Menimo, da zdravništvu manjkata razmislek in pogovor o naših mejah ter prekomerni požrtvovalnosti na račun lastnih odnosov, zdravja, kakovosti življenja.
Znan psihoterapevt, zdravnik in pisec Gabor Maté je povedal:
»Ko so ljudje v stiski, nujno potrebujejo pomoč in ti jim lahko pomagaš. To je zelo zasvojljiv občutek, ker je v tebi praznina, ki jo poskušaš zapolniti z zunanjim svetom, zato nimaš nikoli dovolj. Več kot dobiš, več želiš. Zato sem bil sam odvisen od dela. To pa ubije radost. Prav tako me je to naredilo odsotnega starša mojim otrokom in odsotnega partnerja v zakonu. Svet pa te občuduje.«
Mnogi smo odraščali v družinah, kjer so bili delavnost in intelektualni dosežki zelo visoko na lestvici vrednot. Vedno smo bili »naj«; znali brati pred vstopom v šolo, nato združevali šolo z glasbeno šolo, angleščino, športom, se udeleževali tekmovanj, hvalili so nas učitelji, starši, trenerji, sorodniki. Vpisali smo se na najboljše gimnazije, z nekaj truda, pa ne preveč, dosegali odlične ocene, nadaljevali z raznimi aktivnostmi ob šoli, odlično opravili maturo. Vse to je zaznamovalo naš osebnostni razvoj, ki je običajno vsaj nekoliko nagnjen k perfekcionizmu. Perfekcionizem je naporen. Prva sedmica na faksu je mnoge izjemno prizadela – nekateri smo sčasoma sprejeli, da perfekcija ni vedno potrebna, drugi smo vlagali velike ali ogromne napore za visoko povprečje, misleč, da sicer ne bomo dobri zdravniki ali dovolj pohvaljeni, ali pa nas je skrbelo, da bomo izgubili Zoisovo štipendijo. Ob zaključku študija smo se počutili na konju, a v medicini smo vedno znova na začetku.
Ko smo dobili želeno specializacijo, smo se zagnali v delo z vsemi močmi. Odpovedovali smo se prostemu času, pristajali na vse dodatne obremenitve, si želeli čim več izobraževanj, se počutili premalo kompetentni za situacije, v katere so nas postavili, se učili zvečer pred spanjem. Reševali smo covid oddelke, čeprav smo morda iz povsem druge specialnosti. Enkrat vmes so prišli otroci, mi pa smo želeli obdržati tempo dela, izobraževanj, pisanja člankov in drugih dodatnih obveznosti. Otroke pošiljamo k babicam in dedkom, tam jim je lepo. Nekateri se za družino (še) nismo odločili; včasih ljubosumno opazujemo družinsko srečo kolegov, drugič se zavemo, koliko lažje osvojimo karierni cilj in ob tem še vseeno razpolagamo z nekaj časa zase. Vsem nam pa je vedno znova težko reči »ne« dodatnim obremenitvam. Mislimo si: »Za paciente gre!« ali »Za kariero gre!« in iztisnemo še zadnje kaplje moči.
Naval pacientov je ogromen. Razmerje med zdravniki in pacienti je močno v prid slednjim in vedno bi lahko pomagali še nekomu. Tudi naši predstojniki imajo, to je njihova vloga, praviloma za nas vedno še kakšno nalogo. Delovanje našega zdravstvenega sistema je že v osnovi zasnovano na prekomernem delu premajhnega števila zdravnikov.
A nekje moramo potegniti črto. Nosimo odgovornost, da pacientom, ki so v naših rokah, zagotovimo kakovostno obravnavo. Zakaj dovolimo, da nam bolnike v ambulanto naročajo tako pogosto, če vemo, da za ustrezno obravnavo potrebujemo več časa? Vsem čakajočim v množici bolnikov ne moremo pomagati. Ob prekomernem delu tudi nas pestijo težave: kronična utrujenost, socialna izolacija, znašanje slabe volje na ljudi okrog nas, morda izgorelost, depresija, anksioznost ali celo kronične bolezni, rak. Bolan zdravnik ne more pomagati nikomur. Izgubljen je za svojo družino, za bolnike in sistem.
Naši prvi prioriteti naj ostajata kakovostno delo in lastno zdravje. Pomanjkljivosti zdravstvenega sistema naj rešujejo politiki, zavarovalnica, vodje zdravstvenih ustanov.
Postavimo meje. Naučimo se reči: »NE.« Ne morem. Ne želim. Pritisk vrstnikov je velik. Slišali smo že, kaj se je govorilo za hrbti kolegov, ki so sprejeli podobne odločitve. Mnogi starejši zdravniki pravijo: »Mi smo zmogli.« Ne povedo pa ničesar o svoji ločitvi, o svojih boleznih, o kakovosti življenja. Za to, da so zmogli, so veliko žrtvovali. Psiholoških problemov skoraj odraslih otrok ne povezujejo z lastno odsotnostjo v njihovih zgodnjih letih. Pogosto pozabljajo tudi na povečane obremenitve v zdravstvu sedaj v primerjavi z desetletji nazaj.
Čas prekinitve soglasij za nadurno delo je pravšnji, da ga izkoristimo za razmislek o svojem (prekomernem?) delu, ravnovesju med službo in zasebnim življenjem, zdravih mejah. Ali premoremo dovolj poguma za spremembe? Ko bomo rekli »ne«, se bo oglasil občutek krivde. To je normalno in v tem primeru znak, da delamo nekaj dobrega zase – spreminjamo nezdrave vzorce, ki podpirajo nefunkcionalen sistem.
Ta zapis je nastal na podlagi pogovorov s številnimi mladimi zdravniki različnih specialnosti – v živo in na listi Mladi zdravniki Slovenije. Veseli bomo, če ga boste uporabili kot izhodišče za debato v svojem kolektivu.
Ekipa Mladih zdravnikov Slovenije šteje dvajset članov. Predstavniki in podporna ekipa, po abecednem redu, so: Alenka Bahovec, Lea Bombač Tavčar, Goran Buser, Monika Brovč, Polona Gams, Sara Habjan, Jan Jamšek, Luka Kovač, Larisa Kragelj, Živa Ledinek, Sanja Mali, Gregor Moleh, Mitja Oblak, Kristina Petelin, Valentina Pugelj, Luka Puzigaća, Matej Serdinšek, Nadia Ternifi, Veronika Vezjak in Eva Zlodej.
Zapis v aprilski številki revije Isis >>>
