Prijava

Vsebina, do katere želite dostopati, je na voljo samo prijavljenim uporabnikom. Prijavite se z obstoječim uporabniškim imenom in geslom ali izpolnite obrazec za registracijo.

Pozabljeno geslo

Nazaj na prijavo

Registracija

Potrdi

Nazaj na prijavo

Ostali načini prijave

Prijava s SI-PASS

Za pomoč pri prijavi, registraciji ali pozabljenem geslu pišite na našo tehnično podporo.

(INTERVJU) »Že v času osnovne šole sem vedel, da bom očesni kirurg«

11.10.2023 07:00

Igor Šivec Trampuž je specialist oftalmolog, zaposlen v centru za očesno refraktivno kirurgijo Morela okulisti. Ukvarja se predvsem z operacijami sive mrene, opravlja pa tudi posege za korekcijo dioptrije, kot so vstavitve premium znotrajočesnih leč in vstavitve fakičnih leč, ter terapevtske posege na očesni površini in vekah. V prostem času se ukvarja s slikarstvom, slika predvsem v klasičnih tehnikah pastelu in olju na platno.

AVTORICA: 
Barbara Podnar, dr. med., spec. oftalmologije, barbara.podnar@gmail.com
Č
lanek je bil objavljen v reviji ISIS povezava >>> 

Kdaj si se začel ukvarjati s slikarstvom?

Slikam od ranega otroštva. Že v predšolskem obdobju sem porisal vse prazne papirje, ki smo jih imeli doma. Tudi v osnovni šoli sem se po pouku pogosto usedel za pisalno mizo in delal kopije slik iz knjig, slikanic in fotografij slik nekaterih starih mojstrov. No, pa tudi nekaj miz je bilo porisanih v šoli s svinčniki ...

Si si prej želel biti slikar ali zdravnik?

Vedel sem, da se bom v vsakem primeru ukvarjal s slikarstvom, istočasno pa me je zanimala oftalmologija. Že v času osnovne šole sem vedel, da bom očesni kirurg. O tem nisem imel dvoma. To je tudi razlog, da sem se pozneje vpisal na študij medicine.  

Od kod se v glavo (srce) osnovnošolca prikrade zamisel o oftalmologiji? Mnogo izmed nas takrat verjetno niti vedelo ni, da ta poklic obstaja.

Dobro vprašanje, ne vem. Nekega posebnega povoda ni bilo. Okulistika me je preprosto vedno privlačila.

Zakaj si izbral oftalmologijo? Si imel kdaj tudi kaj drugega v ognju?

Na študij medicine sem se vpisal izključno zaradi oftalmologije. Na žalost profesorjev na fakulteti me drugo niti ni kaj dosti zanimalo. Sploh predklinični predmeti – nekako nisem razumel, kako bi mi to lahko pomagalo kasneje v življenju. Tako sem se pregrizel skozi fakulteto z enim samim ciljem, in to je postati očesni kirurg.


Sanjski šopek – slika, s katero je doktor Šivec Trampuž osvojil »grand prix« na Ex-temporu Logatec 2023.

Kje si se učil, izpopolnjeval svoje znanje slikarstva?

V slikarstvu sem samouk, bil pa sem na nekaterih tečajih in kratkih izobraževanjih, npr. pri akademskem slikarju Savu Sovretu, kasneje pri akademskih slikarjih Marjanu Zaletelu - Janču in Tonetu Račkiju. V zadnjem desetletju sem kot slikar rastel ob prijateljevanju z akademskim slikarjem Janezom Kovačičem – ne v smislu nekega konkretnega učenja, ampak predvsem ob druženju in pogovoru. Dolgo sva se družila tudi s pastelistom Henrikom Krnecem in predelovala tehnične podrobnosti slikanja s pastelom.

Kako se slikarstvo in zdravniški poklic dopolnjujeta? Vidiš kakšne vzporednice z oftalmologijo?

Očesna kirurgija je zelo natančna, prav tako je s slikarstvom. Pri operacijah ni prostora za napake, po drugi strani pa mi slikarstvo omogoča obenem natančno delo in svobodo ekspresivnih potez. Slikarstvo me na ta način osvobaja in dopolnjuje. Da ti možnost izražanja kot nobeno drugo ukvarjanje v življenju.

Kdaj ob obilici kliničnega dela in družini najdeš še čas za slikanje?

Tega časa ni veliko, vendar kljub temu uspem slikati. Največkrat slikam zvečer, ko otroka spita. Z ženo se zvečer usedeva na sedežno, prižgeva televizijo ali glasbo. Jaz slikam, ona kleklja. Res je, da umetna svetloba ni optimalna, zato včasih čez dan naredim korekture.

Kaj rad slikaš? Kje najdeš navdih ali morda navdih najde tebe?

Slikanje s pastelom je moja najljubša tehnika; gre za čist, stisnjen pigment v obliki krede, ki se ga nanese na posebej pripravljeno podlago. Nanos pastela z roko je izrazito intuitiven. Navdih najdem v naravi oz. – kot si omenila – navdih najde mene. Ko smo na izletu, sprehodu ali preprosto na poti, vidim jezera, potoke, hribe, prostrane doline ali pa drevo in potoček, cvetlico. Pa tudi doma npr. zabojček limon ali šopek korenja, jabolka. Vsak motiv je zanimiv ob ustrezni svetlobi in ravno svetloba je tista, ki me navdahne k temu, da nekaj naslikam.

Si aktiven v kakšnem slikarskem društvu? Razstavljaš svoje slike, so morda kje naprodaj?

Dolgo sem bil aktiven v Likovni skupini Leon Koporc, ki deluje v okviru društva KUD KC in MF dr. Lojz Kraigher. S starševstvom sem se nekoliko umaknil, vendar še vedno sodelujem pri skupinskih razstavah. Včlanjen sem tudi v Društvo notranjskih kulturnikov Krpan in v mednarodno skupnost pastelistov The Pastel Guild of Europe. Slike razstavljam na samostojnih, skupinskih in spletnih razstavah. V sklopu Likovne skupine sodelujem vsako leto pri dveh skupinskih razstavah. Leta 2022 sem imel večjo razstavo skupaj z akademskim slikarjem Janezom Kovačičem v glavni avli UKC Ljubljana, nekaj let nazaj pa z akademskim slikarjem Klavdijem Tutto. Večjo razstavo (od leta 2018 do leta 2019) sem imel v prostorih DORA Onkološkega inštituta s kolegico oftalmologinjo Zalo Lužnik. Razstavljal sem tudi na veleposlaništvih v Zagrebu leta 2018, v New Yorku leta 2016 in letos na Dunaju. Nekaj mojih slik je na ogled in naprodaj v galeriji Krpan v Cerknici. Pred kratkim sta bili dve sliki vključeni v spletni katalog izbranih 147 slikarjev z vsega sveta, ki se ukvarjamo s pastelom. Maja letos sem osvojil nagrado »grand prix« na Ex-temporu Logatec. Nekatere moje slike so na ogled npr. na Instagramu in na moji spletni strani https://sivectrampuz.weebly.com. Sicer pa so vse moje slike naprodaj neposredno pri meni. Dolgo nisem želel prodajati slik, vendar se jih je skozi leta nabralo preveč, da bi vse hranil. Pa tudi prav je, da komu drugemu polepšajo dom, moj je že prenatrpan, haha.

Imaš najljubše slikarsko delo, slikarja? Greš kdaj na kako razstavo?

Odličnih slikarjev in njihovih del je ogromno. Mislim, da se z življenjskimi obdobji spreminja tudi osebni okus. Glede figuralike bi trenutno omenil italijanskega umetnika Roberta Ferrija, glede krajinskega slikanja Scotta Christensena, Dereka Penixa. Trenutno najopaznejši pastelisti so zagotovo Olga Abramova, Javad Soleimanpur in Vicente Romero. Občasno se udeležim razstav kolegov slikarjev. Nazadnje sem šel v tujino na razstavo Banksyja, ki je izrazito družbenopolitično kritična in humorna.

Kje je meja med umetnostjo in obrtjo v medicini in slikarstvu?

To bi pa lahko zapletla v pravo filozofsko debato. Medicino bi lahko obravnavali kot znanost in/ali kot umetnost. Medicino sicer obravnavamo kot znanstveno panogo, zdravljenje danes temelji na medicini, podprti z dokazi. Solomon je zapisal, da je medicina znanstvena panoga, njeno izvajanje pa umetnost. Sam verjamem, da je medicina mešanica umetnosti in znanosti, ker eno samo po sebi ne zadostuje za uspešno zdravljenje posameznika. Medicina je umetnost in je znanost. Ne smemo pozabiti, da v medicini zdravimo človeka, ne bolezni. Včasih uspemo pozdraviti bolezen, vendar ima človek še vedno težave. Tu nastopi umetnost zdravljenja in nam znanost ne pomaga.

V slikarstvu je podobno, le da gre v obratno smer. Slikarstvo tudi temelji na točno določenih tehničnih principih, znanosti o barvah, kompoziciji. Ne preseneča torej dejstvo, da je veliko zdravnikov tudi umetnikov – ne samo slikarjev, temveč tudi kiparjev, pisateljev, pesnikov, kolumnistov, glasbenikov.

Se poleg slikanja in medicine ukvarjaš še s čim?

Skrbim za redno telesno aktivnost. V službo se vozim skoraj izključno s kolesom – ne glede na vremenske razmere ali letni čas. Vsako leto naredim približno 3000–4000 km. Nato grem še enkrat do dvakrat na teden na vodeno vadbo. Ustreza mi odklopiti možgane za tisto uro, ko ti nekdo daje navodila – primeš uteži in delaš, ostalo tisti hip ni pomembno. To mi nekako zadostuje za dobro počutje.

Omenil si svoja otroka – bi jima rad privzgojil ljubezen do medicine, do slikarstva? Je vzgoja otrok znanost ali umetnost?

Življenjsko pot, upam, da si bosta utrla sama. Moja naloga kot starša je, da jima po svojih zmožnostih omogočim razviti svoje zmožnosti ne glede na izbiro kariere ali prostočasnih dejavnosti. Pomembno je, da najdeta tisto, kar ju veseli – tako kot sem to zase našel sam.

Vzgoja je svojevrsten izziv, pri katerem se vsak trudi po svojih najboljših močeh. Včasih ti gre boljše, včasih slabše, ampak vedno z dobrimi nameni.

Življenjski moto?

Včasih besede preprosto niso potrebne …

Slike si lahko ogledate na spletni strani https://sivectrampuz.weebly.com in Instagram profilu @sivecigor.