Drage kolegice, dragi kolegi!
Čast je nagovoriti skupnost kolegov zdravnikov! Žal pa mi je razloga, ob katerem se obračam na vas!
Že dve leti poskušamo strokovnjaki, ki delujemo v psihiatriji, podati Ministrstvu za zdravje smiselne argumente za ureditev psihoterapije. Za nas je (bila) to metoda zdravljenja s pomočjo psiholoških sredstev. A se je kot tržna dejavnost razpasla do te mere, da je izvajalcev za prosti trg preprosto preveč in morajo zdaj metastazirati v vsako družbeno poro. Ko imaš ponudnike storitev, moraš najti uporabnike. Ustvariti potrebe. Tako je ustvarjen diskurz, da vsi potrebujemo psihoterapijo.
Seveda imamo kot družba probleme. Ti izhajajo iz slabe vizije politik: soočeni smo s pomanjkanjem vseh vrst strokovnjakov. Rešitev pa je – tako se zdi – uvedba psihoterapije. Tako bi, namesto da gradimo diferencirano družbo, vzpostavili idejo, da vsak človek potrebuje psihoterapevta skoraj enako, kot potrebuje izbranega pediatra, družinskega zdravnika, zobozdravnika ali ginekologa.
Ne oporekamo, da imamo na trgu ljudi z določenimi znanji psihoterapevtske metode, ki so nedvomno uporabna. Ampak je treba definirati, za koga in kje. Terapevti so sedaj v največji meri izšolani v programih plačljivih šol, nekateri so pa tudi samooklicani »strokovnjaki«. Zato se strinjamo, da je treba psihoterapijo izven zdravstva urediti. S pomanjkanjem samokritičnosti pa diplomanti teh programov menijo, da so usposobljeni tudi za delo v zdravstvu.
Ker je v naši družbi zdravstvena stroka trenutno »nebodigatreba«, se kar samo ponuja, da bodo psihoterapevti tudi rešitelji čakalnih vrst. Mimogrede, čakalne vrste so za psihiatre, pedopsihiatre in klinične psihologe, in ne za psihoterapijo.
Vriniti premalo izobražene kadre v psihiatrijo, je res mala malica. V druge medicinske specialnosti bo nekoliko težje. Duševno zdravje je v fokusu zahodnega sveta. Res je, da se slabša. Razlogi so v družbenih in ekonomskih premikih. A pustimo to, koga to zanima. Psihiatrija je tako najbrž edina veja, ki se ukvarja z zdravljenjem, ki bolnika ne nujno navdušuje. In včasih meni, da je nepotrebno. Imamo moč. To je tvegano. Tudi rezultati zdravljenja so omejeni. Pogojuje jih predvsem realiteta bolnikovih danosti. Zavedamo se, da je duševno zdravje skupek telesnega, psihološkega in socialnega blagostanja.
Duševno zdravje je v razponu od nezadovoljstva do skrajno nevarnih stanj, ki lahko vodijo v nepredvidljiva ogrožanja sebe ali drugih. Stopnja motnje je od normalne nevrotične tegobe do vse globljih težav. Od težav, ki so pogojene z okoljem, do bolezenskih stanj biološke narave. Pri tem ne gre računati na to, da ima nekdo, ki ima šibko osebnostno strukturo, vpogled vase. Ravno narobe. Bolj kot je nekdo šibko strukturiran, bolj je prepričan, da ima prav. Samorefleksija in mentalizacija, empatija in socialnost so izjemni dosežki zrele osebnosti, ki jih ne srečamo na vsakem koraku. Raje redko. Psihološke obrambe, ki jih ima šibka osebnost, postanejo vir za trpljenje tako ljudi okrog nje kot tudi nje same. Psihiatrični simptomi so samo preproga na spolzkih tleh; le dobra diagnostika nam pove, kakšna je trdnost osebnosti in kakšne metode dela so primerne.
Psihiatrične bolezni in motnje se zdravijo z več pristopi, ki se kombinirajo in ne izključujejo. Ena od metod dela je tudi psihoterapija. Pri tej metodi s psihološkimi sredstvi vplivamo na bolnika. Psihoterapija ima več pristopov. Nekateri so znanstveno preverjeni in vemo, komu so namenjeni. Ti sodijo v zdravstvo. Mnogo je takih, ki niso znanstveno preverjeni, nekateri so tudi nevarni. Ti v zdravstvenem sistemu ne morejo biti dovoljeni.
Psihoterapija tudi ni zdravilo za vse. Podporne oblike so primerne za obravnavo težjih motenj in zato največ uporabljane v zdravstvenem sistemu. Razkrivajoče oblike pa zahtevajo dobro osebnostno strukturo. Če jih uporabimo tam, kjer te ni, tvegamo resno poslabšanje duševnega zdravja.
Ministrstvo za zdravje je dobronamerno prevzelo pobudo, da povsem neregulirano tržno dejavnost in vse te ljudi brez poklica odreši. Od samega začetka je odnos do stroke zelo rezek in ciničen. Razširjeni strokovni kolegiji za psihiatrijo, otroško in mladostniško psihiatrijo in klinično psihologijo niso bili upoštevani. Ravno tako ni bilo upoštevano nobeno opozarjanje s strani zdravstvene stroke. Zakon se je ves čas pripravljal v tajnosti. Pisali so ga ljudje, ki imajo jasne osebne interese. Ker smo strokovnjaki v času javne razprave obiskovali poslance, smo končali na Komisiji za preprečevanje korupcije.
Zakon je tako z lahkoto prebrodil vse plitvine do parlamenta. Pisec je še naprej uspešno ignoriral stroko. Počutimo se kot v vzporedni realnosti. Preambula vsebuje zavajanja, sam zakon pa je izjemno škodljiv za našo stroko.
Dragi kolegi! Večina zdravstva se sooča s spremenjeno patologijo na področju duševnega zdravja in vplivi, ki jih ima na to družbeno okolje. Verjamemo, da si želite, da bi se kdo »pogovarjal z ljudmi«, še posebej, če obljublja, da je njegova metoda panaceja. Psihiatri in klinični psihologi vam lahko zagotovimo, da to ne bo držalo. Se pa strinjamo, da se neklinična problematika odnosov in osebnostne rasti uredi in rešuje izven zdravstvenega sistema. Strinjamo se, da se psihoterapevte izven zdravstva zakonsko določi, varuje njihovo usposobljenost in s tem varuje njihove uporabnike.
Znotraj zdravstva smo strokovnjaki, ki izvajamo psihoterapijo kot metodo zdravljenja, regulirani s področno zakonodajo. Strokovnost pa določajo naši študijski programi in specializacije. Psihoterapijo do podporne stopnje, ki je edina priporočena metoda za resno in globoko patologijo, se naučimo v stotinah ur, ki jih prakticiramo v strukturiranem mentorstvu in ob podiplomskih izobraževanjih, ki so del posamezne stroke. Vsekakor nimamo potrebe, da nas regulira novoustanovljena zbornica ljudi, ki nimajo zdravstvenega treninga in so tudi poklicno mnogo manj izobraženi od nas. Proti temu določilu zakona protestiramo!
Za zaključek
Menimo, da uvajanje novega zdravstvenega poklica na podlagi tega zakona pomeni nevarnost za zdravstveni sistem. Lahko je precedens bodočega diskvalificiranja izobrazbe, usposobljenosti in odgovornosti. Druga stran te argumente zavrača kot elitizem. Če je problem s samokritičnostjo ljudi, ki si želijo poklica znotraj zdravstva, lahko sprejmemo tudi ta očitek. Ja, znanje, izkušnje, izvorni poklici in klinični trening so nas zgradili v elito, ki se spozna na duševnost.
Politika pa je prisolila psihiatriji pošteno zaušnico. Ne bomo pozabili, od koga smo jo prejeli!
Breda Jelen Sobočan, dr. med., psihiatrinja in družinska sistemska psihoterapevtka
