Pri ugledni založbi Springer je pravkar izšel Evropski učbenik za cepljenje odraslih. Učbenik, namenjen kot gradivo za evropske izobraževalne programe izvajalcev cepljenja, na 285 straneh podaja ključne praktične in teoretične informacije o programih cepljenja v vseh evropskih državah, s posebnim poudarkom na nove cepilne programe za zaščito odraslih, vključno z zaščito bolj ogroženih skupin odraslih. Knjiga natančno opisuje koristi in tveganja cepljenja za posamezne skupine odraslih in sistematično opisuje vsa cepiva in cepljenja, ki so na voljo v evropskih državah.
Prof. dr. Alojz Ihan je avtor poglavja o farmakovigilanci cepiv, ki opisuje sodobna sistemska orodja in metode za zgodnjo zaznavanje neželenih učinkov cepiv v Evropi, pa tudi v drugih delih sveta (ZDA, Združeno kraljestvo, Avstralija). Tradicionalne sisteme zaznavanja (aktivni nadzor regulatorjev, EduraVigilance, VAERS) danes nadgrajujejo informacijska orodja, ki z samodejno obdelavo e-zdravstvenih kartonov na nivoju držav in celin mnogo hitreje zaznajo opozorilne signale in alarmirajo pristojne odbore za spremljanje varnosti cepiv.
Uredniki učbenika so Pierre Van Damme, Paolo Bonanni in Jade Pattyn, prvi spada med osrednje evropske vakcinologe in je direktor evropskega centra za presojo cepiv »Vaccinopolis«.
Tri leta po izidu prejšnjega romana – uspešnice Karantena – je prof. dr. Alojz pri založbi Beletrina objavil svoj novi, peti roman Tihotapec, ki se kot povsem samostojna zgodba navezuje na dogajanje v Karanteni. O motivu za nadaljevanje je spregovoril na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu na predstavitvi romana, ki jo vodila doc. dr. Blažka Müller: »Od bralcev Karantene sem večkrat dobil vprašanje, kaj se zgodi z jadrnico Marisso, ki zaradi pandemije ostane »zaparkirana« v Rimu. Sčasoma je to vprašanje začelo zanimati tudi mene in edini način, da ga odgovorim, je bil, da se lotim nadaljevanja zgodbe. Po nekaj desetih napisanih straneh Tihotapca mi je postalo zanimivo, da bi Marisso v matično pristanišče odpeljala Andrej in Mario, a v povsem spremenjenih vlogah in življenskih položajih. V Karanteni se oba po človeški plati in značajski plati nikakor nista ujela, a e v Karanteni s tem nisem globje ukvarjal. V Tihotapcu pa sem izrazito izpostavil njun antagonizem s tem, da je bil Andrej zaradi financ prodal Mariu svojo jadrnico, ki jo je v Karantani nabavil, da bi mu osmislila življenje. Zato me je med pisanjem posebej intrigiral povsem spremenjen odnos med novopečenim bogataškim lastnikom jadrnice in Andrejem, ki je formalno postal Mariev skiper, ki naj bi lastniku brez znanja jadranja pomagal prepeljati domov. Iz lastnih izkušenj vem, da morje razkrije vse antagonizme med jadralci, zato se nisem bal za dramo, ko sem enkrat zaplul v pisanje besedila.«
Roman Tihotapec pa ne opisuje le osebnega odnosa dveh jadralcev, ampak je napeta kriminalka z mnogimi družbenimi nastavki. Kot je opisal avtor na predstavitvi knjige: »Antagonizem Andreja in Maria je pospešilo tudi dejstvo, da sta po epidemiji oba bistveno spremenila svoje življenje. Mario se je iz previdnega državnega uradnika spremenil v premožneža, ki je na vsak način hotel investirati svoje pridobljene milijone, hkrati pa svoje posle prenesti v čimbolj skrito in varno davčno oazo. A ni šlo samo za osebnostno spremembo, ki jo je v Mariu sprožil milijonski kup denarja, med pisanjem sem namreč kmalu opazil, da je epidemija spremenila mentaliteto celotne družbe. Prej se je zdelo, da v družbi so neka naravna pravila in zakonitosti, ki jih tudi oblastniki in bogataši ne morejo v temeljih spremeniti in kršiti. Med epidemijo pa je nenadoma postalo z enim samim državnim dekretom ali izrednim zakonom mogoče ukinjati cele gospodarske panoge, ni bilo več samoumevnih zakonitosti ampak je v vzdušju panike postalo dovoljeno vse za tiste, ki so imeli oblastno moč. Pa tudi potem, ko se je pandemija umirila, se je travmatično družbeno stanje nadaljevalo. Svet je padel v posttravmatsko stresno motnjo in kot ironično naključje je tak svet s hitro pretresel ruski predsednik Vladimir Putin, ki je z napadom na Ukrajino v Evropi udejanil pravo, veliko evropsko vojno, kar se je prej zdelo nepredstavljivo. Nato se je pojavil še ameriški predsednik Donald Trump, ki je začel za dosego svojih interesov vleči poteze, ki so se prej prav tako zdele nepojmljive – vsa svetovna politika je povsem odkrito postala izključno igra moči, diplomacija uglajenih besed in oblikovanja natančnih dogovorov in pravil pa je umrla, ker ob dokazih, da šteje le moč, nima več smisla.«
Glavni del romana Tihotpec se vrti okoli izvora kokaina, ki ga je nekdo podtaknil pod trup Marisse. O tem, zakaj je zgodbo zapeljal v kokainski mafijski spopad, je avtor povedal: » Pri raziskovanju postpandemijskega sveta, ki ga obvladuje izključno igra brezobzirne moči in z lahkoto ignorira in ruši vsa vzpostavljena pravila in zakone, sem želel povzeti vse vidike, od osebnih in intimnih, pa do družbenih in političnih. Najbolj univerzalna metafora tovrstnega stanja na družbenem nivoju se mi je zdela mafija, pri čemer skušam z zelo podobmimi vzorci uporabe brezobzirne moči opisovati klasično, kriminalno mafijo, pa tudi poslovni svet in politično korupcijo v vladnih kabinetih. Zato v zgodbo vpletem rusko mafijo in tihotapljenje podtaknjene droge, s katerim želi ruski mafijec Kudinov zaplesti Maria in Andreja v kriminalne vode, kjer se seveda Kudinov najbolj znajde in uveljavlja svojo moč za manipuliranje in obvladovanje svojih mafijskih sodelavcev. Poleg tega je razpad nekdanje Sovjetske zveze, ki so ga doživeli Kudinov in njegovi ruski sodelavci v Tihotapcu, uporaben primer popolnega razsutja države, zakonov in družbenih pravil, ki na koncu prinese grobjansko nasilje in pred posameznika sploh ne postavlja dileme o tem, kaj je prav in narobe, ampak le, kateri mafiji naj se priključi, če hoče vsaj nekako preživeti. Ko zavladajo mafijska pravila, se o morali sploh nima več smisla spraševati.
Po drugi strani pa ima tihotapstvo tudi svoj intimni, lirični pomen, vsi smo nekakšni tihotapci svoje preteklosti, ki jo le težko razkrivamo. Največkrat le v ekstremnih okoliščinah, ki nas prisilijo, da se nehamo ogrinjati v svoj ego, ker nam gre za temeljni obstoj, za osnovno eksistenco. Zato je v mojem romanu veliko »tihotapcev« svoje preteklosti, od Rusov, ki skrivajo vsak svojo kruto zgodbo razpada lastne države in skupnosti, do Andreja in Maria. Pri vseh, ki se znajdejo na Marissi, razkrivam njihove dramatične zgodbe, ki jih tihotapijo skozi življenje in samo v skrajnih stiskah udarijo na dan. A hkrati so ti preboji tudi zdravilni in edini sprožijo odločitve, ki prinesejo nekakšno razrešitev.
Na koncu predstavitve romana je voditeljico predstavitve tudi zanimalo, zakaj se oba romana, Karantena in Tihotapec, zaradi katarzičnih dejanj akterjev, končata razmeroma optimistično. Avtor je odgovoril, da se mu zdijo katarzični elementi uporabni tudi v sodobnih tekstih: »Seveda pa katarze ne smejo biti šablonske, kot v božičnih filmih. Zato mora romanopisec katarze med pisanjem s čim večjo občutljivostjo loviti, nikakor pa ne načrtovati. Dobra katarza se namreč v tekstu pojavi sama od sebe, ko so izpolnjeni zapleteni pogoji, ki jih kot pisatelj niti ne razumeš, še manj pa planiraš. Pravzaprav je načrtovana katarza eden večjih grehov pisateljevanja, saj v pozornem bralcu vzbudi neprijeten občutek manipulacije. Zato sem vedno vesel, ko opazim, da mi pisanje začne nuditi možnost nekakšne katarze, sploh, če je ta katarza spletena iz motivov, ki so se prej pojavljali na petih ali še več mestih v romanu in se nato samodejno , kot po čudežu sestavijo v eno katarzično občutenje.«
