Urgenca je zdravstveni prostor, kamor lahko prideš brez predhodnega naročanja. In je tudi beseda, ki je pogosto del našega vsakdana: »Pazi, da ne boš končal na urgenci; ves vikend smo preživeli na urgenci; hudo poškodovane so pripeljali na urgenco.« Gre za kraj, kjer stiske bolnikov pogosto presegajo zmožnosti sistema, in delovišče, ki ga zelo dobro poznajo vodja internistične prve pomoči UKC Ljubljana Hugon Možina, dr. med. (HM), urgentni zdravnik UKC Maribor Metin Omerović, dr. med. (MO), in predsednik Odbora za bolnišnično in specialistično dejavnost pri ZZS Boštjan Kersnič, dr. med. (BK). Vsi poznajo stiske bolnikov, ki ure in ure čakajo na urgenci – kakšen pa je pogled z druge strani? Kako rešujejo nerešljivo in ob tem ohranjajo veliko mero sočutja, strokovne zbranosti in predanosti? O vsem tem so spregovorili v podkastu Zdravniške zgodbe.
BK: Ko razmišljam o urgenci, imam občutek, da je njen paradoks v tem, da bolj kot dobro deluje, več bolnikov privabi – kot da je »nagrada« za učinkovitost še večje breme.
HM: To je dejstvo. Boljše kot delaš, več ljudi pride. Odpreš dodatna vrata, jih pride več, dodatno ambulanto, jih pride še več. Primarna dejavnost se preliva na urgence, vse manj je družinskih zdravnikov in specialistov, vse več je robnih skupin, ki so odvisne od urgence. Premalo je postelj, bolniki ostajajo na urgencah, kar onemogoča normalno delo.
MO: Problem je tako pritok kot odtok. Dobre gostilne so vedno polne, je rekel moj prvi šef. Smo na maksimumu glede nastanitvenih zmogljivosti, pritisk pa se bo še povečeval. Nekaj let nazaj je bilo na mariborski enoti za hitre preglede letno pregledanih 37 tisoč pacientov, lansko leto jih je bilo že 60 tisoč.
BK: Kakšen delež bolnikov v urgentnih centrih ne potrebuje nujne medicinske pomoči? MO: Približno tretjina je res ogrožena, tretjina je tako bolnih, da potrebujejo hitro obravnavo, tretjino bi jih lahko obravnavali na primarni ravni.
MH: Na podeželju je stanje praviloma boljše kot v mestih. V urbanih okoljih več bolnikov prihaja neposredno na urgenco, medtem ko je na podeželju sistem pogosto še vedno dobro urejen in bolniki najprej obiščejo svojega osebnega zdravnika.
BK: Kje se zatakne, ko bolnik potrebuje sprejem z urgence v bolnišnično oskrbo? MO: Pri nas smo zaradi težav s prostimi posteljami uvedli sistem, imenovan AO (administrativni sprejem), ko vemo, da pacient potrebuje hospitalizacijo, a ga ne moremo sprejeti. Lani smo imeli kar 1.114 takih primerov. Študije so pri starejših od 65 let pokazale povečano smrtnost v primerih, kadar na urgenci preživijo več kot 8 ur.
HM: Obravnava bolnikov na urgenci se je z 8 ur podaljšala na 18 ur za tiste, ki čakajo na sprejem v bolnišnico (čakanje na obravnavo na IPP pa s 40 minut v povprečju na 1 uro 30 minut – so pa ti časi v skupinah bolj ogroženih veliko krajši – rdeča skupina le 2 minuti). Od leta 2020 naprej je bilo na tem področju opravljenih kar nekaj študij, dve največji so opravili v ZDA in Angliji (slednja je zajela 185 bolnišnic z urgentnimi oddelki). Jasno sta pokazali, da je edini neodvisni kazalnik tveganja za dolgotrajno obravnavo na urgenci stopnja zasedenosti bolnišnice. Dokler je zasedenost okoli 80 %, se čas obravnave na urgenci počasi, linearno podaljšuje, nad tem pragom pa začne eksponentno naraščati. Mi pa smo praktično vedno nekje med 90 % in 95 % zasedenosti. Če so naši pacienti pred desetimi leti na urgenci čakali povprečno 8–9 ur, zdaj čakajo tudi 18 ur. Zakaj? Ker jih ne moremo sprejeti na oddelke, čeprav bi to nujno potrebovali.
BK: Ali obstaja mehanizem, ki bi omogočal hitrejši sprejem? Morda stimulacija za oddelke, ki hitro sprejmejo bolnika? MO: Zagotovo bi pomagalo, če bi zdravniki na oddelkih paciente lahko odpustili domov že zgodaj zjutraj. Tako bi naredili prostor za naše »nočne ptice« – bolnike, ki pridejo k nam ponoči. Prav tako bi lahko administrativno sprejete paciente začeli obravnavati in voditi tisti, kamor bodo nato premeščeni. Danes je skoraj normalno, da pacienti čakajo na hodniku IPP-ja, vprašanje pa je, zakaj naj bi bil hodnik internistične prve pomoči varnejši ali bolj human kot hodnik recimo gastroenterološke ali kardiološke klinike.
BK: Imamo sploh kakšen mehanizem, s katerim bi lahko te stvari uredili bolj človeško, saj si nihče ne zasluži obravnave na hodniku? HM: Popolnoma se strinjam, da nihče ne bi smel ležati na hodniku. Veliko bolnikov po dveh, treh dneh s hodnika odpustimo domov, ker smo jim v tem času uspeli izboljšati stanje. Tudi na hodnikih namreč potekata zdravljenje in diagnostika, kar pa je dodatno breme za ekipe, ki bi morale sicer obravnavati akutne bolnike. Menim, da bi morali imeti ti bolniki večjo »vrednost« v smislu, da bi jim zavarovalnica pripisala večjo utež oziroma poudarek pri točkovanju. Če bi postali »bolj vredni« za oddelke, bi morda lahko konkurirali tistim, ki so zdaj v prednosti pri sprejemu. A treba se je zavedati: naši bolniki z urgence imajo vedno daljšo ležalno dobo. Povprečna ležalna doba na Interni kliniki je med 6 in 8 dni, naši bolniki pa v bolnišnici ostanejo od 10 do 11 dni. Tudi zato jih oddelki pogosto ne želijo. Problem bi lahko v ljubljanskem UKC rešili z 200 dodatnimi posteljami, a nimamo sester, ki bi lahko skrbele za te bolnike.
BK: Kako pa je z zdravniki?HM: Urgentnih zdravnikov je občutno premalo. Ko smo delali raziskavo, smo ugotovili, da jih je le za približno 20 % potrebnega kadra.
MO: Urgentni zdravniki bežijo na prehospitalna delovišča, kjer so obremenitve veliko manjše za enako plačilo. Delo na urgencah je izjemno naporno in ga je težko združevati z družinskim življenjem. Pri nas delajo sami »norci« – tisti, ki jim je v veselje akcija, vse te nore situacije in ki imajo zelo dober smisel za črni humor. Te obdržimo.
HM: Zdravnikom, ki delajo na urgentnih deloviščih, bi morali izboljšati delovne pogoje. Cinizem in črni humor sta tudi znaka izgorelosti.
MO: Tako je. Gre za tako intenzivno delo, da se mladi zdravniki pogosto že proti koncu specializacije soočajo s hudo izčrpanostjo, ki lahko privede do izgorelosti. Soočeni so z eksistencialnim vprašanjem: Ali bom to sploh zmogel? Bom to preživel? Kje se vidim čez 20 let? In potem nekateri preprosto odidejo.
BK: Zdi se, kot da že leta opozarjamo na urgentno stanje naših urgenc, da igramo neskončno igro, da naši pacienti preživijo.HM: Vedno poslušamo: »To bo pa res zlom zdravstva, vsega je konec …« Sistem bo obstajal, kakršenkoli že. Je pa res, da ljudje velikokrat potrebujemo katastrofo, da nas strezni in pravzaprav ugotovimo, kaj smo imeli in kaj izgubili. Tega se bojim.
MO: Za konec lahko izrečem le najglobljo zahvalo sodelavcem, s katerimi delam. Imam velik privilegij, da lahko delam, kar delam, in to z neverjetnimi ljudmi.
