Novice in obvestila

Dr. Karin Sernec, spec. psihiatrije, predstavnica Razširjenega strokovnega kolegija za psihiatrijo, je poudarila, da je psihoterapija »ena od metod zdravljenja duševnih motenj in zahteva poglobljeno poznavanje vzrokov, procesov nastanka motenj ter diagnostičnih metod.« Po njenih besedah lahko kakovostno in varno zdravljenje poteka le znotraj kliničnega okolja: »Izobrazba za izvajanje vseh metod zdravljenja, vključno s psihoterapijo, mora potekati znotraj zdravstvenega sistema, od dodiplomskega študija do strokovnega izpita in specializacije.« Kot ključno nevarnost predloga je izpostavila poskus znižanja kompetenc: »Predlagani zakon posega v obstoječi sistem, ga ruši in nevarno znižuje strokovno obravnavo pacientov, ki bi jih lahko obravnavali posamezniki brez ustreznega znanja.« Ob tem je opozorila tudi na nedopustno psihiatizacijo družbe: »Predlog zakona vse osebe, vključene v psihoterapevtsko obravnavo, opredeli kot paciente in na ta način psihiatizira družbo.«

Dr. Tristan Rigler, predsednik RSK za klinično psihologijo, je predstavitev začel z jasnim poudarkom: »Naša temeljna skrb je zaščita pacientov ter zagotavljanje visoke kakovosti strokovnega dela na področju duševnega zdravja.« Po njegovih besedah predlog zakona dopušča vstop profilom brez zadostnih znanj iz psihopatologije, diagnostike, klinične presoje in etičnih standardov za psihoterapevtsko delo, izenačuje med seboj neprimerljive izobraževalne poti ter ne določa minimalnih kliničnih in izobraževalnih standardov. »Psihoterapija je klinična metoda dela, ki zahteva večletna univerzitetna izobraževanja, specializacije in obsežno klinično prakso. Brez tega je varna obravnava pacientov nemogoča.« Zaključil je s pozivom: »Da se priprava zakonodaje ponovno strokovno premisli in uskladi s ključnimi deležniki ter evropskimi standardi.«

Mag. Igor Muževič, specialist družinske medicine in predsednik Sindikata družinskih zdravnikov, je bil izjemno jasen: »Predlaganega zakona v obstoječi obliki ni mogoče podpreti. Je izrazito škodljiv za bolnike z duševnimi motnjami in boleznimi.« Izpostavil je da: »To niso klienti, ampak bolniki, ki jih klinični laiki ne znajo niti prepoznati niti zdraviti,«

in poudaril, da predlagani zakon znižuje evropske standarde: »Praktično vse države EU od psihoterapevtov, ki delujejo v zdravstvenem sistemu, zahtevajo obsežne klinične izkušnje. V Sloveniji želi predlog ta standard znižati na nič.« In zaključil: »Če poslanci premorejo vsaj minimalno mero odgovornosti, zakona, ki pod krinko skrbi za ljudi v resnici ogroža njihovo varnost, ne bodo podprli. Civilna in strokovna javnost imata dolžnost pozorno spremljati dogajanje in jasno obsoditi tiste poslance, ki bodo s podporo temu škandaloznemu predlogu pokazali lastno moralno uklonljivost.«

Dr. Vanja Kogoj Jug, spec. pediatrije, je poudarila realnost v ambulantah: »Pediatri se vsakodnevno srečujemo z otroki in mladostniki v stiski. Zato pozdravljamo urejanje področja psihoterapije, a ne tako, da se obide stroko.« Opozarja, da predlagani zakon povsem spregleda strokovna mnenja: »Le s sodelovanjem stroke bomo otrokom zagotovili obravnavo, kot si jo zaslužijo.«

Izr. prof. dr. Dejan Georgiev, spec. nevrologije, je opozoril na posebej veliko tveganje za nevrološke bolnike: »Zakon uvaja psihoterapevte brez ustrezne zdravstvene izobrazbe, kliničnih izkušenj in pripravništva, kar nevrološke bolnike resno ogroža. Psihoterapevtska obravnava nevroloških bolnikov predstavlja strokovni izziv, ki zahteva znanje klinične medicine ter razumevanje razlik med zdravimi in bolnimi možgani.« Predstavil je konkreten primer: »Oseba z osebnostnimi spremembami bi lahko bila obravnavana kot žrtev partnerskih težav, v resnici pa ima možganski tumor. Psihoterapevt brez kliničnega znanja tega ne bo prepoznal. Ko pride do diagnoze, je lahko že prepozno.«

Asist. Jana Knific, spec. psihiatrije z Onkološkega inštituta Ljubljana, je poudarila: »Pri bolnikih z rakom psihoterapija ni samostojen proces. Je del celostne zdravstvene obravnave, ki zahteva klinično presojo in interdisciplinarno sodelovanje.« Opozorila je, da zakon celo izključuje smeri, ki so mednarodno najučinkovitejše: »Kognitivno vedenjska terapija, ki je standard po smernicah NCCN in ESMO, je v predlogu zakona popolnoma izključena.« Njena ocena je nedvoumna: »Predlog uvaja hitre in nevarne rešitve, katerih posledice bi lahko bile nepopravljive. Na Onkološkem inštitutu Ljubljana menimo, da je nujno urediti področje izvajanja psihoterapije izven zdravstvenega sistema, hkrati pa odločno nasprotujemo rešitvam, ki bi z zakonom o psihoterapiji posegale v obstoječo ureditev psihoterapije znotraj zdravstva in rušile standarde znotraj tega sistema. Menimo, da ni niti strokovne niti sistemske dobrobiti v tem, da se bistveno znižujejo izobraževalni in strokovni standardi za izvajanje psihoterapije v zdravstvenem sistemu, da se na hiter in unikaten način vključujejo profili brez zdravstvene izobrazbe v sistem, ki sicer temelji na visokih, zakonsko določenih pogojih in odgovornostih vseh zdravstvenih delavcev, ter da se odpira vrata izvajanju psihoterapevtskih pristopov, ki niso podprti z dokazi in zato ne zagotavljajo varnosti in učinkovitosti zdravljenja. Takšne spremembe bi po naši presoji pomenile nazadovanje v zagotavljanju strokovne, etične in varne psihoterapevtske obravnave bolnikov z najzahtevnejšimi zdravstvenimi stanji. Varnost in dobrobit bolnika bi morala biti vedno na prvem mestu.«

Prof. dr. Tadej Battelino in doc. dr. Simona Klemenčič sta opozorila: »Zdravniki in klinični psihologi, ki se ukvarjamo z izrazito ranljivo populacijo otrok in mladostnikov s kroničnimi in redkimi boleznimi, se nevarnosti tako nepremišljenega zakona še posebej zavedamo in mu nasprotujemo. Menimo, da predlagani zakon o psihoterapevtski dejavnosti uvaja hitre in nevarne rešitve, katerih posledice bi lahko bile nepopravljive.«

Ana Žličar, predsednica Društva onkoloških bolnikov Slovenije: »Zakona brez odgovornega sodelovanja stroke ni mogoče podpreti. To je zdravstvena obravnava bolnikov, ne poligon za politične igre.« Kristina Modic, izvršna direktorica L&L: »Onkološki bolniki potrebujejo strokovno, varno in pravočasno podporo kliničnih psihologov. Če teh razlik zakonodaja ne bo upoštevala, bomo naredili veliko škodo najbolj ranljivim.«