Precej jasno je, da bi večina Slovencev najraje imela povsem podržavljeno javno zdravstvo. Eno državno bolnišnico z oddelki po celotni državi, eno verigo državnih zdravstvenih domov, eno verigo državnih lekarn, eno mrežo urgentnih centrov.
Pa, seveda, da bi vse skupaj delovalo tako učinkovito in s tako kapaciteto, da ne bi bilo čakalnih vrst, prenapolnjenih oddelkov in urgentnih centrov. Ter bi seveda vsakdo imel svojega osebnega zdravnika, do katerega bi lahko prišel kadarkoli in bil takoj obravnavan. Vse storitve pa bi bile seveda brezplačne.
Tak zdravstveni sistem je seveda možen in »pametni« politiki ga bodo v predvolilnem času bolj ali manj odkrito ponujali, zakaj ne, če ga želi večina volivcev. Podobnega imajo nekatere najrazvitejše države, Norveška, na primer, in ljudje so z njim večinoma zadovoljni.
Težava je le njegova cena, ki bi jo zdravstveni ekonomisti z lahkoto izračunali ter naredili desetleten načrt vlaganj v investicije in človeške vire. Ne vem, zakaj tega, glede na stokrat slišane obljube naše politike glede državnega zdravstva, že zdavnaj niso storili. Že iz raziskovalne radovednosti.
Mene bi vsekakor vsaj informativno zanimalo, koliko milijard na leto bi morali v prihodnjih letih dodajati, da bi dosegli ideal slovenskih želja o zdravstvu, ki sem ga opisal na začetku. V majhni Sloveniji tovrstnega »investicijskega načrta« pač ne more biti težko izdelati.
A vedno, ko na kakšnem sestanku mimogrede potegnem za rokav kakšnega ekonomista in ga poprosim za oceno opisane investicije, ponavadi zamahne z roko in pravi, da je to pravljična ekonomija, ki z našo realnostjo ni povezana.
Čeprav bi, po mojem skromnem mnenju, prav tovrstna »pravljična« ocena volivcem dala nekaj bistvenih informacij, ko bi presojali predvolilne obljube politikov. Tisti, ki bi, na primer, obljubil človeka vredne razmere v urgentnih centrih, bi takoj dobil vprašanje o plačilu računa, ki bi ga za naslednji mandat potreboval glede na pravljičarski investicijski načrt. In tisti, ki bi v svojem mandatu odpravil čakalne vrste, bi spet dobil vprašanje o plačilu računa.
Zakaj na stopnji demokracije, ki smo jo bili zmožni doseči v naši državi, o največjih in strateško usodnih odločitvah ne znamo razviti ekonomskega dialoga, ki bi pokazal dolgoročne, predvsem ekonomske posledice naših dejanj in odločitev, tudi volilnih. Parlamentarni politiki nenehno zabavajo občinstvo z nepomembnimi aferami, da bi lahko molčali o odločitvah, ki bodo usodno oblikovale našo prihodnost.
Ampak dokler ne bomo od politikov hkrati z njihovimi obljubami pričakovali tudi komentarja o plačilu računov, bodo izrekali zgolj obljube, najbolj všečne volivcem, čeprav brez kakršnekoli ekonomske podlage. Na ta način dobivamo neracionalne odločitve, ki dolgoročno povzročajo kaos in prav nasprotne učinke od želenih.
Obljubljeno državno zdravstvo, ki zaradi premajhnega financiranja ne deluje, na primer, povzroči prav nasprotno, kar so ljudje pričakovali – razrast zasebnih zavarovalnic in zdravstva, ki ustvari zdravstveno segregacijo glede na premoženjsko stanje ljudi. Točno to, česar volivci niso želeli, so s svojimi volilnimi glasovi, temelječimi zgolj na obljubah, ustvarili ravno to.
Z ekonomskimi računi pa se izognemo tudi zadregam, kot jih imamo z urgentnimi centri. Projekt je nastal v junaških letih slovenskih sanj o blaginji (leta 2006) – poleg omenjenega so takrat, na primer, nastali projekti izolskega otoka, pa megazabaviščnega parka Megalaxia na Hajdini pri Ptuju (hotelski kompleks in apartmajske vile najvišje kategorije ter pripadajoča športno-turistična infrastruktura), novega Kliničnega centra ob ljubljanski obvoznici, med te spada tudi gradnja največjega evropskega igralniškega kompleksa na Goriškem.
Za projekt gradnje novih urgenc je država dobila 30 milijonov evropskih sredstev, za katera v Sloveniji še vedno velja, da je to podarjeni denar in se ga izplača porabiti ne glede na koristi.
Problem pa je nastal, ker se je država odločila evropski denar porabiti za gradnjo urgenc, ni pa ji do tega, da bi dodatno, vsako leto, financirala njihovo delovanje. Zato je pitijsko sklenila, da delovanja novih urgentnih centrov ne bo dodatno financirala, ampak bo denar samo »prerazporedila« iz ostalega zdravstvenega denarja. Tako seveda ne gre: če hočeš ustvariti neki višji standard, ga je treba plačati, ali pa bo nastal kaos.
Državno zdravstvo povsod in za vse je torej povsem mogoč politični koncept, a ima svojo ceno. Tisti, ki si zaradi predvolilnih obljub postavi tak načrt, bi to ceno moral poznati, saj državne institucije delujejo na precej dražji način kot zasebniki.
Pomislite že na investicije – zaradi razpisnih pravil moramo zaposleni v državnih institucijah neredko podpisovati tri- ali štirikratno ceno od tiste, ki bi jo izpogajali, če bi bila enaka dela opravljena na naši lastni hiši ali stanovanju. Poleg tega si državni uslužbenci, sploh v odsotnosti odločnega upravljavca sistema, »določimo« razmeroma velike standarde udobja, izobraževanja, poklicne in sindikalne varnosti, prostega časa, dohodkov in napredovanj brez povezave s storilnostjo in odgovornostjo.
Vse to vpliva na učinkovitost delovnih procesov ter zahteva večje vložke za enako količino opravljenega dela. Posledično imajo kakovostno državno zdravstvo lahko le v precej bogatih državah (na primer nordijskih), v katerih se sprijaznijo z dražjimi »državnimi standardi« in jim ni težko plačevati predimenzioniranih zdravstvenih ustanov.
Državam z nižjim BDP in državnim zdravstvom pa zmanjka denarja, zato odločitev za izključno državno javno zdravstvo v državah, kot je Slovenija, navadno pomeni finančno neuresničljivo nalogo in posledično nedostojno oskrbo bolnikov, ki morajo (če finančno zmorejo) nenehno iskati alternativno oskrbo v zasebnih klinikah in zavarovanjih.
Tako volivci dobijo prav nasprotno od tistega, za kar so volili.
Prof. dr. Alojz Ihan, imunolog, pisatelj in publicist.
***
Članek je bil najprej objavljen v Delu: https://www.delo.si/mnenja/kolumne/obljubljeno-drzavno-zdravstvo-ki-ne-deluje-povzroca-razrast-zasebnistva
