Na Zdravniški zbornici Slovenije obžalujemo, da se razprava o tako pomembnem področju, kot je duševno zdravje, sprevrača v diskreditacije in napačne interpretacije namenov stroke. Naš namen ni napadati nikogar, temveč varovati paciente in zagotavljati kakovostno, varno ter strokovno pomoč ljudem v duševnih stiskah.
Zdravniška zbornica Slovenije nikoli ni kritizirala Zveze organizacij pacientov, temveč je zgolj opozorila, da med članicami Zveze obstajajo tudi društva, ki zakona v takšni obliki ne podpirajo. Društva so svoja stališča zbornici poslala pisno, podpisana s strani predsednikov. Prav tako na Zdravniški zbornici ni bilo posveta o zakonu z društvi pacientov in zbornica pri takem posvetu tudi kje drugje ni sodelovala. Smo bili pa naknadno seznanjeni, da se je tak posvet odvil na Zbornici kliničnih psihologov.
Zbornica tudi ni sodelovala pri pisanju Zakona o psihoterapevtski dejavnosti. Res je, da je maja potekal sestanek s predstavniki psihoterapevtskih združenj, kjer smo skušali zbližati stališča. Dogovorjeno je bilo, da psihoterapevtska stran sama pripravi predloge sprememb osnutka zakona, zbornica pa jim nudi le tehnično pomoč pri oblikovanju besedila, brez vsebinskega poseganja, kar smo večkrat jasno poudarili. Predloge so oblikovali sami, psihiatri in klinični psihologi pa so jih kasneje zavrnili kot nesprejemljive.
Na zbornici ne nasprotujemo psihoterapiji, vendar pa Zakon o psihoterapiji v sprejeti obliki po naši oceni ne zagotavlja strokovnih standardov, jasne razmejitve med svetovanjem in zdravljenjem, niti finančne vzdržnosti. Zadnje ne trdi stroka, ampak Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki je opozoril, da dodatna sredstva za izvajanje zakona niso zagotovljena. To pomeni, da bi se novi programi lahko financirali na račun obstoječih, torej na račun otrok, mladostnikov in bolnikov, ki pomoč najbolj potrebujejo.
Absolutno pa podpiramo, da je psihoterapevtska pomoč zakonsko urejena in brezplačno dostopna vsem v okviru socialnega varstva.
Verjamemo, da si vsi, tako pacienti kot zdravniki, želimo enako: boljši in dostopnejši sistem duševnega zdravja. Zato si želimo, da bi se razprava o tako občutljivi temi vrnila v prostor strokovnega dialoga, kjer bo vodilo spoštovanje, sodelovanje in skupna skrb za človeka, ne pa razdvajanje in obtoževanje. Le z zaupanjem drug v drugega bomo lahko dosegli resnične spremembe v dobro pacientov.
