Prepogoste menjave odločevalcev resnično niso dobra novica. Z vsako še tako majhno selitvijo se po predalih pomembnih institucij izgubljajo analize, predlogi in rešitve odborov, svetov in delovnih skupin. Z zamenjavami zaposlenih zbledijo tudi majhni, a pomembni dogovori, vzpostavljajo se nove hierarhije. Ne samo med zaposlenimi na ministrstvu, ampak tudi v krogu vplivnic in vplivnežev, ki so menda tisti z »dostopom« do odločitev in ki stvari lahko »uredijo«. Še nekaj mesecev in vzpostavljeno bo novo ravnovesje med strateškim svetom za zdravstvo, zdravstvenim svetom, kabinetom predsednika vlade in ministrom. Ta je bil do nedavnega tudi podpredsednik vlade, kar pa mu ni dajalo moči, da bi presegel povprečno dolžino mandata – dobro leto – svojih štirih predhodnikov. Njegovo ime je zdaj žal le nova – enaindvajseta – alineja na seznamu nekdanjih ministrov.
Zato smo zdravniki skeptični. Ne samo do stalnih menjav, temveč (morda prav zaradi njih) tudi do vseh napovedanih sprememb. Vsaj zdi se tako. Nočemo gospodarskih družb v kontekstu bolnišnic, nočemo dodatnega finančnega in drugega nadzora, nočemo ministra, ki ni zdravnik, nočemo plačne reforme ... Kaj pa si v resnici želimo? Bom tokrat začel pri sebi.
Želel bi si »lep« operativni zdravstveni sistem, v katerem posameznik, ko ima zdravstveni problem, lahko pride do osebnega zdravnika v doglednem času. Če je nujno, tudi v nekaj urah do zdravnika, ki pozna moje siceršnje težave. Če ni mogoče osebno do izbranega zdravnika, pa do nekoga, ki ima mojo kartoteko in vpogled, katerega antibiotika ne smem dobiti. V najbolj nujnih primerih, če me bo ob dveh ponoči tiščalo v prsih, potrebujem urgenco. Dobro opremljeno in kadrovsko popolnjeno, da bodo lahko pogledali, ali imam infarkt ali počeno anevrizmo. Moj osebni zdravnik s stetoskopom in analgetikom v svoji ambulanti tega ne more ugotoviti. Lahko pa me usmeri že pred tem in me prepriča, da je za moje srce bolj kot še ena identična preiskava v nekaj mesecih pomembno, da imam urejen krvni tlak in da se redno gibam. Ker bo to »moj zdravnik«, ki ga poznam, mu bom zaupal. Njegovemu nasvetu poskušam slediti.
Lahko bi bil dodatno spodbujen tudi tako, da bo odgovornost na moji strani prepoznana in spoštovana, v prihodnosti morda celo nagrajena. Ko mi bo uspelo urediti telesno težo, krvni tlak in raven krvnega sladkorja, bi mi »poštena« zdravstvena zavarovalnica lahko priznala vsaj manjši popust. V resnici sem vložil svoj potencial v svoje zdravje, ampak še tako majhna nagrada bi bila dodatna spodbuda. Dodatna spodbuda bi bil zdravnik, ki bi imel zame več kot šest ali 15 minut. Mogoče mu moram povedati, da mi je težko doma ali v službi. Da je stres zaradi nočnega dela zelo velik in da mi manjka regeneracija. Da poskušam biti aktiven in naredim več kot 8000 korakov na dan, čeprav se zvečer še vedno ne morem upreti čokoladi. Vsak nasvet zdravnika ali njegove medicinske sestre bi lahko bil ključen pri mojem načinu življenja. Ker bom imel občutek, da se je »moj zdravnik« posvetil meni, bom čutil dolžnost, da ga čim bolj ne samo poslušam, ampak tudi slišim in upoštevam. Ker mu zaupam.
Na seznamu želja je tudi bolniška soba, če bom potreboval usluge urgentnega centra. Razumem, da je treba na nepričakovane in nenaročene storitve počakati, a vseeno želim, da do pregleda na internistični urgenci ne preteče več časa, kot je primerno za kakovostno in varno obravnavo. Zavarovalnica, ki jo plačujem, bi morala zagotoviti obljubljeno: meni kot bolniku operacijo in bolnišnici plačilo vsake operacija, ki jo potrebujem. Tudi če prav moja presega načrt potreb, ki so jih določili v tabeli neke pisarne v Ljubljani. Ob koncu pa si želim, da me ne bi bolelo. Da bom imel dobro paliativo in mi bo čas, ki mi je ostal, določila bolezen.
Ključno vprašanje je, kdo so dobri možje (ali žene), ki mi želje lahko uresničijo. Kako poteka imenovanje odgovornih in kakšne so posledice, je dobro opisal dr. Alojz Ihan v članku Kadrovski vrtiljak. Zaradi stalnega prepiha je konkurenčen izbor kandidatov za odgovorna mesta zelo zožen. Na Zdravniški zbornici Slovenije smo bivšemu ministru predlagali resne ukrepe, pri čemer bi ministrom zagotovili takšno plačo, da bi v vrsti za to funkcijo čakalo najmanj 30 kandidatov. Seveda bi moral veljati ekvivalent tudi za direktorske stolčke v bolnišnicah, kjer bi morala biti plača takšna, da bi bilo koruptivno tveganje, kar se da majhno. Naša največja bolnišnica ima letni bruto promet več kot 600 milijonov evrov in seveda bi morala biti letna postavka direktorja vsaj povezana s polovico promila te številke. Zdaj direktor UKC Ljubljana po javno dostopnih podatkih zasluži okoli tri tisoč neto. To je manj od povprečne plače povprečnega zaposlenega (ne člana vodstva) v najboljših slovenskih podjetjih. Prihodki direktorjev javnih podjetij v energetiki so nekajkrat višji, v poljavnih zdravstvenih zavarovalnicah pa sploh neprimerljivi. Bogokletno in nepopularno za Slovenijo: če želimo najboljše in najbolj predane strokovnjake na ključnih položajih v državi, jih bomo morali dobro plačati. Pika.
Dober in motiviran odločevalec seveda ne bo mogel prav odločiti brez jasnih podatkov. NIJZ bo moral prevzeti odgovornost, da zagotovi resnične podatke v realnem času in ne z nekajmesečnim zamikom. Šele tako bomo sposobni načrtovati pravo število postelj, ki jih potrebujemo za akutno obravnavo in v prihodnje za načrtovane posege. S tem moramo povezati evidenco zdravnikov in jasno opredeliti, koliko postelj lahko dobro obravnavamo. Ne samo v številu preiskav in operacij, tudi vodenje bolnikov je ključno, včasih celo bolj kot dotična operacija, ki pa je edina dobro plačana. Upoštevati moramo omejitve pri delu zdravnikov in zdravstvenega osebja, ki delajo čez svoje nominalne zakonske obveznosti (nočno delo po 55. letu starosti). Hipokratova prisega je samo še prazna obljuba na ravni naše družbene odgovornosti, če nekateri kot »zombiji« hodijo z enega delovišča na drugega. Ko se zjutraj pogledaš v ogledalo, se včasih lahko prestrašiš samega sebe. Zaposleni v zdravstvu lahko privolimo samo v to, da se vsaj v osnovi naše plače in delo za osnovni 40-urni delavnik poenotijo z normativi v zahodni Evropi.
V zdravstvu zdaj čakamo na beli dim nad vlado, državnim zborom ali ministrstvom za zdravje. Morda gledamo napačne dimnike in se mora pokaditi kje drugje. Prebivalci čakajo na ministra, ki bo kot zdravnik ali kot dober poznavalec sistema upošteval stroko, da se standard oskrbe ne bo začel zniževati. Zdravniki čakamo dobrega organizatorja, da bi v urejenem sistemu plačevanja zdravstvenih storitev lahko začeli delati bolje. Zavedati se moramo, da bi dober organizator vpoklical in na teren poslal najboljše igralce, hkrati pa bi strokovni štab ob prilagajanju taktike načrtoval strategijo za prihodnja leta. Le tako lahko vzpostavimo oazo dobro oskrbljenih bolnikov, ki jim bodo na voljo dostopni, strokovni in prijazni zdravstveni delavci, ki jim bomo zaupali.
***
Boštjan Kersnič, zdravnik, v. d. strokovnega direktorja SB Novo mesto in podpredsednik Zdravniške zbornice Slovenije.
Kolumna je bila objavljena v današnjem Delu >>>
