Z onkologinjo in radioterapevtko Majo Ivanetič Pantar, dr. med., smo se pogovarjali na Oddelku za paliativno oskrbo Onkološkega inštituta Ljubljana. Tam, kjer bolniki in njihovi svojci iščejo tisto, kar še lahko daje upanje, tudi v trenutkih, ko se bolezni ne da več pozdraviti. V pogovoru spregovori o strahovih, odnosih, času, ki ostaja, in pogumnih pogovorih, ki lahko olajšajo konec življenja. Poudarja, da paliativa ni le spremljanje umiranja, temveč prostor sočutja, celostne obravnave in človeške bližine - za bolnika in njegove bližnje. V tednu, ko se obravnava Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ne moremo mimo dejstva, da veliko ljudem v Sloveniji še vedno ni omogočena primerna paliativna oskrba, saj se temu pomembnemu področju namenja premalo sredstev in kadra. Preden govorimo o prostovoljnem končanju življenja, moramo najprej poskrbeti, da ima vsak človek dostop do dostojanstvene paliativne oskrbe.
Kako se je začela vaša poklicna pot v paliativi?
Začela sem kot sobna zdravnica pred specializacijo, prav na oddelku za akutno paliativno oskrbo. Tam sem prvič spoznala, kaj pomeni celostna obravnava človeka. Tekom študija sem iskala prav to - pristop, kjer bolnika ne obravnavamo samo glede na diagnozo, ampak kot celoto. Medicina je večinoma usmerjenja v obravnavo posameznih simptomov. Če ima nekdo težave s prebavili, se usmeriš v trebuh. Če ima težave s skeletom, pa v mišično-skeletni sistem. A ljudje smo celota in tako nas je treba tako tudi obravnavati.
In ravno to ste našli v paliativi?
Tukaj človeka res obravnavamo kot celostno. Poleg telesnih simptomov tudi psihološke, socialne in duhovne stiske. Ogromno delamo tudi z družino, ki je pogosto močno prizadeta. Vzamemo si čas, se usedemo, poslušamo.
Delate na dveh področjih, kako izgleda vaše delo?
Sem onkologinja in radioterapevtka, polovico časa delam na radioterapiji, polovico pa na Oddelku za akutno paliativno oskrbo. Tu imamo štiri sobe in sedem postelj, ena soba pa je namenjena temu, da ima bolnik zasebnost. Če si želijo, lahko tam svojci tudi prespijo. Takšno oskrbo omogočamo še posebej v primerih, kjer gre za mlajše bolnike ali bolnike z majhnimi otroki.
Kaj je glavni cilj paliativne oskrbe?
Da bolniki preživijo preostali čas tam, kjer si želijo in s tistimi, s katerimi si želijo biti. Ta čas je zelo dragocen. Zato se trudimo, da čim hitreje obvladamo simptome in jim omogočimo nadaljnje bivanje doma, če je le mogoče.
Vas je delo s paliativnimi bolniki spremenilo?
Brez dvoma drugače cenim življenje. Prioritete se spremenijo. Ugotoviš, da so odnosi med ljudmi tisto, kar največ šteje. In da tako kot živiš, tako tudi umreš. Če si v življenju pomirjen sam s sabo in z ljudmi okoli sebe, je tudi proces umiranja po navadi veliko bolj miren.
S kakšnimi strahovi se najpogosteje srečujete pri bolnikih?
Večina se ne boji toliko smrti kot trpljenja. Bojijo se težkih simptomov. Želijo si, da ne bi trpeli in da bi bili ob koncu življenja s svojimi bližnjimi. Mi smo tu zato, da blažimo simptome in pomagamo najti upanje na drugačen način.
Kako se z bolniki pogovorite o tem, da se bolezni ne da pozdraviti?
Ti pogovori so zelo težki. Zelo težko je povedati, da zdravljenje ne koristi več. Nekateri to razumejo, kot da smo dvignili roke, da jih puščamo same. Zato so tu pogovori ključni. Pomembno je povedati, da jih nismo nehali zdraviti. Še vedno zdravimo njih, samo bolezni več ne moremo ustaviti.
Kako različni so odzivi bolnikov glede pogovorov o koncu življenja?
Zelo različni. Nekateri želijo o tem govoriti zelo zgodaj, želijo narediti načrt, kdo jim bo pomagal, kaj storiti, ko se bo stanje poslabšalo. Drugi se do zadnjega ne želijo pogovarjati o smrti in tudi ne želijo vedeti podrobnosti o svojem zdravstvenem stanju. Naša naloga je, da spoštujemo oboje.
Paliativa ne pomeni le zadnjih dni življenja, lahko gre za dolgo obdobje. Kako pomembna pa je bližina svojcev v zadnji fazi paliative?
Če gre proces umiranja mirno, če imajo svojci možnost biti zraven, se posloviti, to prinese veliko več miru. Tudi kasnejši proces žalovanja je lažji. Tudi pri otrocih je pomembno, da jim damo to možnost. Če želijo, naj se lahko poslovijo od staršev, dedkov, babic.
