Junija je asist. Mateja Lasič, zdravnica in akademska pianistka iz razreda Dubravke Tomšič Srebotnjak, Univerzitetnemu kliničnemu centru Ljubljana predala donacijo kirurških inštrumentov in opreme v vrednosti 40.000 evrov, zbrano v okviru dobrodelnega projekta OVITA, ki ga vodi. Mesec dni pozneje je kot ginekologinja in kirurginja še zadnjič operirala v UKC Ljubljana, ustanovi, kjer je delovala več kot desetletje. Svojo strokovno pot zdaj nadaljuje v Univerzitetni bolnišnici AKH na Dunaju. Kljub selitvi na Dunaj pa njen srčni projekt OVITA, posvečen ženskam v boju z raki rodil, nadaljuje svojo pot doma.
Širša javnost vas je spoznala pozimi, ko ste z dobrodelnim koncertom »OVITA zanjo« napolnil Gallusovo dvorano Cankarjevega doma. Koncert smo organizirali v sklopu projekta OVITA, ki je posvečen ženskam z raki rodil. S projektom se zavzemamo za celostno podporo, kakovostno obravnavo in ozaveščanje o ginekoloških rakih. Glavni povod so bile moje bolnice, ki jih imam iskreno rada in s katerimi sem delila številne lepe in tudi zelo težke trenutke. Hkrati pa je projekt nastal tudi kot odgovor na razmere, v katerih smo se znašli in katerih posledice žal čutimo vsi, bolniki in zdravstveni delavci. Glavni cilj projekta OVITA je povezati ljudi za skupno dobro in jih spomniti, kaj je v življenju resnično pomembno. In najlepši del projekta in koncerta je bil ravno ta, da sta povezala številne ljudi različnih strok.
Kakšen pomen ima donacija za Klinični oddelek za ginekologijo UKC Ljubljana? V dobrega pol leta smo s koncertom in aktivnostmi zbrali 40.000 evrov, ki smo jih v celoti namenili Kliničnemu oddelku za ginekologijo. Sredstva smo donirali v obliki najsodobnejše medicinske opreme in kirurških inštrumentov, ki bodo, med ostalim, zdravstvenemu osebju omogočili še večjo natančnost pri operacijah, kar vemo, tako iz študij kot izkustveno, da prispeva k še daljšemu preživetju bolnic z raki rodil, hitrejšemu okrevanju in višji kakovosti življenja po posegih. Namen projekta nikoli ni bil kazati s prstom ali iskati krivce za dotrajano ali pomanjkljivo opremo. S projektom smo preprosto želeli narediti nekaj dobrega in spomniti na prave vrednote.
S kakšnimi strokovnimi in sistemskimi izzivi se srečujete pri zdravljenju ginekoloških rakov? Ginekološki raki predstavljajo najzahtevnejša stanja na področju ginekologije. Za doseganje najboljših uspehov zdravljenja tako potrebujemo ne le materialno, temveč tudi kadrovsko, strokovno in administrativno dobro podprt sistem. Mislim, da kar zadeva stroko, smo zdravniki sami zelo prizadevni, zavzemamo se za posodobitve postopkov dela, uvajanje novosti idr. Da bi lahko sledili eksponentnemu napredku, potrebujemo najkakovostnejšo opremo in inštrumente. Po drugi strani pa velik izziv predstavlja pomanjkanje kadra, ne le ginekologov, tudi medicinskih sester. Obstoječe število bolnic mora obravnavati manjše število strokovnjakov, kar vpliva na kakovost obravnave.
Kako vpliva pomanjkanje izbranih ginekologov na pravočasno odkrivanje bolezni? Marsikatera ženska se zateče na urgenco, pogosto tudi zaradi nenujnih stanj, kjer ji lahko odpravimo le trenutno težavo, ne moremo pa se ji celostno posvetiti ali ji slediti. Predvsem pa nas skrbi za ženske, ki se ne udeležujejo rednih pregledov v okviru programa ZORA, spregledajo zgodnje znake ginekoloških rakov oz. jih zaradi strahu zanemarjajo in se zatečejo k nam, ko je bolezen že razširjena.
Kaj vas je vodilo k odločitvi za študij medicine in kasneje za ginekologijo, kirurgijo? Zame je medicina eden najlepših poklicev. Poklic, ki ti omogoča, da se človeku resnično približaš in mu pomagaš. V zadnjem letniku gimnazije smo morali zapisati tri želje za nadaljnji študij, na prvo in edino mesto sem napisala medicino. Že na začetku študija sem jasno vedela, da želim biti kirurginja, kjer bom lahko uporabila svoje roke in z njimi naredila nekaj dobrega. Ginekologija pa mi je bila izjemno všeč zaradi možnosti celovite obravnave ženske.
Vaša druga ljubezen je glasba. Imela sem srečo, da me je mama vpisala v glasbeno šolo. Ko so me vprašali, kateri inštrument bi želela igrati, sem izstrelila: klavir. Bila je povsem intuitivna odločitev. Enako kot z medicino. Preprosto sem začutila, da je to tisto, kar si želim.
Kako se prepletata kirurgija in igranje klavirja? Tako v medicini kot v glasbi moraš znati prisluhniti – v prvi človeku, v drugi inštrumentu. Klavir me je naučil potrpežljivosti in vztrajnosti – vsega, kar je pomembno tudi pri kirurgiji. Kirurgija zahteva ročne spretnosti, občutek za tkiva, enako je pri klavirju poleg hitrih prstov treba predvsem imeti občutek za tipke in zvok, ki ga iz njih izvabiš. Morda se zdi, da so v glasbi čustva ključna »sestavina«, v kirurgiji pa moraš tovrstno ostati »zadržan«. Sama menim, da so tako v umetnosti kot medicini kakovostno znanje in izkušnje temelj, čustva in strast do svojega poslanstva pa gonilna sila. In ne nazadnje, obe nekaj zdravita – kirurgija telo, glasba dušo. Zdrav duh v zdravem telesu, eno brez drugega ne gre. Verjetno sta tudi zato glasba in medicina neločljivi del mene.
Kako ocenjujete odnos politike do zdravnikov in zdravstvenega sistema? Odločevalcem ni treba pred operacijo bolnika pogledati v oči. Ni jim treba povedati, kako je potekala operacija in ali smo uspeli odstraniti vso rakavo bolezen. Ni jim treba odgovoriti človeku, ki te gleda v oči in vpraša: »Koliko časa mi je še ostalo?« Zato si želim, da bi vsi, ki v našem zdravstvenem sistemu sprejemajo ključne odločitve, z nami preživeli en dan. Da se skupaj odpravimo že pred sedmo zjutraj na vizito in pregledamo vse operirane bolnice prejšnjega dne. Nato z mano preživijo osem ur v operacijski dvorani, naredijo tri ali štiri operacije, pojedo sendvič med hojo iz ene stavbe v drugo ter nemudoma nadaljujejo s 16-urnim dežurstvom v največji porodnišnici v državi, kjer je treba vso noč sprejemati življenjsko pomembne odločitve, in to kar za dva, mamo in otroka. Nato naslednje jutro predajo dežurstvo, nadaljujejo dan v ambulanti, na konziliju ali spet v operacijski. Tak dan pogosto pomeni tudi do 32 ur neprekinjenega dela. To je realnost. Ne številke, ne družbena omrežja, ne kratki protokolarni obiski, ne odločanje z varne razdalje. Temveč delo v jedru tistega, kar medicina zares je, delo z ljudmi, za ljudi, vsak dan.
Pred vami je velika sprememba, zapuščate UKC Ljubljana in odhajate delat na Dunaj v Univerzitetno bolnišnico AKH (Universitätsklinikum AKH Wien). Odkar sem končala študij medicine, torej že več kot deset let, sem delala v UKC Ljubljana. Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj odšla, in odločitev ni bila lahka. Vendar se dogajajo hude anomalije, tako zunaj kot znotraj sistema, in na koncu dneva sem jaz tista, ki bolnico pogledam v oči in nosim odgovornost za njeno zdravje. In zdaj, tu, v teh razmerah, jim ne morem dati vsega, kar vem, da bi jim lahko.
Kako razmišljate o prihodnosti? Kje se vidite čez deset let? Vedno je dobro imeti vizijo, v katero smer greš, a zaradi svojega dela, srečevanja s težkimi diagnozami in soočanja z minljivostjo vse bolj cenim »ta trenutek«. Hvaležna sem za zdaj, ki ga živim.
Ostajajo izkušnje vaših pacientk z vami? Nikoli jih ne bom pozabila in zame nikoli niso bile bolnice, temveč ženske – mame, babice, sestre, hčerke, prijateljice – vsaka s svojo življenjsko zgodbo. Res sem kirurginja, ampak pacientka me ne vidi, ko operiram. Vidi me pred in po operaciji. Zato vedno pridem do njih tudi pred operacijo, ko si stisnemo roko in se objamemo, saj gre za naš skupni boj. Besede: »Vem, da boste naredili, kar je zame najboljše,« v meni vzbudijo globok občutek odgovornosti in hkrati vzajemnega zaupanja, ki ga z besedami težko opišem. Morda bi ga znala izraziti s klavirjem, saj gre za izjemno dragocen, neprecenljiv trenutek človečnosti in bistva, zakaj smo tukaj.
