Pred dnevom duševnega zdravja se v javnih glasilih običajno pojavijo udarni naslovi in izpostavijo strah vzbujajoče številke. Več desetletij smo si strokovnjaki s področij mentalnega zdravja prizadevali za odstranitev predsodkov in stigme.
Zdaj bi glede na prisotnost teme v javnosti lahko bili čisto zadovoljni. Zares pa tisti, ki delamo v medicinskem kontekstu, o tem, da so psihične motnje in bolezni dobile resnično razumevanje, upravičeno dvomimo.
Bolj kot razumevanje trpljenja določenega deleža ljudi se namreč v sodobnem svetu kaže poudarjanje psiholoških motenj kot sredstvo za lastno umestitev v narcističnem okolju.
Masovno samodiagnosticiranje prej psihiatričnih diagnoz je postal jezik nemočne mase (bolj ali manj mladih) odtujenih posameznikov, ki sporočajo o svojem nelagodju v družbi.
Vidimo, kako vsak civilizacijski napredek vsebuje tudi temno plat, ki človeku prinaša nove težko rešljive dileme. Tehnologija drvi v neobvladljiv razvoj in prinaša negotove rezultate. Močno prehiteva zmožnost naših teles pa tudi družbenosti, da bi ohranjali homeostazo.
Znanost in tehnika, ki sta pomagali človeka osvoboditi iz diktata krute biologije, sta zdaj postali orodje odtujitve. In potencialnega zatiranja, nadzora in poneumljanja.
Najprej so bili vsi depresivni, potem izgoreli, zdaj imajo vsi ADHD, in če jim ne ustrežeš, vprašajo, ali si avtist. Oznake, ki so nekoč opisovale resnično trpljenje, se zdaj kot razvlečen pulover potegnejo čez marsikaj.
Z enormnim uspehom pop psihologije smo ugotovili, da dialektika ne zaobide psihološkega trpljenja. Resničnemu trpljenju se je kot antiteza pojavilo in razraslo skrajno neudobno stanje posameznika v odtujenem in narcističnem neoliberalnem, hiperpotrošniškem, lažnem, dvodimenzionalnem tik-tok svetu v upanju, da mu prinese vsaj neko olajšanje.
Tako smo v jeziku zamešali psihološke motnje z motenostjo družbenega okolja, ki organizira posameznika.
Iz preokupacije s »psihološkim« pa zares razvijemo nove probleme, saj se ne ukvarjamo niti z resničnostjo niti z resnico. Poraba diagnoz in napačna interpretacija terapije kot vsemogočne rešiteljice, olajšanja in vsesplošne sprejetosti vodi do izrabljanja, zlorabe in perverznega obrata v dojemanju realnosti.
Najprej je treba poudariti, da se ljudem z diagnozo dogaja nova krivica. Ostali bodo brez pojmov – besed, ki bi specifično opisale njihovo resnično trpljenje. Zelo pogosto uporabimo kot primer za pomensko drsenje in kasneje izgubo osnovnega pomena oznako »idiot«.
Pojem ima zelo staro zgodovino, medicina pa ga je v 19. in 20. stoletju uporabljala kot oznako (diagnozo) za ljudi z najhujšo intelektualno motnjo. Sčasoma je ta beseda postala žaljivka najhujše vrste.
Jezik je živ in besede so dinamične. Simbolizacija, ki jo zmorejo naši možgani, je zgolj simbol, ne more biti popolna, beseda ne pokrije celotne izkušnje.
V želji drugemu upovedati svoj notranji svet, uporabimo jezik – orodje, ki ga pač kot družba imamo na voljo. Ta nepopolnost jezika nam v sporazumevanju seveda povzroča nepretrgane frustracije in nesporazume. Jezik, ki ga govorimo, nas oblikuje. Istočasno pa tudi mi zelo dejavno oblikujemo jezik!
Ko se medicinskega jezika polasti širša kultura, ga na neki način ugrabi, ker mu dodaja povsem druge pomene. Tako se izvorni fenomen vse manj prekriva z besedo. V tem vidim resnični problem pop psihologije in potrošniške psihoterapevtske pomoči za stroko in bolnike.
Zares se že nekaj časa spopadamo z resnimi dilemami, o čem sploh govorimo, ko govorimo o mentalnem zdravju. Izvorni pomen tako diagnoz kot pojmov iz psihoterapije je izgubljen. Izvor sedanjega problema je onkraj posameznika, v družbi, ki pa te realnosti ne pripozna. Posameznik (otrok, mladostnik, tudi odrasel ...) tega ne ve in meni, da je problem v njem.
Tako išče rešitev v sebi, kjer pa je ne more najti, ker je v njem v bistvu sploh ni. Za tako enačbo brez rešitve je mogoča zgolj magična rešitev.
Ko pri 30. ali 40. letih ne moreš v lastno stanovanje, si pa zaposlen in »priden«, ko se cene bivališč konstantno zvišujejo nad vsakršno matematično logiko, si se izgubil v subjektivni napetosti, ki izhaja iz splošnega zastoja razvojnih nalog.
Problem si tako ali drugače ponotranjil. Postal si eden od ljudi z dušečimi stiskami in psihološkim trpljenjem.
Kakor nam kaže v slovenski družbi z načrtovanjem za prihodnost, ti preostane samo magična rešitev: zadeti na lotu ali iti v terapijo. Prvo je težko. Različnih oblik terapij pa je na trgu veliko.
Psihološki pojmi iz pop terapevtskih ordinacij tako drsijo v splošno, precej perverzno uporabo. Na primer: sodobna zmenkarija je polna psihopatologije, ki zlorablja terapevtski jezik. Cilj pa je: porabi in zavrzi!
Drugi primer so lahko »psihologizacije«, vezane na »meje«. Podkovani posamezniki poudarjajo, da je njihova (terapevtska) naloga, da varujejo svoje meje, da rečejo Ne, da si vzamejo čas zase, da se izognejo toksičnim ljudem.
Kvaziterapevtsko izrabljanje tega terapevtskega pojma v bližnjih odnosih, tudi z majhnimi otroki, zamaskira resnične motive in največkrat služi »kaznovanju« ali izmikanju, izogibanju, pretkano in zastrto odriva soljudi, ki iščejo bolj poglobljene odnose, skriva precej banalno izogibanje odgovornosti, prevzemanju svojega deleža opravil, deleža v konfliktu, razvrednotenje in uporabo soljudi, pasivno agresijo.
Varovanje meja, psihološka razsvetljenost je formulacija zase in za zunanji svet, da brez sramu lahko dajo prednost sebi, svojim interesom. Tako postane psihoterapevtski jezik oklep in orožje, ki varuje posameznika pred frustracijami, ranljivostjo in odnosi.
V bistvu mu preprečuje osebnostno rast in izboljševanje odnosov z drugimi. Psihoterapija pa je izvorno služila iskanju resnice o sebi, sprejemanju lastnega deleža, soočanju s trpljenjem in je trpečega potiskala v aktivno iskanje rešitve.
Od njega je pričakovala dejavno prevzemanje odgovornosti za notranjo spremembo in spremenjene odnose. Se pravi, psihoterapija je v jedru naporna, zahtevna in dokaj boleča metoda zdravljenja.
Te dni bomo videli strah vzbujajoče številke o mladih, ki izražajo tesnobno, depresijo, brezizhodnost, brezsmiselnost, brezciljnost. Te številke nujno kličejo po pravi diagnozi! Po tem, da se vsa družba zazre vase, v svoje vrednote in organizacijo otroštva, mladosti, prihodnosti sedanjih generacij. Kaj moramo uvideti? Kaj spremeniti?
Družbeni kontekst nas oblikuje, do zadnjega. Sami seveda dejavno sodelujemo v obnavljanju in utrjevanju neoliberalistične izgubljenosti. Za atomizacijo, odtujitev in stalno negotovost raje uporabimo nekoč medicinski jezik diagnoz kot konfrontacijo s politikami.
Tako postane psihoterapija rešitev za zanemarjanje posameznikov iz strani organizatorjev družbenih pravil, praks in servisov. Sodobna psihoterapija tako služi blaženju tegob, ki jih posameznik vsrka od družbene ureditve.
Posameznik že od najzgodnejšega otroštva nefunkcionalnost družbe posvoji, ponotranji in potem poskuša zdraviti znotraj sebe. Trud, ki ga vlaga, je pogosto zaman.
V pop terapiji dobi sogovorca, prijaznega človeka, nekoga, ki ga psihološko poboža, ki mu končno nameni vso pozornost, ki mu začasno olajša izolacijo in trpljenje, odvzame sram, ga dokončno razsvetli v samozadostnosti.
Istočasno pa v medicinsko-psihološki stroki poznamo motnje, ki imajo isto ime, so pa druge narave in jih zdravimo z drugo vrsto psiholoških metod, ki jih pogosto kombiniramo z zdravili.
Problem za zdravstveni sistem je, ker je slabo razločeno, kdo trpi zaradi družbeno povzročene anksiozno-depresivne motnje in kdo zaradi motnje, ki je že v območju medicinske diagnoze in zahteva ustrezno ukrepanje.
Ker ima sedanja politika težnjo pomešati tudi zdravljenje, nas bo najbrž obsodila na še večji strah, da bomo prezrli res ogrožene in po nepotrebnem hiperterapirali ljudi, ki ne potrebujejo terapije, ampak od politike zagotovljeno možnost za dobro življenje.
Ta epidemija duševnih motenj, ki buta iz številk, namreč ni zdravstvene, ampak družbene narave! Skrajno tekmovalno okolje, izrazit egocentrizem, vsesplošna neprijaznost in nezaupanje, pomanjkanje skupne vizije, pomanjkanje prosocialnega in socialnega mišljenja, vedenja, načrtovanja, ki je do konca preželo vsakogar in vse v naši maloštevilni in relativno mladi državi, je v škodo vsakega posameznika, od najmlajšega do najstarejšega. Razen mogoče najbogatejših.
Ne želim reči, da večina ljudi v sodobnih družbah ne trpi. Nedvomno in zelo zares! Tesnoba in depresija sta namreč nadvse normalen odziv na družbeno ureditev, kot smo jo postavili. In samo skozi spreminjanje družbe lahko računamo, da bomo mirneje vzpostavljeni kot posamezniki.
Kaj torej lahko naredimo, da se bodo otroci igrali, družili, učili, dolgočasili, bolj prosto gibali? Da bi se lahko razvijali kot bodoči ljudje, se obrnili iz egocentričnosti in se oblikovali kot socialna bitja in ne kot majhni robotki za nabiranje točk, priznanj, prestiža? Da bodo mladi imeli upanje za svoje lastno življenje, dosegljive vire za lastne družine?
Kdo so strokovnjaki, ki bi postavili družbeno diagnozo in naredili načrt za bolj zdravo skupnost, pa ostaja odprto vprašanje.
Breda Jelen Sobočan, dr. med., psihiatrinja, sistemska družinska psihoterapevtka.
Vir: https://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/bolna-je-druzba-ne-vi
