Koliko let mi še ostane?
Kmetija, na lepi, sončni legi nad reko Dravo. A siromašna. Že na zunaj se vidi, da se tukaj trudijo, a samo s trdim delom rok je le za preživetje. Nekaj na novo prizidanih prostorov, v surovem stanju, neometanih. V starih prostorih manjša izba, z lesenim podom, s prijetno toploto gašperčka. Tu ima svoj prostor 90-letna, suhljata ženička. Na steni črno-bela poročna slika. Na nočni omarici križ in sveča. V teh njenih letih večkrat poprosijo za hišni obisk. Tudi tokrat je dobre volje, zadovoljna, ko sliši, da je njeno zdravje kar v redu.
»Tak sem zadovoljna z vami! In tak se bojim, kak bom, ko vas več ne bo!«
Jaz pri štiridesetih! Doma stopim pred ogledalo. Če se mi v njem prav kaže, bi znala biti njena prognoza preuranjena!
Ne mudi se!
V ambulanto stopi suhljat, prileten moški. Pove, da prihaja peš in da ga je poslala žena, ker bo menda rodila. Od doma je debelih 45 minut. »U, potem greva kar prec!« pravim. Poberem stvari in se odpeljeva. Res ni blizu. S hitrimi koraki odhitim v hišo. Že na hodniku zaslišim otroški jok. V sobi … žena je opravila že vse z novorojenčkom. Dala ji je že ime: Anja. To je bil njen četrti porod.
»Tako hitro?!« vprašam. »Oh, saj ne. Kdaj sem ga že poslala po vas! Ne vem, kam je šel!«
V pogovoru se izkaže, da se je gospod počasi, peš, odpravil v vas. Vmes se je oglasil v gostilni ob poti, kjer si je nabiral korajže in veselo novico na dolgo delil z gosti. Šele tako opolnomočen je pot nadaljeval proti ambulanti.
Mudi se!
Sestra v ordinacijo veže klic. Pravijo, da je nujno. Menda gre za nosečnico, ki ima hude krče.
Vse pustim. Ni druge! V avto in na dom. Po nekaj težkih kilometrih po razmajani makadamski cesti pripeljem do visoke hiše. V soteski. Ob mrzlem potoku, kjer tudi po gregorijanskem koledarju sonce posije le poredko. Še ptiči so bolj tiho. Pred obokanim vhodom me pričaka neka gospa. »Malo počakte! Takoj jo pokličem! Tam zunaj je.« »Uf, a kar zunaj bomo rodili?« si mislim.
»Micka! Doktor je prišo!« vpije nekje zunaj. »Malo naj počaka! Kuj pridem!« odgovori glas nekje v daljavi.
Nič, grem pogledat okrog hiše, kaj se dogaja!
Na gornji strani hiše prislonjena lestev, oprta v breg. Na vrhu strme strehe možak popravlja in obzidava dimnik. Nosečnica ob njem in mu pomaga.
»Doktor, kuj pridem dol! Sam tole mu še pridržim!« mi zavpije z vrha strehe.
Čez nekaj ur je bil veseli dan!
Komunikacija med partnerji
Prolog
Patronažne sestre so neprecenljiv vir informacij in neizmerna pomoč zdravniku na terenu. Še čisto novopečenega so me seznanile s kakšnimi čisto posebnimi odnosi v družinah. Tako so mi pripovedovale o družini, kjer so se svatje že na poroki med seboj pokregali. Poročno slavje so nato nadaljevali vsak na svojem domu. Eni z nevesto, drugi z ženinom. V različnih krajih. In ta mož in žena, sedaj že v letih, sta zdaj živela pod isto streho, a vsak v svojih prostorih. Med seboj se nista pogovarjala. Otroke sta imela.
In me pokličejo h gospodu zaradi krčev v trebuhu. Možak je bil prijeten, droben, zgovoren. Po pregledu se dogovoriva za terapijo in za kontrolo čez dva dni. Ko se poslovim, me v veži prestreže žena. »A bi hotli, gospod dohter, za trenutek stopit k meni?« pravi prav po tiho, bolj šepetaje, in me že vleče v svojo sobo. Tam je zakajeno, da komaj diham. »A je z gospodom kaj hudega?« me vpraša. Z »gospodom« ogovarja moža. »Nič hudega ne kaže. Za zdaj,« rečem. »No, saj sem vedla! Gospodu ni nič. Samo scartan je. Jaz sem si bôga! Poglejte, kak žilaste mam noge! Pa pritisk mi zmirte, ko ste bli glih pri gospodu.«
Ob merjenju pritiska jo vprašam, kaj da se ji tako kadi. Vse polno dima je v prostoru. Oblak dima je bil gost, da se ni videlo skozi, in tako nizko, da si moral biti globoko sklonjen, če si hotel dihati. A kuri mokra drva, al kaj? »Ne, mam suha. Že nekaj dni peč ne vleče,« pravi.
Epilog
Naslednji dan je gospa poklicala gasilce. Iz dimnika so potegnili zajeten šop cunj. Njen gospod ji je zamašil dimne cevi in ji v neverbalni komunikaciji želel razložiti določena pravila!
Avtor: Franc Beigot
Zapis v aprilski številki revije Isis >>>
