Slovenski zdravstveni sistem je le del večjega sistema. Sistema, ki mu z najmilejšim izrazom lahko rečem le – sistem. Za male velika pravila, za velike mala pravila. Če ne razumete, preberite zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravstveni dejavnosti. Slabe demokracije in diktature imajo dolge zakone. Mi pa imamo že člene neverjetno dolge. Dolgi členi so simptom sistema, ki obvladuje tudi zdravstvo.
Poletje je bilo čas za nemedicinsko branje. Berem: »Marksistična dialektika je metoda, ki vsakemu tepcu omogoča, da naredi na ljudi neverjetno pameten vtis.« Tako pravi v romanu Prišleki Lojze Kovačič.
Avtobiografski roman opisuje čase pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej. V tem obsežnem literarnem delu dobite na tisti čas jasnejši pogled kot v vsej propagandno zgodovinski pisariji, s katero smo zrasli rojeni v prejšnjem stoletju. Vprašam se: ali je zapovedati zgodovinarju, kako naj piše o zgodovini, zločin? Če k temu branju dodate še romana Vitomila Zupana Menuet za kitaro, še enega liberalca, in To noč sem jo videl svetovljana Draga Jančarja, se boste težko identificirali s ponosnimi nasledniki prejšnjega sistema. Je pa za ta miselni preskok treba preglodati dva tisoč strani. Zato se bojim, da množice tistih, ki so spregledali, ne bo. Sistem že ve, kaj kdo zmore prebrati. Najglasnejši pogosto berejo le videovsebine. Vsi trije romani, ki gotovo sodijo med cvet slovenskega romanopisja, govorijo o laži. In laž je začetek zla. Govorim o sistemu, ki vzdržuje to laž. Je zahtevati od novinarja, da po nareku politike, kapitala, samovšečnih despotov vzdržuje to laž, zločin?
Besede, odtrgane od mesa
O diagnostiki in zdravljenju našega zdravstva je mogoče prebrati zelo dobre zapise posameznih zdravnikov, ekonomistov, podjetnikov, nekaj novinarjev in mnogih drugih mislečih, ki vedo, kaj je zdrav razum. A kaj, ko »mašinerija« sistema še vedno uspešno prodaja laž. Naj navedem nekaj še cvetočih primerov, kjer je beseda odtrgana od mesa oziroma so odtrgane besede že same na sebi.
Do pred nekaj leti smo imeli v zdravstvu eno ogromno zavarovalnico in tri »vaške« dopolnitve. Izbira dodatnega zavarovanja je bila res izbira. Ker naj bi bile te tri vaške zavarovalnice preveč požrešne, ona ogromna pa ne, so še tisti drobni denar iz treh malih zavarovanj vrgli v največjo. In ta zavarovalniški mastodont od takrat dobi vse.
Vendar tudi vse to ni bilo dovolj. Zato so davščino povečali in jo še bodo, ker denarja menda ni. Zakaj se ni kdo spomnil, da bi del sredstev iz največje zavarovalnice prestavili v one tri vaške in omejil monopol? Takšno ukinitev razumne misli vam uredi sistem. In njegovi otroci, ki ga podpirajo, v evforiji korita pozabljajo, da sistem požre tudi lastne otroke. In lastni otroci imajo zdaj svobodo, kar je enako monopolu: 1945–2025.
Zelo hitro
Če ste čakali na zdravstveno storitev ob napotitvi iz rubrike zelo hitro več kot štirinajst dni, je bilo nedopustno. Nedopustno čakajočih je bilo preveč, zato je vstopil sistem, ki je julija lani lestvico za nedopustnost premaknil na trideset dni. S tem manevrom se je mnogim, ki so še včeraj čakali v liniji nedopustno, zdravje v hipu popravilo in danes čakajo dopustno. Seveda zato kdo tudi umre. In sistem se tudi na ta račun pohvali, da je uspešno skrajšal vrsto nedopustno čakajočih. Tudi ti, ki so jim dopustnost čakanja povečali za faktor dva, polnijo urgence, če seveda prej ne pristanejo v drugi instituciji, kjer se čas dokončno ustavi.
Župan glavnega mesta je ponosen na Zdravstveni dom Ljubljana, ki je po njegovem mnenju najboljši v državi. V Ljubljani nima osebnega zdravnika 30.000 ljudi in pediatra 3500 otrok, kar pomeni 7000 njihovih staršev. Vse to pod patronatom mestne občine in Zdravstvenega doma Ljubljana. Kljub temu pa tudi ti brezpravni državljani po županovih besedah živijo v najlepšem mestu na svetu.
Ljubljančani dihajo zrak, ki je po kakovosti šele na 709. mestu v Evropi. Drži, 52 spremljanih mest ima še slabšega. V Evropi zaradi onesnaženega zraka na leto umre četrt milijona prebivalcev. Dvomim, da so to prebivalci mest, ki so po kakovosti zraka med prvimi desetimi. Bo problem rešila nova parkirna hiša v središču mesta pod Plečnikovo tržnico? Bo, če bo za kolesa in pešce.
Lobiji ne govorijo več o družbeni pravičnosti, temveč o dobičkih zdravnikov
Moje delo urgentnega zdravnika je slabše plačano kot delo zdravnika, ki je bolj naklonjen sistemu in dela v javnem zavodu. Če bi bil črn, bi se mogoče še kdo zavzel zame, ker pa sem le koncesionar v javni zdravstveni mreži, je zaželeno, da me sistem povozi. Dobro mu gre, vključno s pravnimi službami tega sistema in posamezniki iz mojih vrst. Težko bi zapisal, da so moji kolegi. Je zahtevati nepravično presojanje pravnika zločin?
Prebojna spoznanja
Ko pridete do vrat Kliničnega centra Ljubljana, vas pričaka napis: »Na poti v središče prebojnih medicinskih spoznanj; 2024–2030.« Ob tako dolgem čakanju na urgenci, ob izgorelem kadru, pogosto upravičeno nezadovoljnih pacientih bodo naši kolegi na urgenci institucije prebojnih medicinskih spoznanj potrebovali neprebojne jopiče. Mogoče bi policista in urologa iz izolske bolnišnice leta 2016 tak jopič rešil? Za njuno smrt je kriv sistem. Prepričan sem, da so bili na pogrebu tudi njegovi predstavniki.
»V središče prebojnih medicinskih spoznanj; 2024 – 2030.« Če vas pot po nesreči zanese na »staro travmo« Kliničnega centra Ljubljana, vas bo ambient bolnišnice bolj spominjal na obdobje 1924–1930. Na prav tej »stari travmi« se je julija znašla moja pacientka, ki ji žal ni bilo pomoči. Dober teden po nesreči je bila premeščena v domačo posteljo – v celoti odvisna od svojcev. Tik pred tem je plačala prvi prispevek za dolgotrajno oskrbo, plačali so ga tudi svojci in zato pričakovali pomoč pri osnovni človeški negi. Ob obisku centra za socialno delo so jim povedali, da kadra ni niti za umivanje enkrat na teden. Davek za dolgotrajno oskrbo ne ponudi niti dvojih rok, mila in nekaj človeške topline.
Privatizacija zdravstva teče v najbolj radikalni obliki
Verjetno ni kriva socialna delavka, ki je ni. Kriv je sistem. Skrb je bila preložena na svojce, malo name in na patronažno sestro. In ti svojci, ki so zgledno skrbeli za svojo mamo, niso bili upravičeni niti do dneva bolniške odsotnosti za njeno nego. Grdo. Če pa bi ti isti skrbniki imeli doma šestnajstletnika, ki bi smrkal in kašljal, bi lahko zanj koristili nego tudi do deset dni. Ker tak šestnajstletni fantek zase res težko poskrbi. In to plača naš sistem: 24 ur na dan starša ob prehlajenem šestnajstletniku, ki mu na stroške zdravstvene blagajne kuha čaj, briše pot, vstavlja svečke in mogoče ponudi še kondom ali dva, če bo forma fanta ob koncu bolezni že boljša in bo skrb zanj prevzela njegova punca. Za šestnajstletnika, tudi za tistega z Graške Gore, ki je ponavljal sodno preganjane besede gospe Svetlane Makarovič, sistem plača nego. Za mamo ne. Tudi tega fanta je izkoristil sistem.
Država, najboljša skrbnica
Velika slovenska laž, ki že od konca druge vojne poskuša biti resnica, je prepričevanje sistema, da bo za nas najbolje poskrbela država. Dobro mu gre, zato milovoljno sprejemamo nove in nove davke in imamo vsak dan manj. V starih časih, o katerih lahko berete v delih Ivana Tavčarja, je bilo vsakršno imetje, pa je bila to lahko le sliva ali majhen zelnik v velikosti enega ara, kapital, ki so ga starejši, onemogli lahko izkoristili v zameno za nekaj oskrbe na zadnje dni. Naš sistem pa nam pobira še zadnje zelnike in posamezniki lahko le goli in bosi čakajo, kdaj bo kaj padlo z njegove razuzdane mize. Človek, ki nima nič, ni vreden nič.
Seveda so predstavniki sistema svoje zelnike že davno prenesli v davčne oaze in tja zvlekli še katerega od naših, ker prav oni pa zase že vedo, da je drugje bolje in bolj varno. Za rajo je najbolje doma. Vključno z zdravstvom. Svoje paciente, ki jim peša spomin, povprašam, kdo so bili naši predsedniki države. Mene, zdravnika, pa zanima, kje so se naši predsedniki zdravili. In piše: Milan Kučan je bil operiran v Švici, Janez Drnovšek v Ljubljani, Danilo Türk v Avstriji, Borut Pahor pa v Celju. Kdo je sistem?
Pred dnevi sem prvič pogledal, koliko let imam še do upokojitve. Pričakoval sem, da me bodo te številke zanimale čez dobrih deset let. Sistem me je pripeljal do sem. Prav ta sistem, ki dopusti, da ljudje trpijo, bolni čakajo, umirajo, obupujejo, bankrotirajo, in prežene delavce iz bolnišnic v trgovine ali čez meje. Prav ta sistem trka na zavest moje žene, ki mi pravi: »Ne piši.« Pišem, ker vidim, slišim in ker nočem biti le eden od večine brezobličnih oportunistov – tudi zdravnikov, ki bodo prvi skočili na avtobus do naslednjega korita in so zato del sistema. In če ponovim Lojzeta Kovačiča: »Marksistična dialektika je metoda, ki vsakemu tepcu omogoča, da naredi na ljudi neverjetno pameten vtis«, se mi zdi, da njegova misel v ta sistem ne sodi več. Preveč je trden, neprebojen, nedotakljiv, da bi ga vodili tepci. Adolf Hitler ni bil tepec. Seveda v omenjeno grupo sodijo fantič z Graške Gore, glasniki po ulicah mest; ampak sistem … ta potrebuje vrhunski procesor in ga tudi ima. Žal pa ni dober.
Dobra stran mojega pisanja je, da nima nikakršnega vpliva. Če bi bilo drugače, bi si na usodni dan lahko izposodil besede duhovnika iz Palerma Pina Puglisija, ki je odvračal mlade od mafije in bil tej zato trn v peti do 56. rojstnega dne, ko ga je mafija obiskala na domu. Z velikim kalibrom. Don Pino jim je ob prihodu rekel: »Pričakoval sem vas.« Na njegovem pogrebu se je zbrala nepregledna množica, med njimi tudi predstavniki sistema. Eni z res velikimi kalibri. To je sistem. Red od spočetja do groba.
Rože pustite doma
Upanje, da nikdar več ne doživimo usode enopolarne oblasti, se je izjalovilo. Lahko le upam, da nam bo kdaj še zavel veter, ki je v tistih osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja pihnil čez berlinski zid in Vzhodno Evropo in nam omogočil udejanjiti redek svetel zgodovinski trenutek, ko se je narod obrnil proti sistemu. Takrat se je sistem ustrašil ljudi in se potuhnil.
Kozmetični popravki ne bodo spreobrnili sistema. Menjava oblasti ne bo dovolj. Takoj ko se bodo nakazale spremembe, se bodo kot gobe to jesen pojavili ulični performerji, nosilci parol in ustrezni gostje na vseh zaslonih. Eni smo v času covida delali. Drugi so podpirali sistem. Za tega smrtne žrtve niso pomembne. Za vzdrževanje laži je pripravljen jokati tudi na njihovem grobu. Na mojem ni treba. Rože pustite doma.
Ko po številnih korakih sklenem tako pisanje, z občutkom pomirjenosti, stisnem na računalniku tipko: zaustavitev sistema. Ko bi le bilo vse tako lepo preprosto.
***
Janez Koprivec, zdravnik v Poljanski dolini
Članek je bil prvotno objavljen na spletni strani Dela: https://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/kje-smo-tako-usodno-zavozili-tudi-nase-zdravstvo
