Leta 1970 je v okviru Ameriškega združenja za mikrobiologijo (ASM) izšel prvi priročnik klinične mikrobiologije (Manual of Clinical Microbiology – MCM) in takoj postal merilo – zlati standard – za znanje o diagnostični mikrobiologiji. MCM zagotavlja vsem mikrobiologom, laboratorijem in strokovnjakom za nalezljive bolezni referenčno delo za vodenje učinkovitega, najsodobnejšega diagnostičnega laboratorija. Noben drug vir ne ponuja tako obsežnih, posodobljenih in praktičnih informacij. Zato je zares izjemno videti svojo kolegico kot avtorico enega od poglavij (Borrelia) te že pol stoletja glavne referenčne knjige o klinični mikrobiologiji. Kako je prišlo do tega?
Do tega je prišlo tako, da me je kolegica Maria Aguero - Rosenfeld, soavtorica poglavja, povabila k sodelovanju. Sama je pokrila problematiko borelijskih okužb v Severni Ameriki in je menila, da bi bila jaz zelo primerna za evropsko različico borelioz. Mnogokrat prej sva se srečali na mednarodnih konferencah, sestankih in, po pravici povedano, nisva delili enakih mnenj. Jaz sem bila bolj vpeta v rutinsko delo, ona pa je več predavala in pisala o borelijah. Zato sem bila rahlo presenečena, da je izbrala prav mene za soavtorico tega poglavja.
Kako si zastavila poglavje o borelijah glede na besedilo iz predhodne izdaje?
Ker sama izhajam iz laboratorijskega dela, se zelo dobro zavedam, katere so naše vsakdanje skrbi, težave, negotovosti, zato se mi je zdelo potrebno prav takšne pomisleke spraviti v besedilo. Namreč, danes je na voljo veliko strokovne literature in marsikdo bi lahko napisal poglavje o diagnostiki borelijskih okužb, težko pa bi spravil vanj svoje izkušnje. Bralci in izvajalci diagnostike potrebujemo ne samo konkretne smernice, ampak tudi odgovore na nešteta vprašanja, negotovosti ali pa samo informacijo, da delimo podobne skrbi. Dobro opazovan diagnostični postopek mora ustvarjati nova vprašanja in biti namig, spodbuda k nadaljnjemu, širšemu raziskovanju. V prejšnji izdaja MCM je bilo poglavje korektno napisano, ampak nisem našla veliko koristnega za svojo nadgradnjo. Posebej sem želela posodobiti del o borelijah povratne mrzlice, katere diagnostiko smo tudi mi uvedli v našem laboratoriju; prejšnja različica poglavja je bila zame preveč stereotipna, pa tudi, ker sem na nek način emotivno povezana z Afriko.
Kako je potekal uredniški proces?
Ves čas sem bila v stiku s kolegico in sem ji pošiljala svoje besedilo v branje in lektoriranje. Marsikdaj je »pojamrala«, da preveč spreminjam poglavje, ampak ji je bilo vsakič to tudi všeč. Največ izkušenj, mnenj, nasvetov, razprav sva izmenjali, ko sva primerjali ameriško in evropsko različico dokazovanja lymske borelioze. Na koncu sva bili obe zadovoljni z napisanim besedilom. Nato so ga revidirali trije strokovnjaki iz uredništva in vsi so ga ocenili za več kot odličnega s posebno pohvalo, da bo zadovoljil tako ameriške kot evropske strokovnjake, kar je uredništvo tudi želelo. Besedilo je bilo sprejeto z minimalnimi popravki.
Omenila bi še, da sem s kolegom dr. Benoitom Jaulhacem iz referenčnega centra za lymsko boreliozo v Franciji (Strasbourg) leta 2012 napisala evropske smernice za diagnostiko lymske borelioze v European Manual of Clinical Microbiology, ki ga pokriva ESCMID (European Society of Clinical Microbiology and Infectious Diseases).
Borelije lymske borelioze tvori več kot 20 borelijskih vrst, ki jih prenašajo trdi (ščitasti) klopi iz rodu Ixodes. Za časa najinega študija se o teh zoonozah še nisva učila. Potem smo nenadoma začeli spoznavati, da živimo na zelo vročem teritoriju lymske borelioze in ti si od začetka ustvarjala diagnostiko tega novega patogena. Kako si doživljala to zgodovino?
Pravzaprav jaz nisem bila prva, ki je začela z diagnostiko lymske borelioze na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete v Ljubljani (IMI), dve kolegici pred mano sta ena za drugo obupali. Bila je druga polovica daljnega leta 1988, bili so še jugoslovanski časi, ni bilo materiala, opreme, aparatur, pa tudi ne velike izmenjave znanja, vsi pa smo bili začetniki. Jaz sem prišla iz drugega bakteriološkega laboratorija, praktično čez noč, ko sem od tedanjega predstojnika prof. Mihe Likarja dobila nalogo, da ustanovim laboratorij za mikrobiološko diagnostiko lymske borelioze. Od predhodnice sem podedovala navodila za serološki test, eno borelijsko kulturo in telefonsko številko prof. Vere Preac - Mursič iz inštituta Pettenkofer v Münchnu, vodilne mikrobiologinje za evropske lymske borelioze tedanjega časa. Podedovala sem tudi kup mladih, ambicioznih infektologov, ki so bili zelo zainteresirani za vzpostavitev diagnostike v Sloveniji, saj se je hitro izkazalo, da smo na »zelo vročem terenu«.
Prvi koraki v diagnostiki lymske borelioze so bili izredno težki, zahtevni, včasih pa res obupni. Mogoče naj omenim – borelija je spiroheta in najlažje jo opazujemo z mikroskopiranjem v temnem polju. Ampak mikroskopa s temnim poljem nismo imeli. En mikroskop s temnim poljem je bil v laboratoriju za sifilis v 5. nadstropju na Korytkovi ulici. Tako sem v dnevu, ko sem pripravljala borelijo za serološki test, večkrat (vsaj petkrat) šla z Zaloške ceste na Korytkovo in nazaj ter v roki kot ptičko nesla preparat za mikroskopiranje. Ali – za serološki test je bilo treba nakapljati kulturo borelij v luknjice objektnega stekelca. Ampak objektnega stekelca z luknjicami sploh nismo imeli! Tako smo vzeli navadno stekelce, kupili modro oljnato barvo in z dnom nastavka od pipete štempljali na stekelcu modre kroge. Seroloških testov za diagnostiko lymske borelioze pa sploh še ni bilo na tržišču. Tudi prve začetne oligonukleotide za molekularno diagnostiko (PCR) sem sintetizirala sama, in sicer v času trimesečne štipendije na Univerzi v Vidmu. Še vedno hranim zvezek s protokolom sinteze in čiščenja. Pa vseeno, ko se spomnim teh časov, se jih spomnim z veliko hvaležnosti, saj sem ob sebi imela prof. Preacovo, ki je žal ni več med nami, in na drugi strani infektologe z motiviranim prof. Francem Strletom. Z njimi smo postali (in smo danes še vedno) močan in trden tim, ki je zagotovo odigral veliko vlogo v prepoznavnosti Slovenije v svetu.
Začetek mikrobiološke diagnostike na IMI je močno podpiral tudi moj tedanji predstojnik prof. Miha Likar, ki je še veliko pred mano vizionarsko predvideval potrebo po mikrobiološki diagnostiki lymske borelioze. Zato so mi bile odprte vse poti, ki so vodile k ustvarjanju dobre diagnostike, treba je bilo le pogumno korakati naprej. Že v nekaj mesecih smo začeli izvajati serološko diagnostiko za različne klinične oddelke, največ za infekcijsko kliniko.
Kljub temu da so bile prve slovenske borelije izolirane v laboratoriju prof. Preacove v Münchnu, smo v kratkem na IMI sami začeli izvajati kultivacijo borelij iz kliničnih vzorcev ter nekaj let kasneje molekularne teste. Na začetku sem bila v laboratoriju sama, potem se je v laboratoriju zaposlila ena tehnična delavka, nato druga, tretja …, saj so zahteve po laboratorijski diagnostiki nenehno naraščale. Tako je vzniknil laboratorij za lymsko boreliozo.
V prvem desetletju delovanja je laboratorij pridobil v izvajanje še serološko diagnostiko leptospiroze, sorodne spirohete, ki je ravno tako zoonoza in je prisotna na slovenskem ozemlju. Ker smo bili (in smo še vedno) edini laboratorij v Sloveniji, ki izvaja mikrobiološko diagnostiko leptospiroze, smo poleg serologije sčasoma uvedli še kultivacijo leptospir in molekularno diagnostiko okužbe. Tako kot pri lymski boreliozi, prvi slovenski izolati leptospir izhajajo prav z našega oddelka. Poleg diagnostike lymske borelioze in leptospiroze je oddelek razvil še diagnostiko povratne mrzlice, sorodne borelioze, ki je postajala problem z vse pogostejšimi potovanji prebivalstva v endemične kraje, prihodom beguncev v Evropo in s spremembo klimatskih dejavnikov, ki so nam okužbo približali.
Oddelek pravzaprav izvaja mikrobiološko diagnostiko zahtevnih bakterij in dokler se molekularna in serološka diagnostika ne avtomatizira (pa ne vsa), kultivacija, ki je še vedno »zlati standard« mikrobiologije, ostaja vezana na delo posameznika, njegovo izobraževanje in potrpežljivost. Vsi sodelavci laboratorija so poleg strokovnega dela ves čas vpeti tudi v raziskovalno in pedagoško delo.
Kako se je razvijala diagnostika in pomen lymske borelioze do danes?
Na tržišču so se hitro pojavili prvi komercialni testi za dokaz protiteles, ampak skupaj z njimi tudi cel kup težav pri interpretaciji rezultatov, saj tehnološko brezhiben test ni bil garancija za dobro diagnostiko. Treba je bilo natančneje spoznati povzročitelja, njegovo virulenco, antigene, patogenezo bolezni. Potrebno je bilo znanje o specifičnosti, nastanku in dinamiki protiteles. Nekoliko kasneje so se pojavili tudi prvi komercialni molekularni testi. Tudi ti so kazali nekatere pomanjkljivosti, ki jih je bilo mogoče razumeti le s spoznavanjem same borelije in patogeneze okužbe. Za širitev znanja so nam bile potrebne nove tehnologije, nove metode, pretok informacij, dostopnost informacij in kritična znanost. Tako smo spoznali, da ni le ena borelija povzročiteljica lymske borelioze, ampak so vsaj tri borelijske vrste povezane z okužbo pri človeku (B. afzelii, B. garinii in B. burgdorferi sensu stricto). Potem smo spoznali še dve patogeni vrsti (B. bavariensis in B. spielmanii), tako da danes povezujemo z lymsko boreliozo vsaj pet borelijskih vrst. Vseh pet vrst smo izolirali pri bolnikih v Sloveniji.
Temu seznamu moramo dodati še številne nepatogene vrste borelij, ki jih najdemo v klopih in prosto živečem rezervoarju v sožitju z za človeka patogenimi vrstami. Zelo velik korak k razumevanju lymske borelioze je bilo dejstvo, da so patogene borelije na severni polobli geografsko različno razširjene, da imajo patogene vrste med sabo različen potencial patogenosti, povzročajo nekoliko različne klinične slike ter zahtevajo rahlo različne diagnostične pristope. Ker je Slovenija endemična za lymsko boreliozo, smo bili ves čas vključeni v številne raziskave in smo tako v preteklih 40 letih postali svetovni del zgodovine lymske borelioze. Lymska borelioza je namreč hitro postala pomembna bolezen (saj se je »pojavila« v razvitem svetu), borelije so danes še vedno ena od najbolj raziskanih bakterij, hiter razvoj tehnologije (informacijski sistem, avtomatizacije, sekvenciranje celotnega genoma) se je sproti uvajal v delo in raziskave borelijskih okužb. Kljub temu da so se z leti mnoge mikrobiološke metode posodabljale, poenostavile, avtomatizirale (tukaj mislim predvsem na serologijo in molekularne metode), pa je ena diagnostična metoda ostala skoraj nespremenjena – kultivacija. Ob tem vse naše znanje o borelijah sloni prav na izoliranih sevih, ki jih osamimo iz biološkega vzorca. In ker smo v središču dogajanj, smo z leti in v sodelovanju z infektologi ustvarili veliko zbirko borelijskih kultur, mogoče eno največjih svetovnih zbirk humano patogenih sevov. Zbirki moramo prišteti še številne nepatogene seve, ki smo jih izolirali iz klopov in prosto živečih vretenčarjev, te pa smo osamili v sodelovanju s kolegi biologi in mikrobiologi iz vse Slovenije.
V preteklem času je naš laboratorij obiskalo veliko znanstvenikov iz različnih držav, številnim smo bili delovni mentorji pri doktoratih, mnogi pa so prihajali, da bi usvojili metode, organizacijo in način dela ter si razsvetlili neštete dileme in nejasnosti diagnostike.
Kolikšna je verjetnost, da po vbodu klopa dobimo lymsko boreliozo? Kaj storimo, ko opazimo klopa, in kaj, ko opazimo značilen izpuščaj?
Ko opazimo klopa na koži, ga je treba odstraniti. Čim dlje imamo pripetega, večja je verjetnost, da nas bo okužil. Poleg borelij lahko klop prenaša tudi druge mikroorganizme, ki povzročajo mogoče hujše bolezni od lymske borelioze. Zato je dobro, da smo previdni vsakič, ko nas klop lahko infestira (se pritrdi v koži). Okuženost klopov z borelijami lymske borelioze se giblje od 10 do 30 %. Borelije, ki jih je klop posrkal iz prejšnjega gostitelja, mirujejo v njegovih prebavilih tudi vso zimo. Šele z naslednjim krvnim obrokom se »zbudijo«, se začnejo razmnoževati in migrirati. Morajo priti do žlez slinavk, da jih klop nato vnese v kožo naslednjega gostitelja, ki je lahko tudi človek. V koži gostitelja borelija sreča popolnoma drugo okolje; da bi zaživela, se mora prilagoditi novemu okolju in premagati imunski odziv. V koži poteka tudi selekcija – le humano patogeni sevi so zmožni povzročiti bolezen. Proces je dolg, zahteven in za borelijo negotov. Tudi če se okužba zgodi, kaže, da ima človek mehanizme in lahko prepreči nastanek klinične slike (asimptomatska okužba). Tako je možnost, da po vbodu klopa zbolimo, le 3–5 %.
Ker je možnost, da po vbodu klopa zbolimo, majhna, je najpomembneje, da pozorno spremljamo mesto vboda klopa, in sicer vsaj en mesec po vbodu. Če se bo okužba izrazila klinično, se najpogosteje izrazi kot kožna sprememba erythema migrans. Ko se pojavi značilen izpuščaj, je potrebno antimikrobno zdravljenje. Ravno tako moramo biti pozorni, če se pojavijo katerikoli drugi znaki bolezni (drugi izpuščaji, glavoboli, otekanje sklepov, slabo počutje itd.).
Patogeneza lymske borelioze se torej začne tako, da se na mestu vboda klopa pojavi kožna sprememba erythema migrans?
Da, erythema migrans predstavlja zgodnjo lokalizirano okužbo in zajema več kot 90 % vseh kliničnih manifestacij lymske borelioze. Začne se z rdečino, ki se postopno širi v obliki prstana. Traja nekaj dni do več mesecev in nato spontano izgine. Lahko jo spremljajo lokalni znaki (pekoč občutek, srbenje) in/ali splošne težave (utrujenost, glavobol, slabo počutje), a ne nujno.
Za erythema migrans je značilno lokalno širjenje borelij po koži, ki ga spremlja infiltracija z limfociti. Po okužbi začnejo nastajati protitelesa, a počasi, saj je borelij v koži malo in se počasi razmnožujejo. Pri nekaterih bolnikih se protitelesa sploh ne tvorijo, kar pogosto utemeljujemo z dejstvom, da tvorbo protiteles ustavi pravočasno protimikrobno zdravljenje.
V koži se borelije širijo lokalno ali se s krvjo razsejejo po vsem organizmu ter pridejo do številnih organskih sistemov in tkiv, največkrat do osrednjega živčevja (meningitis, nevroborelioza), sklepov (artritis velikih sklepov) in kože (multipla sprememba erythema migrans). Temu zgodnjemu razsoju borelij (II. stadij) lahko prištevamo prizadetost oči, srca in drugih organov.
Pri okužbi z B. afzelii hematogeni razsoj največkrat poteka brez simptomov in znakov ali z blago izraženimi težavami, medtem ko se spirohetemija klinično najbolj izrazi pri okužbi z B. burgdorferi sensu stricto. Razsoj borelij močno spodbudi tvorbo specifičnih protiteles, saj se borelije ob razsoju predstavijo imunskemu sistemu bolj neposredno kot prej, ko so bile tesno pritrjene v kožne strukture. So tudi bolj številne, trajanje okužbe pa se podaljšuje.
Specifična protitelesa so pomembna za dokaz okužbe in po pričakovanjih tudi za odstranitev borelij iz organizma. Izsledki raziskav kažejo, da kljub visokemu titru specifična protitelesa niso sposobna uničiti in povsem odstraniti vseh borelij iz organizma. To dejstvo zelo otežuje razvoj cepiva. Ugotovili so tudi, da pri nekaterih bolnikih borelije preživijo zdravljenje z antibiotiki. Raziskave so pokazale, da borelije nikoli ne razvijejo mehanizmov rezistence, kot jih poznamo pri drugih bakterijah, ter da je trden vzrok preživetja borelij v tkivih njihova latentnost (mirovanje). Lep primer vztrajanja borelij kljub visokim titrom specifičnih protiteles in antibiotičnemu zdravljenju vidimo pri bolnikih s kroničnim atrofičnim dermatitisom, ki predstavlja kronično, persistentno borelijsko okužbo (III. stadij), saj pri teh bolnikih borelije kljub vsemu lahko izoliramo iz kože.
Nekateri številne klinične entitete, kot so artritis, nevrološke težave, kronična utrujenost, kronične bolečine, duševna spremenjenost idr., povezujejo bodisi s klinično prebolelo lymsko boreliozo ali z asimptomatsko okužbo. Večina teh bolnikov nima niti tipičnih kliničnih znakov niti mikrobioloških dokazov borelijske okužbe – borelij ne moremo izolirati, protitelesa, če so prisotna, so prisotna v majhnih količinah in ne vidimo nobene njihove dinamike, molekularne metode so večinoma negativne (če so pozitivne, menimo, da so ostanki borelijske DNK po preboleli okužbi). Nekateri menijo, da gre za kronično borelijsko okužbo, ki jo je treba antimikrobno zdraviti več mesecev, večina drugih strokovnjakov si razlaga omenjene znake z morebitno razvito avtoagresivnostjo ali disregulacijo imunskega odziva (pri genetsko predisponiranih osebah) in menijo, da dolgotrajno antimikrobno zdravljenje bolj škoduje kakor pomaga bolniku, saj kljub takemu dolgotrajnemu zdravljenju klinične težave vztrajajo ali se po krajšem obdobju vrnejo.
Kako danes poteka diagnostika lymske borelioze?
Klinična slika lymske borelioze je lahko zelo pestra in spremenljiva. Kožna sprememba erythema migrans je tako značilna, da omogoča zanesljivo klinično diagnozo, drugi bolezenski znaki nakazujejo borelijsko etiologijo s precejšnjo verjetnostjo, številni pa so povsem neznačilni. Zlasti pri slednjih je mikrobiološka potrditev borelijske okužbe posebej zaželena in potrebna.
Mikrobiološke metode, ki so na voljo za dokazovanje borelijske okužbe, so neposredne (osamitev, dokazovanje molekule DNK) in posredne (dokaz specifičnih protiteles). Izbira metode je odvisna od klinične slike, stadija bolezni in bolnikovega imunskega stanja, pogosto pa metode kombiniramo.
Osamitev borelij je najzanesljivejša metoda dokazovanja lymske borelioze. Osamimo jih iz različnih kliničnih vzorcev (kože, likvorja, krvi, sinovijske tekočine, druge), bodisi pri zgodnji ali kronični obliki okužbe. Na istih vzorcih lahko dokazujemo molekulo DNK borelij z verižno reakcijo s polimerazo (PCR). Kužnine gojimo v posebnem gojišču, bogatem z živalskimi serumi (modificirano Kellyjevo gojišče) pri 33° C. Poskus osamitve traja vsaj devet tednov, saj so borelije počasi rastoče bakterije. Zaželeno je, da se klinični vzorec nacepi v gojišče takoj ob bolniku, kar zahteva dosegljivost gojišč in bližino mikrobiološkega laboratorija. Kompleksnost kultivacija zahteva organizirano sodelovanje laboratorija in klinike, zato metoda ostaja vezana na večje centre. Mnogokrat smo želeli to kompleksno metodo nadomestiti s PCR, ki je hitrejša, bolj standardizirana, avtomatizirana, saj preiskavo lahko opravimo celo v nekaj urah. Žal PCR ni zaživel v rutinski diagnostiki lymske borelioze tako, kakor smo želeli. Za borelijsko okužbo je namreč značilno, da je v kužnini malo bakterij, zato je tudi ob primerno velikem kliničnem vzorcu njihovo število mnogokrat nezadostno za pozitiven rezultat. Zato so rezultati testa PCR pogosto lažno negativni.
Serološka diagnostika je najbolj razširjena metoda dokazovanja lymske borelioze. Avtomatizacija seroloških metod, podkrepljena z znanjem o borelijskih antigenih in dinamiki nastanka protiteles, je serološke teste precej standardizirala, skrajšala je čas do rezultata in teste naredila dostopne mnogim laboratorijem. Današnji serološki testi vsebujejo enega ali le nekaj rekombinantnih borelijskih antigenov, ki so skrbno izbrani in predstavljajo specifične borelijske dejavnike, vpletene v patogenezo borelijske okužbe, na katere se naš imunski sistem odzove z množico protiteles. S takimi testi dokazujemo za lymsko boreliozo specifična protitelesa že v prvem tiru, tako da rezultatov ni treba vedno potrjevati s potrditvenim testom. To skrajša čas do rezultata in zmanjša stroške testiranja. Poznavanje nastanka specifičnih protiteles pa je ključnega pomena za interpretacijo seroloških rezultatov. Imunski odziv je pri bolnikih različen, od šibkega do zelo močnega, predvsem pa je odvisen od trajanja okužbe. Na začetku okužbe je imunski odziv usmerjen proti majhnemu številu borelijskih antigenov, v poteku okužbe pa se pojavljajo protitelesa proti številnim drugim borelijskim antigenom; ko okužba preide v kronično, se poveča tudi število serološko pozitivnih bolnikov. V veliko pomoč so nam tudi kvantitativni rezultati seroloških testov, saj velika količina protiteles z veliko verjetnostjo potrjuje borelijsko okužbo, njihova dinamika pa omogoča sledenje in vpetost v dvomljive klinične slike. Ob vstopu borelij v osrednje živčevje je zelo pomembno ugotoviti lokalno tvorbo specifičnih protiteles, s čimer zanesljivo potrdimo lymsko nevroboreliozo. Treba se je tudi zavedati, da imamo na endemičnih področjih, kot je Slovenija, precejšnji odstotek serološko pozitivnih oseb, katerih protitelesa izvirajo iz asimptomatske okužbe, ter takšnih rezultatov ne smemo povezovati z različnimi stanji in simptomi, ki jih navajajo bolniki.
Prof. dr. Eva Ružić - Sabljić je doštudirala medicino v Zagrebu in se jeseni leta 1987 zaposlila na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo (IMI) Medicinske fakultete (MF) Univerze v Ljubljani (UL). Po nepolnem letu dela na oddelku za bakteriologijo je bil pod njenim vodstvom ustanovljen laboratorij za mikrobiološko diagnostiko lymske borelioze. Na začetku so izvajali serološke teste, nato kultivacijo in molekularno diagnostiko. Strokovno delo se je razširilo na diagnostiko povratne mrzlice in leptospiroze, zato je laboratorij dobil ime Laboratorij za mikrobiološko diagnostiko borelioz in leptospiroze. Od leta 2006 je s sodelavci ustanovila še Laboratorij za molekularno bakteriologijo in mikologijo, ki ga je vodila do septembra leta 2021.
Večkrat in dlje časa se je izpopolnjevala v Vidmu, Trstu, Münchnu, Amsterdamu, Parizu, na Dunaju; bila je v timu vodečih znanstvenikov Instituta Pasteur v Parizu (2000–2002, 2006) ter v letih 2009 in 2010 gostujoča profesorica na Medicinski univerzi na Dunaju. Leta 1998 je doktorirala na MF UL in istega leta opravila specialistični izpit iz klinične mikrobiologije. Od zaposlitve na IMI je bila vključena v pedagoško in raziskovalno delo. Leta 1992 je bila prvič habilitirana za asistentko na MF UL; leta 2013 je pridobila naziv redne profesorice. Njena bibliografija vsebuje 549 bibliografskih enot, med njimi je okrog 100 člankov v revijah, ki jih citira Science Citation Index (SCI), ter ravno toliko člankov v ostalih mednarodnih in domačih strokovnih in raziskovalnih revijah.
Leta 2002 je prejela nagrado združenja European Society of Clinical Microbiology and Infectious Diseases za izredne dosežke na področju klinične mikrobiologije. V letu 2023 ji je Univerza v Ljubljani dodelila priznanje za najodličnejši raziskovalni dosežek Medicinske fakultete za leto 2023, in sicer za objavo članka s soavtorji. Osebno meni, da je poglavje v MCM ASM najvišje priznanje njenega dosedanjega dela.
Serološka diagnostika lymske borelioze se je začela izvajati v drugi polovici leta 1988 na IMI MF UL. Takoj po serološki diagnostiki se je začela izvajati kultivacija borelij ter nekaj let kasneje molekularni testi. Ime Laboratorij za mikrobiološko diagnostiko borelioz in leptospiroze je oddelek dobil z razširitvijo diagnostike na področje leptospiroze in povratne mrzlice. Razen serološke diagnostike lymske borelioze, ki jo izvajajo mnogi mikrobiološki laboratoriji, so vsi drugi mikrobiološki testi, ki jih izvaja laboratorij, referenčni, saj jih izvajajo edini v Sloveniji.
Oddelek pravzaprav izvaja mikrobiološko diagnostiko zahtevnih bakterij in dokler se molekularna in serološka diagnostika lahko avtomatizira (ne pa interpretacija rezultatov), kultivacija, ki je še vedno »zlati standard« mikrobiologije, ostaja vezana za delo posameznika. Vsi sodelavci laboratorija so poleg strokovnega dela ves čas vpeti v raziskovalno in pedagoško delo in so prenesli mnoga neposredna znanja na naslednje generacije. Danes je v laboratoriju zaposlenih poleg vodje še pet tehničnih delavcev. Laboratorij je v mreži evropskih laboratorijev, ki izvajajo diagnostiko lymske borelioze (ESGBOR – ESCMID Study Group for Lyme Borreliosis).
Stojijo (z leve): Tina Šivic, Jasmina Zlotrg, Meta Kodre in Brigita Repše, sedita (z leve): Frančiška Čurila - Mikuž in Eva Ružić - Sabljić.
Avtor: Prof. dr. Alojz Ihan, dr. med., Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo, alojz.ihan@mf.uni-lj.si
Zapis v aprilski reviji številke Isis >>>
