Ta Strokovni kotiček je (bil) namenjen aktualnim novostim s čim širšega področja medicinske strokovne literature. Konec leta se s »kotičkom« poslavljam, ker je enostavno preveč dela, predvsem pri iskanju najpomembnejših člankov. Pričakoval sem, da mi boste vsaj občasno poslali kakšne namige relevantnih člankov z »vaših področij«, kar bi tudi povečalo »aktualnost in pokritost kotička«, vendar ni tako. Na temelju tega sklepam, da ni pravega zanimanja, zato z novim letom prekinjam mesečne prispevke. Če bi prišlo do spremembe z Vaše strani, pa se »kotiček« občasno morda še pojavi … Hvala vsem, ki ste »brali«, in lep pozdrav, prof. dr. Janez Tomažič
Povezave med vseživljenjsko debelostjo in dimenzijami penisa pri odraslih moških: retrospektivna opazovalna raziskava moških iz Vietnama z uporabo 3D-modeliranega predpubertetnega indeksa telesne mase
Penilna velikost je bila od nekdaj predmet medicinskih in kulturoloških zanimanj. Najnovejše raziskave se večinoma osredotočajo na korelacije med dejavniki v odrasli dobi in penilnimi parametri; pri razpravljanju o debelosti kot kritičnem dejavniku, ki prizadene penis, se upošteva zgolj indeks telesne mase (ITM), ostali možni vzročni dejavniki pa se prezrejo, še več, vpliv otroške debelosti na dimenzije penisa še ni bil dovolj raziskovan, skupaj z antropometričnimi meritvami dolžine in debeline penisa. V retrospektivno opazovalno raziskavo je bilo vključenih 290 moških, ki so prišli na preventivni pregled glede reproduktivnega zdravja v obdobju med junijem 2023 in julijem 2024 ter so izpolnjevali vključitvene kriterije. Na osnovi otroških fotografij preiskovancev so rekonstruirali 3D-modele, da bi sklepali na predpubertetni ITM. Raziskali so različne meritve penilne dolžine, torej dolžino ohlapnega iztegnjenega penisa od pubisa do konice glansa in nazadnje od kožice do konice glansa ohlapnega penisa, v povezavi z debelostjo v otroštvu, v odrasli dobi in še druge antropometrične pokazatelje, ki so bili izmerjeni po standardiziranih protokolih. Z metodo multivariantne linearne regresije so analizirali povezave med predpubertetnim ITM in penilnimi parametri v odrasli dobi: ohlapni iztegnjeni penis, merjen od pubične kosti do konice glansa, od kožice do konice glansa ter diametre glansa in debeline v sredini telesa penisa. Rezultati: Predpubertetna debelost je bila povezana s krajšim ohlapnim iztegnjenim penisom (ß = -1.201, p = .05), z dolžino le-tega, merjeno od pubične kosti do konice glansa (ß = -1.89, p ˂. 01), ter dolžino od kožice do konice glansa (ß = -1.868, p ˂ .01) v odrasli dobi. Uporabili so multivariantno linearno regresijo. Ugotovili niso nobenih signifikantnih razlik pri sedanjem ITM, bile pa so korelacije med obsegom zapestja v primerjavi z dolžino ohlapnega penisa (kožica–konica glansa) (β = 0.047, p = .04). Še več, cirkumcizija (obrezanje) kožice pred puberteto je imela negativen učinek na dolžino raztegnjenega penisa (β = 0.683, p = .05). Klinične implikacije: Debelost v otroštvu ima lahko povezavo z rastjo penisa, medtem ko debelost v odrasli dobi primarno negativno vpliva na videz penisa, manj pa na dejansko velikost. Prednosti in omejitve: Raziskava predstavlja nov pristop k ugotavljanju povezave med debelostjo v otroški dobi in dimenzijo penisa v odrasli dobi brez nujnosti dolgotrajnega sledenja. Z uporabo 3D-rekonstrukcij fotografij iz otroštva se izboljša izvedljivost, a je lahko spominski priklic pristranski in so možne sistemske napake.
Zaključki: Debelost v otroški dobi je povezana z rastjo penisa, medtem ko je debelost v odrasli dobi povezana predvsem z izgledom penisa. Potrebni so zgodnji ukrepi za preprečitev dolgotrajnih učinkov debelosti na razvoj penisa.
Vir: Nguven BH, Pham QM, Nguven ABQ, et al. Associations between obesity across the lifespan and adult penis dimensions: a retrospective observational study of Vietnamese men using 3D-modeled prepubertal BMI. Journal of Sexual Medicine 2025; 22: 1536–47; doi.org/10.1093/jsxmed/qdaf184.
Neorganska dispareunija v ambulanti za spolno zdravje
Kronična genitalna bolečina je opredeljena kot huda in prolongirana bolečina (traja 6 mesecev in več) med ali po spolnem odnosu in je pogost simptom pri ženskah v vseh starostnih obdobjih ter pogosto povzroča velik distres. Neorganski tip bolečine je psihološkega izvora (intrapsihični dejavniki), ki se označuje kot dispareunija in ima za posledico predvsem nezmožnost imeti spolne odnose, negativno samopodobo in negativen odnos do telesa (negativni spolni skript), vse našteto pa vodi v splošno prisotno nezadovoljstvo v partnerskih spolnih odnosih. Pri ženskah je pojavnost največja v starostni skupini od 20 do 29 let in znaša 22/1000 žensk, pri moških pa je izredno nizka. Opravljena je bila deskriptivna statistična analiza vseh prvih pregledov oseb v Ambulanti za spolno zdravje Psihiatrične klinike Ljubljana, ki so v časovnem obdobju od 1999 do 2023 prišle na posvet zaradi kronične neorganske genitalne bolečine. Psihiatrična diagnoza (F52.6) je bila postavljena po še veljavni reviziji MKB-10. Rezultati raziskave so pokazali, da je jasno prepoznaven trend naraščajočega števila oseb s tem simptomom v opazovanem obdobju: celotno število je bilo 210 (104 ženske in 6 moških). Leta 1999 sta bili 2 ženski in 6 moških, leta 2023 pa 38 žensk in 2 moška. Največ oseb (126) s kronično genitalno bolečino je bilo v starostnem obdobju od 20 do 30 let, kar je potrdilo izsledke številnih epidemioloških raziskav. Največja pojavnost pri moških (4) pa je bila v višjem starostnem obdobju, od 31 do 40 let. Število moških z opazovanim simptomom je bilo konstantno zelo majhno. Raziskovalca sta predvidevala, da večino vodijo in zdravijo urologi. Avtorja sta v zaključku poudarila ključni pomen prepoznavanja psihoseksualnih dejavnikov za uspešno obravnavo in zdravljenje.
Vir: Rahne Otorepec I, Otorepec J. Nonorganic dyspareunia in the Outpatient clinic for sexual health in Ljubljana. ESSM Congress 2025 Abstract book. J Sex Med Vol 22, Supplement 2, May 2025: ii25.
Akutna revmatična vročica (ARV)
ARV je avtoimunska bolezen, ki nastane po okužbi zgornjih dihal ali impetigu, povzročenem z β-hemolitičnim streptokokom skupine A (SSA), najpogosteje pri otrocih in mladostnikih. Bolezen lahko napreduje v revmatično srčno bolezen (RSB) s persistentno okvaro srčne zaklopke (na sliki spodaj je prikazana patofiziologija ARV s tudi drugimi kliničnimi manifestacijami). ARV predstavlja pomemben globalni vzrok obolevnosti in umrljivosti, še zlasti med socialno in ekonomsko prikrajšanimi populacijami, pri čemer preplet socialnih determinant zdravja in genetskih dejavnikov določa skupno tveganje za pojav bolezni. Diagnoza ARV temelji na skupku kliničnih in laboratorijskih parametrov, ki so opredeljeni z Jonesovimi kriteriji iz leta 2015. Napredek v molekularni diagnostiki za »testiranje ob bolniku« (point-of-care testing) in nadaljevanje iskanja biomarkerjev za ARV ponujata možnost, da se diagnostika bolezni v prihodnosti bistveno izboljša. Ostajajo trajne vrzeli v razumevanju patofiziologije ARV in verjetno tudi zato v zadnjih letih ni bistvenega napredka na področju zdravljenja. Potreben je povečan poudarek na primordialni, primarni in sekundarni preventivi – vključno z razvojem cepiva proti SSA, inovacijami v digitalnih zdravstvenih tehnologijah, izboljšanimi antibiotiki za sekundarno preventivo ter decentralizirano izvedbo programov za izboljšanje zdravstvene oskrbe – predstavlja realne in izvedljive pristope k zmanjšanju globalnega bremena ARV v prihodnosti.
Podnapis k zgornji sliki: Proces molekularne mimikrije v patofiziologiji akutne revmatične vročice (ARV): po okužbi žrela z β-hemolitičnim streptokokom skupine A (SSA) (1) pride do adhezije in invazije epitelija žrela (2). Predstavitev antigenov SSA vodi do aktivacije B- in T-limfocitov (3). Aktivirani T-limfociti ter protitelesa, ki jih tvorijo aktivirani B-limfociti, križno reagirajo z antigenimi epitopi (4) v srcu, možganih, sklepih, koži in podkožnem tkivu, kar povzroči klinične manifestacije ARV (5). Križno reaktivna protitelesa se vežejo na ogljikove hidrate skupine A, kar sproži povečano izražanje adhezijskega molekularnega proteina 1 endotelija srčnih zaklopk (VCAM-1), posledično pa pride do infiltracije T-celic in citokinsko posredovane imunske poškodbe. Križno reaktivna protitelesa, ki se vežejo na dopaminske receptorje in lizogangliozide, povzročijo Sydenhamovo horeo. Zakasnela preobčutljivostna reakcija (tip IV) povzroča kožne in podkožne spremembe, medtem ko odlaganje imunskih kompleksov v sklepih vodi v artritis.
MHC = glavni kompleks tkivne skladnosti
Vir: Hirani K, Rwebembera J, Webb R, et al. Acute rheumatic fever. Lancet 2025; 405: 2164–78.
Tirzepatid vs. semaglutid
Osrednji cilj zdravljenja debelosti je izboljšanje zdravja. Debelost je kronična bolezen in vzročni dejavnik za številne druge bolezni, vključno s sladkorno boleznijo tipa 2 (SB2). Trenutno z debelostjo živi skoraj ena milijarda ljudi, pri čemer ima približno dve tretjini med njimi preddiabetes. Preddiabetes, za katerega sta značilni inzulinska rezistenca in disfunkcija beta celic, poveča tveganje za razvoj SB2 za do 70 % v vseživljenjskem obdobju. V prejšnji analizi raziskave SURMOUNT-1 so ugotovili, da tirzepatid povzroča znatno in trajno zmanjšanje telesne teže pri osebah z debelostjo v obdobju 72 tednov. V tem prispevku poročajo o varnostnih izidih po treh letih zdravljenja s tirzepatidom ter o njegovi učinkovitosti pri zmanjšanju telesne teže in zaviranju napredovanja v SB2 pri osebah z debelostjo in preddiabetesom. V RKR* je bilo vključenih 2539 oseb z debelostjo, od tega jih je imelo 1032 tudi preddiabetes. Preiskovanci so bili naključno razporejeni v razmerju 1 : 1 : 1 : 1, da so prejemali tirzepatid enkrat tedensko v odmerku 5 mg, 10 mg ali 15 mg oziroma placebo. Vključeni so bili preiskovanci z debelostjo in preddiabetesom, ki so prejemali dodeljeni odmerek tirzepatida ali placeba skupno 176 tednov, čemur je sledilo 17-tedensko obdobje brez zdravljenja. Trije ključni sekundarni cilji, za katere je bila uporabljena kontrola napake tipa I, so bili odstotna sprememba telesne teže od izhodišča do 176. tedna, pojav SB2 v obdobju 176 tednov in pojav SB2 v obdobju 193 tednov. Po 176 tednih je bila povprečna odstotna sprememba telesne teže pri udeležencih, ki so prejemali tirzepatid, naslednja: −12,3 % pri odmerku 5 mg, −18,7 % pri odmerku 10 mg in −19,7 % pri odmerku 15 mg, v primerjavi z −1,3 % pri udeležencih, ki so prejemali placebo (p < 0,001 za vse primerjave s placebom). Manjše število udeležencev je razvilo sladkorno bolezen tipa 2 v skupinah s tirzepatidom kot v skupini s placebom (1,3 % proti 13,3 %; razmerje tveganja 0,07; 95 % IZ 0,0–0,1; p < 0,001). Po 17 tednih brez zdravljenja ali placeba je SB2 imelo 2,4 % udeležencev, ki so prejemali tirzepatid, in 13,7 % tistih, ki so prejemali placebo (razmerje tveganja 0,12; 95 % IZ 0,1–0,2; p < 0,001). Razen bolezni covid-19 so bili najpogostejši neželeni učinki prebavnega izvora, večinoma blagi do zmerni, in so se večinoma pojavili v obdobju stopnjevanja odmerka v prvih 20 tednih raziskave. Novi varnostni signali niso bili zaznani.
V pričujoči raziskavi, ki je zajemala osebe z debelostjo in preddiabetesom, so imeli udeleženci, ki so prejemali tirzepatid, povprečno zmanjšanje telesne mase do 20 %, kar je trajalo več kot 3 leta (176 tednov). Tveganje za napredovanje v SB2 je bilo pri tej skupini izrazito manjše kot pri placebu. V absolutnih številkah je skoraj 99 % udeležencev (752 od 762), ki so prejemali tirzepatid, ostalo brez sladkorne bolezni, kar predstavlja izjemen rezultat in kaže na občutno dolgoročno korist farmakološkega posega v okviru klinične raziskave.
Vir: Jastreboff AM, Roux CW, Stefanski A, et al. Tirzepatide vs Semaglutide. N Engl J Med 2025; 392: 958–71; doi: 10.1056/NEJMoa2410819.
Pa še to:
Ivermektin in kontrola malarije
V letu 2022 je bilo 249 milijonov primerov malarije in 608.000 smrti, povezanih z malarijo. Nadzor in izkoreninjenje malarije ogrožata širjenje odpornosti komarjev proti insekticidom ter njihova vedenjska prilagoditev. Raziskovalci so si zastavili vprašanje, ali lahko množično dajanje ivermektina – širokospektralnega antiparazitika, ki ubija tudi komarje, ki se hranijo s krvjo zdravljenih oseb – zmanjša prenos malarije. Izvedli so RKR* v predelu Kenije, kjer je malarija zelo endemična in kjer zelo pogosto uporabljajo insekticidno obdelane mreže. Preiskovanci so v razmerju 1 : 1 prejeli ivermektin (400 μg na kilogram telesne mase) ali albendazol (400 mg, aktivna kontrola), ki nima »mosquitocidal properties«, enkrat mesečno tri zaporedne mesece na začetku »kratkih deževnih obdobij«. Vključenih je bilo 28.932 oseb. Primarni cilj učinkovitosti je bila kumulativna incidenca malarije v kohorti otrok, starih od 5 do 15 let, ki so živeli na območju z visoko uporabo zaščitnih mrež. Pri njih je ivermektin, dan enkrat mesečno tri zaporedne mesece, povzročil 26 % manjšo pojavnost okužbe z malarijo v primerjavi z albendazolom. Varnostnih pomislekov niso zaznali. Raziskovalci so zaključili, da je glede na rezultate raziskave uporaba ivermektina primerna dopolnilna strategija za nadzor in preprečevanje malarije na območjih, kjer je malarija mezendemična (zmerna stopnja endemičnosti) in je prenos bolezni stalen skozi vse leto (»perennial transmission«).
Vir: Chaccour C, Maia M, Kariuki M, et al. Ivermectin to Control Malaria - A Cluster-Randomized Trial. N Engl J Med 2025; 393: 362–75.
Podčrtna opomba
* RKR: randomizirana klinična raziskava
Prof. dr. Janez Tomažič, dr. med., Klinika za infekcijske bolezni in vročinska stanja, UKC Ljubljana, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani
