Seznanjamo vas s sklepi OPEV v zvezi z Zakonom o prostovoljnem končanju življenja, ki jih je potrdila večina članov OPEV.
Sklep
OPEV meni, da so ključni zadržki glede PPKŽ izraženi v mnenju KME 0120-77/2022-3 z dne 3. 5.2023 še vedno na mestu in jih OPEV podpira.
Po mnenju OPEV pomoč pri končanju življenja ni dolžnost zdravnika. Zdravnik zavrača evtanazijo in pomoč pri samomoru.
Sklep
OPEV meni, da je potrebno opozoriti predvsem na naslednje rešitve v osnutku ZPPKŽ dostopnem na spletni strani politične stranke Svoboda (https://gibanjesvoboda.si/svoboda/kaj-doloca-posodobljeni-zakon-o-pravici-do-pomoci-pri-prostovoljnem-koncanju-zivljenja/, dostop dne: 15. 1. 2025):
- v 2. členu (pomen izrazov):
Osnutek PPKŽ definira kot medicinski postopek, kar po mnenju OPEV pomoč pri samomoru ni.
- v 3. členu (temeljna načela):
Zakon opredeljuje načelo varstva največje zdravstvene koristi pacienta in unicum mundi definira smrt kot največjo zdravstveno korist pacienta z določenimi zdravstvenimi okoliščinami. To lahko implicira dolžnost ravnati v skladu z največjo zdravstveno koristjo.
- v 4. členu (sodelovanje v postopku in ugovor vesti):
Člen je v celoti neprimeren s stališča pojmovanja ugovora vesti v medicini (in na sploh): ugovor vesti se uveljavlja za zdravstveno storitev ali poseg, ki je lege artis, potreben in zakonit, pomoč pri samomoru pa ni ne lege artis in verjetno tudi ne potrebna.
Po mnenju OPEV nihče (tudi zdravstveni delavci in sodelavci) ni dolžan sodelovati v postopkih PPKŽ1 in nikogar ni moč diskriminirati, ker v postopkih ne sodeluje ali ker v postopkih sodeluje. Osnutek ZPPKŽ pa ustvarja neutemeljeno razlikovanje med zdravstvenimi (so)delavci, kateri morajo sodelovati v PPKŽ, razen če zaradi svojih prepričanj uveljavljajo ugovor vesti, ter drugimi osebami, ki skladno z 8. odstavkom 4. člena niso dolžni sodelovati v PPKŽ, pri čemer njihova odklonitev ne pomeni uveljavljanja ugovora vesti.
OPEV tudi meni, da je ločevanje na zdravnike z »ugovorom« vesti in tiste brez ugovora pri vprašanjih strokovnega odločanja (o npr. sposobnosti odločanja o sebi) neutemeljeno in diskriminatorno, strokovnosti pa se ne presoja skozi ugovor vesti.
- v 6. členu (pogoji za PPKŽ):
OPEV meni, da je v zvezi s pogoji potrebno ponovno opozoriti, da po osnutku ZPPKŽ oseba, ki bi lahko zahtevala pomoči pri samomoru zaradi trpljenja, seveda ni dolžna sprejeti nobene druge možnosti lajšanja trpljenja. Pomoč pri samomoru lahko izbere kot prvo in edino pomoč za svoje trpljenje. Prav tako pojmovno polje hude trajne bolezni in hude trajne okvare v medicini danes ni zamejeno in je zelo odprto. Pri odločanju o obstoju hude trajne bolezni in hude trajne okvare kot pogoja za priznanje pravice do pomoči pri samomoru bodo odločali organi, v katerih bodo smeli (tako osnutek zakona) sodelovati le strokovnjaki, ki takšni pomoči ne nasprotujejo. To je po mnenju OPEV enak etični zdrs, kot če bi v teh istih organih odločali samo strokovnjaki, ki pomoči pri samomoru nasprotujejo.
- glede uveljavljanja pravice do PPKŽ Poglavje III.
OPEV meni, da je breme pojasnitve, ki ga nosi lečeči zdravnik, nerazumno, saj zahteva poznavanje vseh možnosti zdravljenja, kjerkoli na svetu za bolezen ali okvaro, za katero je po istem osnutku zdravljenje izčrpano in vsakršno lajšanje trpljenja, razen končanja življenja, nesprejemljivo.
Prav tako osnutek breme pojasnitve možnih neželenih učinkov učinkovine za PPKŽ ali podpornih zdravil nalaga osebi, ki zdravil ne bo predpisala.
OPEV ponovno opozarja, da po osnutku ZPPKŽ povsem strokovna mnenja neodvisnega zdravnika ali psihiatra (vprašanje stroke) lahko podajajo le zdravniki, ki nimajo »ugovora vesti«, kar diskriminira med kompetentnimi za strokovno mnenje, z razlago, da je strokovnjaki z ugovorom vesti ne morejo izkazati videza nepristranskosti. A contrario: ga torej zdravniki brez ugovora lahko?
Osnutek ZPPKŽ določa, kaj je neposredni in osnovni vzrok smrti, s čimer osnutek nedopustno posega v statistiko osnovnega vzroka smrti v RS.
- 31.člen osnutka ZPPKŽ, ki spreminja 34. člen ZPacP:
Pisci med zdravstvene obravnave dodajajo »tudi postopke skrajševanja življenja«. Takšno določilo vpeljuje standard skrajševanja življenja, kot obstoječo obliko zdravstvene oskrbe, čemur pa ni tako.
------------------------------------------------------------------------
1Podobno kanadski, belgijski in avstrijski zakon ter nemško ustavno sodišče.