Urgentna medicina je temelj varne in pravočasne akutne zdravstvene oskrbe, del sistema, kjer mnogokrat šteje vsaka sekunda, kjer hitre, a premišljene odločitve rešujejo življenja, in kjer mora biti zdravnik kljub nepredvidljivosti vedno zbran, natančen in odločen. Čeprav sistemska ureditev tega ključnega področja že vrsto let zaostaja za dejanskimi potrebami, ostaja urgentna medicina ena najbolj razgibanih, dinamičnih in strokovno izpopolnjujočih specializacij.
Ob svetovnem dnevu urgentne medicine zato Zdravniška zbornica poziva odločevalce, da prisluhnejo stroki in končno sprejmejo odločne, dolgoročne ukrepe za ohranitev dostopne, varne in vzdržne urgentne oskrbe v Sloveniji. Podatki o letošnjih prijavah na spomladanski razpis za specializacijo iz urgentne medicine so namreč zaskrbljujoči. Na 20 razpisanih mest za celotno državo so se prijavili le trije kandidati, za posamezne izvajalce pa le eden na dve razpisani mesti. Brez odločne podpore mlajšim generacijam sistem preprosto nima vzdržne prihodnosti. Zato Zdravniška zbornica Slovenije ponovno apelira na odločevalce, da:
- izboljšajo pogoje dela v urgentnih centrih in zaposlene primerno nagradijo,
- uvedejo dodatek za izbiro specializacije (po zgledu družinske medicine),
- sprejmejo olajševalne ukrepe za urgentne zdravnike in medicinske sestre, da bodo delo lahko opravljali kakovostno in varno skozi celotno poklicno obdobje.
Sistem, v katerem primanjkuje najmanj 300 specialistov urgentne medicine, je na robu izčrpanosti. Brez ukrepanja bo kmalu sam potreboval reanimacijo. »Premalo nas je. Tako urgentnih zdravnikov kot tudi diplomiranih medicinskih sester. Zato tisti, ki delajo nosijo vse večje breme: več ur, več odgovornosti, več odločitev,« opozarja Marjanca Matvoz, urgentna zdravnica in v. d. predstojnica Urgentnega centra SB Slovenj Gradec, ki je ob mednarodnem dnevu urgentne medicine spregovorila o svojem delu (izjavo najdete na tej povezavi).
Mladi zdravniki, ki so izbrali to pot, jasno izražajo svojo zavezanost bolnikom in željo po tem, da bi pomagali tam, kjer je najbolj potrebno. Na državo apeliramo, da jih podpre v njihovih prizadevanjih in zanje ustvari boljše delovne pogoje. Če bo sistem dober za tiste, ki v njem delajo, bo dober tudi za vse, ki v njem iščejo pomoč.
»Vedno sem si želela biti zdravnica, ki zna hitro odreagirati v težkih situacijah,« pravi specializantka urgentne medicine Nina Kurinčič Androjna. Specializant Matic Mrak pa poudarja raznolikost izbrane specializacije: »En trenutek obravnavaš nekoga z bolečinami v rami, naslednji trenutek reanimiraš otroka. Takšnega razpona ti ne ponudi nobena druga specializacija.«
»Najlepši trenutki niso nujno tisti, ko rešiš življenje, včasih je dovolj, da človeku samo pomagaš, da ni sam,« pove Eva Pavčnik, dr. med., ki trenutno opravlja drugo od petih let specializacije. »Spomnim se svojke, ki me je prosila, naj ostanem z njo in njeno umirajočo sestro. Eno sem držala za roko, drugo za ramo. Tega ne pozabiš,« se najtežjega, a tudi enega najbolj spokojnih trenutkov spominja specializantka Katarina Omejec, dr. med.
»Upam, da čez deset let še vedno delam to, kar delam zdaj in da to počnem z veseljem. Ker me to delo izpolnjuje.« - Špela Stružnik, dr. med., specializantka urgentne medicine. (njihove izjave so dostopne na tej povezavi)
Specializante urgentne medicine vsak dan žene iskren entuziazem in občutek, da se vsak trenutek lahko naučijo nekaj novega. Ob sebi imajo odlične mentorje, ki navdušujejo s strokovnostjo in zgledom ter krepijo njihovo samozavest. A ta zanos lahko obstane le, če jim sistem stoji ob strani z zadostnim številom sodelavcev, jasnimi kariernimi potmi in delovnimi pogoji, ki omogočajo ravnovesje med poklicem in zasebnim življenjem. Brez takšne opore obstaja nevarnost, da bodo, podobno kot nemalo njihovih predhodnikov, pritiski prevladali in jih odvrnili od te sicer izjemne specializacije.
Urgentni centri postajajo sistemska točka preloma
Na urgenco danes pogosto prihajajo tudi pacienti, ki bi potrebovali pomoč na primarni ravni, saj ta preprosto ne dohaja več potreb prebivalstva. Hkrati pa bolnišnice, predvsem zaradi pomanjkanja negovalnega kadra, nimajo več prostora za sprejem bolnikov iz urgentnih centrov, kar pomeni, da številni pacienti ostajajo tam.
»Čeprav jih hitro obravnavamo in vemo, da ne sodijo več v urgentni center, jih nimamo kam odposlati. In potem ležijo pri nas,« pove Marjanca Matvoz.
»Na urgenci se na koncu navadiš vsega, razen tega, da ne moreš najti postelje za bolnika, ki jo nujno potrebuje,« opozarjajo urgentni zdravniki.
Za poglobljen vpogled v poklic, izzive in realnost urgentne medicine vabimo k ogledu/poslušanju podkasta Zdravniške zgodbe: »Urgentno o urgenci: Presegli smo vse namestitvene zmogljivosti«, ki je dostopen na YouTube in podkast platformah.
