Pred dnevi sem se s tremi dekleti dobil na kavi. Vse so mlade zdravnice in dolgo smo se pogovarjali; jasno, o njihovem delu. Kako ga imajo rade in kako dober je občutek, ko nekomu pomagaš ali mu celo rešiš življenje. Pa o hvaležnosti in začudenju, ko pridejo bolniki v času stavke do njih in jim ni jasno: kako, a vi delate? Seveda delamo, večina nas dela!
A smo zelo hitro prišli na bolj otožne teme. Kako se zdravstveni sistem vse hitreje ruši. Kako se vse bolj ukvarjajo le še z administracijo, in ne s pomočjo ljudem. Kako včasih ure dolgo klicarijo po prenapolnjenih oddelkih in iščejo, kot bi šlo z njihove starše, prazno posteljo za pacienta. Kako ta pogosto konča na zasilnem ležišču v kotu hodnika.
In kako jih ljudje vse bolj pogosto obtožujoče gledajo: vi, zdravniki, ste krivi! Pokvarjene duše, ki vam gre le še za denar. Pa je res tako? Da, zdravniki stavkajo! Ker hočejo menda še več, vedno samo več in še več. Več denarja, tako verjamejo ljudje.
Ena od deklet, recimo ji Sonja, mi je pokazala razpredelnico na telefonu: najvišja zdravniška plača, recimo kirurga, ki z desetletji izkušenj operira možganske tumorje, je 2696 evrov neto. Dežurstva, nadure, dvojno ali trojno delo, so seveda plačani posebej. In zasluženi, brez tega bi zdravstvo že kdaj povsem razpadlo. A osnova je 2696 evrov mesečno … veliko? Koliko že zaslužijo direktorji, obrtniki, uspešni poslovneži ali prodajalci megle?
A pogovarjali smo se predvsem o mladih zdravnikih. To so tisti med diplomo in še pet let po opravljenem specialističnem izpitu. Stari med 25 in 40 let. Se mi prav dozdeva, da stoji na njih večina našega zdravstva? Ne ministri, zavarovalnice, poslanci, trgovci z opremo in zdravili – zdravniki rešujejo življenja.
Govorijo mi svoje zgodbe. Sonja ima sedem let delovne dobe in dva otroka. Na telefonu mi pokaže izpisek zadnje plače: 1630 evrov neto. Kredit 660 evrov, prav toliko mož, inženir. Vrtec za oba otroka ju stane 760 evrov; da, preveč zaslužita, da bi dobila otroške dodatke ali zastonj varstvo. A ko je bila študentka, je potovala, hodila ob vikendih s prijateljicami v mesto, imela čas tudi zase. Zdaj z možem le še garata in si komajda kaj privoščita. Vesela sta, če jima ostane na koncu meseca petdeset evrov. Več ne!
Tina je družinska zdravnica, tudi ona z dvema otrokoma in z možem zdravnikom. Na kmetih sta podedovala staro hišo in jo zdaj preurejata. Jama brez dna; dvakrat po tisoč evrov imata kredita, 650 evrov plačata za vrtec, drugega otroka pazi prababica. Tudi ona mi na telefonu pokaže razpredelnico, na njej je z rdečimi in zelenimi barvami označeno, kdaj so kot družina lahko skupaj; dvakrat na teden svojih otrok sploh ne vidi. V ambulanti je osem ur dnevno, a delati mora tudi v privatni ordinaciji, sicer nikoli ne bodo dokončali hiše. In zdaj se dogovarja za še eno službo. Mož je kirurg in prejšnji teden je z dežurstvi vred delal 96 ur! Da, 96! – normalen delavnik pa je 40 ur. Ne ker bi želel. A brez (tudi) njegovega dela bi se podrl sistem urgence in tudi brez njegovih nadur ne bodo z družinico nikoli pod svojo streho.
Stara sta 35 let, za njima je desetletje službe, pred njima desetletje ali dva vrhunca kariere. In kje so tiste vile ter dvorci, o katerih včasih poslušata? In kje je stavka, o kateri vsi govorijo in pljuvajo po njih, zdravnikih? Ker stavko se lahko gredo politiki in gospodje na Fidesu – oni, zdravniki, pa delajo. Da, 96 ur prejšnji teden!
- Zelo boli, pravi Tina. Ko beremo in poslušamo: zdravniki ste rak rana našega sistema … se ljudje sploh zavedajo, za kakšen denar večina nas gara? Imam stalne paciente in na mizi pripravljene robčke, govorijo mi o svojih težavah in pogosto se zjokajo. Da, rada imam svoje delo, edino to me še drži v ordinaciji. Eni odhajajo v tujino, nekateri v druge poklice in povsem jih razumem. Jaz bom ostala, vsaj zaenkrat. A vseeno boli.
Tretja, Valerija, dela na urgenci. Zgodba zase. Ker tam ni vikendov ali praznikov, le vrste čakajočih brez konca in včasih le par minut, ki jih imaš za vsakega pacienta. Nima otrok – kako, če je še psa oddala staršem v oskrbo? Med službo nima časa niti za kosilo; po kosih jedo, sendvič tukaj, vrečka čipsa tam. A si vsaj enkrat letno vzame dopust in gre na potovanje. Tudi ne misli delati doktorata … in ostali dve prikimata: bravo, pametna punca! Ker Sonja in Tina sta si po vsem študiju in specializaciji naložili še to breme: doktorat, zatem morda profesura in poučevanje novih generacij … in kaj še vse? Bo sploh kdaj konec sedenja za knjigami? Ki pridejo na vrsto v nekaj prostih urah med redno službo, dežurstvi in družino …
Gotovo, tudi zdravniki so lahko taki in drugačni. Niso vsi dobri. A včasih pomislim: so še ljudje ali že supermani? In superpunce, ki le leteti ne zmorejo?
Od nekdaj smo bile pridne, se strinjajo vse tri. Odličnjakinje, zlate maturantke, zagrizene študentke. Od malega smo se borile, da bomo še boljše in z največ točkami. Ker samo take imaš med zdravniki, drugi ne prestopijo praga fakultete ali odpadejo po letu ali dveh študija. In ni slučajno, da govorimo v ženskem spolu. Ker sedemdeset odstotkov zdravnikov so v resnici – zdravnice! Mnoge brez družin in druge na antidepresivih, da sploh zdržijo. Moški odhajajo v poklice z denarjem, a tega v zdravniškem poklicu ni. Oziroma je pot do njega tlakovana z desetletji garanja in mnogo lažje poti vodijo v bogastvo!
Govorimo že dve uri in včasih začutim katero od teh mladih deklet skorajda na robu solz. Prijateljice so jih že kdaj nehale vabiti na zabave – čemu, vedno so delale! Zdaj so nekatere mame in tudi, če imajo prost ponedeljek – s kom naj gredo takrat ven?
Razmišljam: v času mojega otroštva je bil zdravnik nekje med bogom in vaškim župnikom, njegova beseda je bila sveta. Zdaj eni prihajajo le po recepte, mi povedo dekleta. Vse vedo, na Googlu so se v pol ure podučili o vsem, za kar so one potrebovale desetletje in več študija, dela in izkušenj. In najdejo se taki, ki jim že na vratih s sovraštvom v očeh povedo, da jih bodo tožili. Ker vedo, da so oni, zdravniki, prodane duše, ki se ne brigajo za njih, reveže. Tako so prebrali v medijih in na Facebooku.
A vendar ponovno poudarijo: rade imamo svoje delo! Biti zdravnik pomeni pomagati ljudem in to je najlepše v našem poklicu. Samo …
- Ljudje ne razumejo, da nam politika prek medijev namerno uničuje dobro ime – in čemu? Da nam ne bo treba zvišati plač? Da ne bo treba ustvariti primernih in bolnika vrednih delovnih pogojev? Da ne bomo imeli ugleda, ki bi lahko preprečil kraje, korupcije in pokvarjenosti, ki se dogajajo? Razočaranje se spreminja v jezo in to velja tako za nas, kot za paciente. V istem čolnu smo! Eni si želijo zdravja, mi si želimo pogojev, da jim sploh lahko pomagamo. Spotoma pa se trudimo od dela tudi sami preživeti!
Lep dan je bil, a razšli smo se skorajda otožno. In še dolgo zatem sem se spraševal: moj sin po šestih letih študija končuje medicino, jeseni bo mladi zdravnik. Naj bom vesel in ponosen na to, kot so bili starši v nekih davnih časih? Ali …?
Zvone Šeruga, Facebook, 24. 2. 2024: https://www.facebook.com/ZvoneSeruga
