

Še bolj pa skrbi sporočilo, ki ga daje odziv politike. Namesto odgovornosti in iskanja rešitev smo priča poskusom diskreditacije in omalovaževanja njihovega dela, kar je Koordinacija zdravniških organizacij že označila kot »neodgovorno in zavajajoče«. Ko javno omalovažuješ strokovnjake, ki so desetletja gradili svojo kariero, ne škodiš njim, ampak bolnikom, ki jih ne bo imel kdo zdraviti.

Maksilofacialna kirurgija je ena najzahtevnejših specialnosti v medicini, saj zahteva znanje tako medicine kot dentalne medicine. Zato je pot do samostojnega maksilofacialnega kirurga izjemno dolga: specializacija traja od štiri do sedem let, odvisno od tega, ali je kandidat pred tem opravil eno ali obe fakulteti (medicino in dentalno medicino). Kdor zaključi le eno, mora v času specializacije opraviti še drugo. Šele po uspešno opravljenem programu in specialističnem izpitu kirurg pridobi licenco za samostojno delo. Gre za kader, ki nastaja počasi, z izjemnim vložkom znanja in truda, zato ga ni mogoče nadomestiti čez noč.
In realnost, ki se obeta čez nekaj mesecev, je skrb vzbujajoča. Čez dva meseca bo za 24 ur na dan in 7 dni v tednu na voljo le še sedem specialistov. Ob nesreči ali raku ne pomaga zakon, ne pomagajo politična prepričevanja in lepe besede, da je na prvem mestu bolnik, pomaga kirurg. Pomaga izkušen tim, ki ga ni mogoče ustvariti čez noč. Če je.

Zobozdravniki razumemo težo njihove odločitve. Razumemo tudi bolečino, ki so jo izrazili, ko so zapisali, da jih klinika, za katero so delali desetletja, zdaj javno blati in jim pripisuje motive, ki nimajo nobene zveze z realnostjo. Tak pristop ni le strokovno nepošten, je moralno vprašljiv in družbeno škodljiv. Zato v imenu zobozdravnikov izražamo neomajno podporo kolegom maksilofacialnim kirurgom. Stojimo za njimi, ker vemo, kaj njihovo delo pomeni. Ker vemo, da je njihov odhod posledica sistema, ne osebne ambicije. Če bi želeli oditi iz javnega zdravstvenega zavoda, bi lahko odšli kadarkoli v zadnjih dvajsetih oz. tridesetih letih. 

Hkrati ponovno pozivamo odločevalce, da prenehajo z diskreditacijami stroke, da vstopijo v dialog in da odpravijo razmere, ki so te vrhunske strokovnjake pahnile čez rob. Še vedno je dovolj časa, da se z interventnim zakonom zadrži učinkovanje omejujočih določb novele Zakona o zdravstveni dejavnosti. Slovenija ima samo le en center, ki nosi glavno breme najzahtevnejših maksilofacialnih operacij. Če se ta poruši, ga ne bo mogoče nadomestiti.