Novice in obvestila

Če verjamemo v demokracijo, moramo sprejeti dejstvo, da slovenski volivec želi imeti v rokah pravico do izbire, ki jo opisuje zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. To željo je izrazil na referendumu, njegovi predstavniki so jo izglasovali v parlamentu in isti »volivec« jo bo, glede na javnomnenjske raziskave, bržkone potrdil še na enem referendumu. Slovenski volivec si, torej, v določenih okoliščinah, želi imeti pravico do asistirane samousmrtitve! To je družbeno in politično dejstvo tega časa, ki ga zdravniki sicer lahko komentiramo ali iščemo vzroke (morda deloma tudi v nezaupanju do zdravstva in medicine), a zanikati ga ne moremo.

Po drugi strani pa je za zdravnike skrajno problematično, da so si pisci zakona uresničitev volivčeve želje po asistirani samousmrtitvi zamislili (brez sodelovanja in pristanka medicinske stroke) kot običajno zdravstveno storitev, ki jo bodo večinoma morali organizirati zdravstveni domovi podobno kot patronažno službo. Družinski zdravnik naj bi najprej napisal mnenje o prosilčevi bolezni (njeni terminalnosti), potem pa bi stekel postopek v ožjem krogu strokovnjakov (psihiater, notar, neodvisni zdravnik, diplomirana medicinska sestra). Vsa preverjanja (pravna, psihiatrična, zdravniška), ki se opravijo v postopku pridobivanja dovoljenja za samousmrtitev, so podobna pisanju izvedenskih mnenj. Ko je nato izdano »dovoljenje« državne komisije, lahko postopek izvrši (na prosilčevem domu, bolnišnici, DSO-ju…) zdravnik ali diplomirana medicinske sestra (v praksi verjetno patronažna sestra) in opravi asistenco pri samousmrtitvi kot vsak drugo drugo zdravstveno storitev, na primer pobiranje šivov po operaciji ali namestitev črpalke za infuzijo protibolečinskih zdravil.

Nič podobnega Švici torej, kjer so zdravniške organizacije odklonile idejo asistence pri samomoru kot zdravstvene storitve, zato tam to izvajajo specializirani zavodi zunaj zdravstva. Podobno tudi v Avstriji upravičenec lahko v lekarni dvigne pripravek smrtonosne učinkovine, nikakor pa ni to zdravstvena storitev, ker stroka ni bila za to in se je zakonodajacu to zdelo vredno upoštevati. Pri nas pa so pisci zakona mimo pristanka zdravniških organizacij in v namen izvršljivosti želje volivca, potisnili zdravnike in zdravstvene delavce v enega največjih doktrinarnih prelomov v medicinski zgodovini. Kaznivo in neetično dejanje, kot kot ga je medicina razumela tisočletja, je nenadoma postalo zapovedano kot zakonska obveza! Volja volilcev je pri tem lažen alibi – volivci so volili za sebe in svoj »interes« - imeti v rokah pravico do »izbire«. O tem, kaj je volivec v sledenju svoje želje »mimogrede« naprtili medicini, pa ta v resnici ni razmišljal in tudi v naslednjem referendumu ne bo. Zanj je to nepomembna tehnikalija. A prav zato se zakonodajalec nima pravice izgovarjati na voljo volivca, češ da je vse v zakonu njegova volja in v demokraciji je to svetinja. Volivec je v resnici ob odločanju sledil le osnovnemu namenu zakona, t. j. misli na novo pravico, ki bi jo v stiski lahko uporabil. Za nasilni prelom, ki ga zakon prinaša medicinski stroki, pa je v resnici odgovoren zakonodajalec, ki je pripravil neustrezen in z zdravniško stroko neusklajen zakon, ki bo žal za bodoče povzročal veliko težav.

Zakaj se ni zakonodajalec izognil tako velikemu nasilju nad medicinsko stroko z enostavno ustanovitvijo nekaj, od države financiranih centrov, v katerih bi lahko nekaj specializiranih strokovnjakov brezplačno izvrševalo v zakonu opisano željo volivcev? Glede na razmeroma maloštevilne potrebe po asistirani samousmrtitvi (izkušnje v Avstriji in Švici) bi za celo državo verjetno zadostovalo zgolj nekaj regionalnih »asistentov«, ki bi tudi razmeroma hitro pridobili izkušnje z novo »uslugo«. Namesto tega pa je v zakonu predvidena široka mreža potencialnih izvrševalcev asistence pri samousmrtitvi, ki bodo vsi po vrsti morali oditi na ustrezno izobraževanje in le počasi in poredko pridobivali izkušnje z novo »storitvijo«. Tudi zato bodo verjetno številne težave z ugovori vesti, ki jih bodo imeli direktorji zdravstvenih domov, saj bo novo »zdravstveno storitev« na vsak način potrebno organizirati. Zakon namreč nedvoumno uvaja zakonsko dolžnost zdravnikov, medicinskih sester in drugih zdravstvenih delavcev, da sodelujejo v postopkih pomoči pri končanju življenja. To izhaja že iz 4. člena zakona, ki razlikuje med osebami, ki v postopku sodelujejo svobodno, ter zdravstvenimi delavci. Na dolžnost sodelovati jasno kaže tudi v zakonu predvidena možnost ugovora vesti, saj zakon kot dolžnost nalaga dejanje, ki izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja pomoči pri samomoru. Vse napake v postopku, ki lahko pripeljejo do neizpolnjevanja zakonskih določil, in s tem do ravnanja, ki je kaznivo, pa so zato breme zdravnikov, medicinskih sester in drugih zdravstvenih delavcev.

Druga ovira, na katero bo zakon lahko naletel, bo izdelava kliničnih smernic (t.j. podrobnih »tehničnih navodil«) za asistenco pri samousmrtitvi. Te morajo v pol leta po sprejetju zakona sprejeti ustrezna strokovna združenja, vprašanje pa je, katero strokovno združenje bo »prepoznalo« asistenco pri samousmrtitvi kot svojo kompetenco. Bo ministrica ustanovila nov RSK? Ali pa neko za lase privlečeno osebno »svetovalno skupino« in s tem še naprej razgrajevala predvidljivost in transparentnost strokovnih medicinskih odločitev, kot smo temu nedavno že bili priča pri zakonu o psihoterapevtski dejavnosti?

Zakonodajalec, ki je tako grobo in brez njihovega pristanka postavil zdravnike v vlogo izvrševalcev postopka za končevanje življenja, bo težko pridobil nazaj njihovo zaupanje. Ali pa je predlagatelj zakona zaupanje zdravnikov že vnaprej namerno žrtvoval, kot je opazil že prof. Zwitter: »Predlagatelji zakona so izpustili načelo spoštovanja avtonomije zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev. To ni spodrsljaj, pač pa namerno zavračanje pravice, da poklicne skupine v zdravstvu (zdravniki, medicinske sestre in tehniki, lekarnarji) neodvisno oblikujemo strokovna in etična izhodišča za svoje delo. Spoštovanje avtonomije vsake poklicne skupine je osnovni pogoj za zahtevo po odgovornosti. Če torej družba pričakuje odgovornost, nam mora podeliti tudi pravico do avtonomnega odločanja. V nasprotnem primeru smo hitro lahko v položaju nacističnih zdravnikov, ki so se branili z besedami, da so le spoštovali zakonodajo.«