Peter Renčel, vodja oddelka za pravne zadeve Zdravniške zbornice Slovenije, je na 33. nujni seji Odbora za zdravstvo, predstavil stališče zbornice na predlog zakona o spremembi in dopolnitvah Zakona o zdravniški službi (ZZdrS-J).
Zdravniška zbornica Slovenije predlogu novele zakona nasprotuje, ker menimo, da se z njo dejansko ukinja pravica do stavke zdravnikov in tudi ostalih zdravstvenih delavcev. Menimo, da v primerljivih ureditvah za druge, za druge poklice v Sloveniji, ki poznajo tudi omejitve stavke, primerljive ureditve tem omejitvam ni, z izjemo na primer opravljanja vojaškega poklica. Tudi primerjava z ostalimi državami, ki jo je Vlada predložila v obrazložitev zakona pokaže, da imajo ostale države večinoma manj omejujoče zakone glede režima stavke, tudi v primerjavi s sedanjo ureditvijo v Zakonu o zdravniški službi.
Torej, Zakon o zdravniški službi trenutno določa, da je med stavko potrebno opravljati vse tiste storitve, katerih opustitev bi v kratkem času vodila v nepopravljivo hudo okvaro zdravja ali smrt. In kar je bistveno za ta zakon, je, da v obrazložitvi ne navaja predlagatelj, torej Vlada, katere so tiste storitve, ki se trenutno ne izvajajo in izpolnjujejo ta kriterij. In ko Vlada govori o storitvah, ki se ne izvajajo, že v obrazložitvi sami navede, da gre tukaj za storitve, ki se ne izvajajo zaradi umikov soglasij, umiki soglasij pa niso stavkovna aktivnost v okviru stavke. Tu bi se navezal tudi na podatke, ki jih je pravkar podala direktorica Zavoda za zdravstveno zavarovanje, tudi iz teh podatkov izhaja zgolj, da je prišlo do znižanja ravni opravljenih storitev, ampak kar je ključno, ta nižja raven opravljenih storitev ni zaradi izvajanja stavkovnih aktivnosti, ker se torej ne bi izvajal tisti minimum, zdravstvenih storitev, ki jih je po zakonu potrebno izvajati ampak je posledica umikov soglasij za nadzorna dela in drugih umikov soglasij. Druge storitve, ki jih navaja Vlada v obrazložitvi, pa se nanašajo na splošno stanje nedostopnosti do zdravstvenih storitev, kot so dolge čakalne dobe za prve preglede, te so obstajale že pred začetkom stavke, in pravzaprav z izvajanjem stavkovnih aktivnosti niso v relevantni vzročni zvezi in tu pridemo do tega testa sorazmernosti, kot opozarja tudi Zakonodajno-pravna služba, če imamo kolizijo med ustavnimi pravicami, na eni strani pravico do stavke in seveda na drugi strani pravico pacientov do zdravstvenih storitev in seveda že Ustava sama določa, da se te pravice lahko ustrezno uravnoteži z zakonom, vendar vprašanje je, s čim je izkazano, da to uravnoteženje ni bilo že ustrezno izvedeno s trenutno veljavnim zakonom.
Kot pravi predlagatelj sam, celo na dveh mestih, je pravica do stavke opredeljena tudi z evropsko konvencijo o človekovih pravicah in pravi, da morajo biti razlogi za poseg v to konvencijsko pravico, jasno navedeni v pripravljalnih delih in podprti z dokumenti o učinkih stavke na zdravstvene ustanove. Torej, za odpravo testa sorazmernosti, ali je torej ta zakon sploh primeren, kar je prvi kriterij strogega testa sorazmernosti, bi morali najprej govoriti o tem, katere so te storitve, ki imajo ta učinek in na vseh mestih v predlogu zakona in teh jih je več kot tri, je navedeno, da so te storitve zdravstveni pregledi za podaljšanje vozniških dovoljenj invalidov in na enem mestu je potem tudi korektno navedeno, da se ti pregledi sedaj izvajajo in da s tem torej ni težav. Torej, ni niti ene storitve, ki bi jo predlagatelj lahko povedal, da jo je s to novelo zakona, ki tako drastično posega v pravico do stavke, da bi se zaradi sprejetja novele zakona ta storitev izvedla.
Tako, da ta zakon očitno ne pristane prvega kriterija in mislim, da je to ključno, kar je bilo tudi napovedano, da se amandmaji ne nanašajo na 1. člen, ampak na 2. in 4. člen, vendar te omejitve pa so ravno v 1. členu in večina pripomb tudi Zakonodajno-pravne službe se nanašajo na 1. člen in pravi, da te posamične naštete alineje tega testa sorazmernosti ne prestanejo, drugo pa je še drugi kriterij, če bi bil prvi izpolnjen, torej primernosti, je kriterij nujnosti. Torej, ali res ni milejših ukrepov, da bi se doseglo te učinke. In, ko govorimo o teh učinkih, naj bi bile tudi posledice na premoženjskem področju, na primer, in pa posledice, ki ne izhajajo iz zdravljenja, ampak so vezane na podaljšanje nekih drugih pravic. In kot pravi tudi Zakonodajno-pravna služba bi moralo biti izkazano ali ne obstajajo drugi ukrepi, milejši ukrepi, da se te pravice uredijo, kot je na primer začasno podaljšanje vozniških dovoljenj in podobno.
Tretji kriterij, do katerega se sploh ne pride, ker prva dva niso izpolnjena, ampak ta je pa še kriterij sorazmernosti v ožjem smislu, torej kriterij proporcionalnosti, pri katerem se je potrebno vprašati ali ne ta zakonski poseg povzroča več škode kot pa na drugi strani koristi za naslovljence tega ukrepa in pri tem bi bilo potrebno pogledati z vsako alinejo posebej z zdravstvenimi storitvami, ki jih našteva ali izvajanje teh storitev oziroma njihovo neizvajanje v določenih pogojih predstavlja večjo škodo za paciente kot pa za zdravnike iz njihove pravice do stavke. In tukaj je na primer ena izmed alinej tudi opravljanje zdravstvenih storitev za podaljšanje veljavnosti dovoljenj za nošenje orožja. Torej, če bi predlagatelj opravil resno ta strog test sorazmernosti in za vse alineje bi moral tudi navesti, če že kot primer storitve navaja pravico do nošenja orožja konkretno, da ta zares odtehta, torej en dan brez nošenja orožja odtehta pravico do enega dneva stavke vseh zdravnikov oziroma glede na prehodno določbo tudi vseh zdravstvenih delavcev v Sloveniji, kolikor bi se odločili stavkati skupaj. Tako da, in kar je bistveno še glede samega zakonodajnega postopka, ministrstvo je danes podalo obrazložitve zakonov, ker pa ni navedlo teh konkretnih argumentov, da bi izpolnilo ta strogi test sorazmernosti, ampak je ponovno ponovilo te argumente, ki so pravzaprav že navedeni v obrazložitvi zakona. Ampak samo še iz tega nomotehničnega vidika, bi pa opozoril na neko nenavadnost, jasno, poleg tega, da zakon sedaj že pojmovno določa nekaj, kar je nezdružljivo s pravico do stavke, kajti pravi, v času stavke mora biti zdravnik na svojem delovnem mestu in izvajati zdravniško službo. Vendar po zakonu o stavki se stavka definira ravno kot organizirana prekinitev dela. Torej opravljanje službe in prekinitev dela pojmovno ne gresta skupaj.
Kar pa se tiče še določenih dodatkov, ko govorimo, da se z zakonom omejuje pravica do stavke, je pa potrebno pogledati, da zakon dodaja še nekatere storitve, ki sploh ne sodijo v nabor zdravniških storitev po nobenem drugem predpisu in se tudi sedaj ne izvajajo in tu je že v 1. točki prvega odstavka navedena storitev naročanja na preglede ali pa naročanja na zdravstvene storitve v drugem odstavku. Mislim, da je vsem jasno, da zdravniki ne opravljajo naročanja, izdaja napotnic na naročanje.
Glede nomotehnične pripombe bi samo še opozoril na institut odgovornega nosilca zdravstvene dejavnosti. V drugem odstavku je določeno, da bo v času stavke organizacijo in vodenje dela zdravniške službe za posamezno vrsto zdravstvene dejavnosti uredil ta odgovorni nosilec. To je en institut, ki je bil uveljavljen z Zakonom o zdravstveni dejavnosti v letu 2017, vendar se ni v praksi nikoli vpeljal, zato ga je ministrstvo že dvakrat s predlogom zakona, ki je bil sprejet, podaljšalo in sedaj velja prehodno obdobje do 17. decembra letos, da se te odgovorne nosilce sploh določi. Tako, da zakon se tukaj na abstraktni ravni sploh logično ne izide, ker veže opravljanje neke funkcije v času stavke. Na nosilca te funkcije, ki sploh ne obstaja. Tako, da to so razlogi, najmanj zakaj bi bilo potrebno ta zakon z amandmajem popravljati. Seveda pa glede na to tudi, da amandma na 1. člen sploh ni pripravljen, mislim, da ta zakon absolutno ni primeren za sprejetje in pomeni kršitev ustavne pravice do stavke in tudi konvencijske pravice.
